Neobičajni koncert pisalnih strojev je konec marca 2014 v Tehničnem muzeju odprl zagrebško različico razstave Vam na voljo – umetnost in delo. Pozabljen zvok glasnega in preciznega zborovskega tipkanja je donel po muzejskem prostoru, a avtor performansa, Pavel Braila je nadziral glasbo profesionalnih daktilografov. Note so zamenjali teksti različnih dolžin, a performans se je zaključil z osamljenim tipkanjem poslednje izvajalke. V hommageu pisalnemu stroju Pavel Braila z zrnom nostalgije naglaša vpliv tehnologije na spremembo procesa dela v storitvenih dejavnostih, kar je eno ključnih vprašanj, ki jih razstava Vam na voljo – umetnost in delo želi premisliti.

Razstava sodobne umetnosti je postavljena v okviru stalne postavitve Tehničnega muzeja v Zagrebu, originalna pa je bila predstavljena že marca 2012 v Tehničnem muzeju na Dunaju, ki je skupaj s skladom ERSTE iniciator projekta. Pavel Bralia, Anna Jermolaewa, Daniel Knorr in Urlike Lienbacher so bili povabljeni, da se odzovejo na temo dela, toda Anne Tallentire, Harun Farocki in Adrian Paci so razstavljali starejšo produkcijo. Razstavo sta kurirali Silvia Eiblmayer in Kristina Erharter, sodelavki sklada ERSTE, ki pogosto sodelujeta v naboru umetniških stvaritev njihove zbirke. Zato ni slučaj, da večina predstavljenih umetnikov prihaja iz srednje in vzhodne Evrope in so tudi sami migrantski delavci. Torej se razstava posredno dotika prepleta avstrijskega, zahodnega tržišča dela in tržišča dela srednje ter vzhodne Evrope.

Metafora povezanosti tržišča zahodne in vzhodne Evrope odslikava Brailov video Cipele za Evropu, kjer delavci mejnega prehoda med Moldavijo in Romunijo adaptirajo železniško progo. Da bi premostili osemmilimetrsko razliko med tračnicami, dvigujejo vsak vlak na posebno podlago. Bizarna aktivnost je priča o adaptaciji potreb, da lahko nekdo iz vzhodne Evrope potuje po zahodnih tračnicah.

Medtem ko se Braila ukvarja z bizarnimi pogoji migracije v zahodno Evropo, se Anna Jermolaewa v videu Nordbahn ukvarja s pogoji migrantskega dela v zahodni Evropi. Umetnica portretira migrantske delavce, ki redno koristijo mednarodne vlake severne dunajske železnice. Fleksibilne storitvene dejavnosti brez socialne varnosti, ki jih opravljajo, so v glavnem rezervirane za Drugega, zaznamovanega z izobrazbo, geografskim, jezikovnim in etničnim ter ekonomskim statusom.

Z naslavljanjem teme fleksibilnosti razstava razpravlja o vprašanju prilagodljivosti dela, ki je pogojeno z novimi tehnološkimi spremembami in pridobitvami. Na dvokanalni inštalaciji Primerjava s pomočjo tretjega Haruna Farockija so primerjani modeli proizvodnje opeke iz držav Azije, Afrike in Evrope. Vidne so razlike v osnovni proizvodnji in uporabi materialov kot tudi v socialnih vzrokih pri opravljanju posamičnega dela. Tako na eni strani vidimo znoj in težak fizični napor, na drugi opazimo monotono in dolgočasno spremljanje monitorja iz sedečega položaja.

Mogoče zaradi premalo fizične aktivnosti, ki je posledica vpliva računalniške tehnologije na različnih nivojih, igra šport pomembno vlogo za čas nedela. Šport je postal sinonim za zdrav način življenja in skrb za telo, a umetnica Ulrike Leinbacher v inštalaciji Elita telesa govori o telesu skozi optimizacijo, normiranje, kontrolo in učinkovitost. Razstavila je porcelanaste uteži pred veliko fitness zrcalo, s čimer aludira na kontrolirano klesanje telesa z body buildingom, ki nastaja pod vplivom razmišljanja okolice o želenem fizičnem izgledu.

Ker se lahko šport razume kot aktivnost v času nedela, Adrian Paci v videu Vključi orisuje nezaposlenost prebivalcev Skadra, umetnikovega rojstnega mesta. Protagonisti filma vsak dan sedijo na stopnicah in potrpežljivo čakajo ponudbo za delo. Umetnik jih je za potrebe filma začasno zaposlil, da posname, kako jim žarnice, napajane iz generatorja, osvetljujejo utrujene in brezvoljne obraze.

Mogoče še slabše od nezaposlenosti je aktivnost, ki jo predstavlja osebno ponižanje in javno zgražanje, kot npr. prosjačenje. Romunski umetnik Daniel Knorr naslavlja vprašanje prosjačenja skozi robotizacijo družbe. Predstavlja malo prismuknjeno idejo, da bi lahko roboti sami poskrbeli za sebe s prosjačenjem, saj bi tako zbirali denar za svoje vzdrževanje in popravila. Skulptura robota s kovinskim dojenčkom v naročju je postavljena na vhodu razstave in namesto pozdrava obiskovalce prosi za kuno z glasom, ki ga je posodil Boris Buden. Okorna ideja Daniela Knorra deluje na prvo žogo, predvsem če se spomnimo robota berača za socialno ogrožene Saše Sedlačka, ki aktivistično pristopa k problemu nereprezentatiranosti siromašnih.

Ravno delo Daniela Knorra ilustrira ambiciozen poizkus razstave, da se ukvarja z zelo aktualno temo, a vseeno iz varne distance, v rokavicah. Še več, sodelovanje s tehniškim muzejem je pronicljiva ideja, ampak v zagrebškem primeru manjka prepletanje dela umetnikov in stalnih postavitev muzeja. Konec koncev primanjkuje tudi problematiziranje pogojev umetniškega dela, tema, ki bi se dala občutiti iz naslova, kajti tudi kulturni delavci pripadajo tretjem sektorju. Torej so delavci, o katerih govori razstava, zanimivi na deskriptivni ravni, medtem ko problem migrantskih umetnikov in delavcev v kulturi ostaja v ozadju.

 

Iz Zagreba se premierno za Radio Študent javlja Irena Borić. Tekst je prevedel Simon Žlahtič.