VPRAŠANJE KONCEPTA

VPRAŠANJE KONCEPTA

Recenzija dogodka
4. 11. 2014 - 13:00

Na polju sodobne umetnosti se pogosto srečamo s strahom, da so koncepti zlovešče, črne luknje, kjer se umetniška dela za vedno izgubijo. Nekakšna prebrisana sredstva slavoželjnih kustosov ali kuratorjev, ki jim je umetnost le medij lastnega izraza. Toda kakor je takšno prepričanje prenagljeno in paranoidno, ne kaže nič bolje tudi njemu nasprotnemu prepričanju, ki meni, da je koncept stvar lahkotnega inteligibilnega okrasja.

Sledi slednjega lahko pogosto zasledimo okoli ohlapnih ali hermetičnih opisov umetniških del, ki se teh zares ne tičejo. Dodani so jim zavoljo večje eksotičnosti, boljšega uspeha na raznih razpisih ali pa zato, ker je takšen trend. S tovrstnimi težavami se, kot bomo poskušali pokazati, srečuje tudi razstava Robertine Šebjanič Aurelia 1+Hz/proto viva generator. Ta bo na ogled v Galeriji Kapelica vse do 21. novembra.

Razstava postavlja na ogled istoimensko delo, ki ga lahko razdelimo na tri komponente: na presvetljen vodni tank, v katerem se giblje peščica meduz; na projekcijo njihovega gibanja in na tank z robotizirano življenjsko tvorbo. Komponente so med sabo povezane, tako da se gibanje meduz odraža tudi na digitalni projekciji in v gibanju robotizirane tvorbe. To omogočajo senzorji giba, ki beležijo gibanje meduz, in algoritem, ki prevaja pridobljene informacije v format, primeren ostalim komponentam.

Sledeč konceptu oziroma spremnemu tekstu želi delo raziskati “možnosti sobivanja živali in strojev”. To počne z raziskovanjem sinhronega obnašanja med meduzami in robotizirano tvorbo, ki naj bi preseglo zoperstavitev umetno-naravno ali organsko-mehansko. Robotizirana tvorba tako ne oponaša gibanja meduz, temveč je njegov neposredni odraz; gibanje, ki je isto gibanje. Med njima se ustvari vez, ki se sicer znotraj samega konceptualnega okvira omenjenih dvojic oziroma zoperstavitev zdi nemogoča.

Toda s tem ko se umetniško delo loteva te vezi povsem neposredno; s tem ko so torej postavljeni na ogled le oba nasprotujoča si pola in vez, ki ju preči ali združuje; je njuna sinhronost razumljiva in prepričljiva ravno na podlagi samih zoperstavitev ali dvojic, ki jih želi preseči. To pomeni, da ne odpira vseh problemov, ki jih te dvojice predstavljajo; ne nagovarja razlogov za njihovo preseganje, pač pa je prazni shematizem, ki nikoli ne seže onstran svoje samoreferencialne strukture. Je misel, ki to zares ni. Misel, ki je prepričana, da ji zavoljo tega, ker gre za “art”, ni treba biti misel.

Vsa vprašanja o podaljševanju človekovega življenja in o mejah njegove žeje po večnosti nas zato v spremnem tekstu precej presenetijo. V delu niso razvidna in zvenijo kot naknadno konceptualno dopolnilo, ki želi zapolniti manko vsebine.

Delo sicer res nagovarja sinhronost med neminljivo robotsko tvorbo in večnimi meduzami, “ki pulzirajo v svetovnih morjih in oceanih že preko 650 milijonov let”; toda kako prispemo od tod do premisleka o podaljševanju življenja in o biopolitičnih instancah, ki onemogočajo egalitaren dostop do njega? Od kod tovrstna etična vprašanja?

Če že pristajamo na njih, se kvečjemu porajajo v obliki vprašanja: kaj se zgodi, ko se človek kot veliki stvaritelj sedmi dan umakne iz dane enačbe in vlogo upravitelja prepusti živali? Vprašanje, ki se pravzaprav reši vse etičnosti s tem, ko prenese vso odgovornost vodenja mehaniziranih bitij le na druga, nič bolj avtonomna bitja - na meduze, ki nevede plavajo v presvetljeni vodi.

Razstava ponuja vizualni spektakel, ki gotovo ne razočara. Vendar ostaja problematična na točki, ko pretendira po konceptualni izdelanosti ali kritičnem naboju, ki ju samo umetniško delo ne more podpreti.

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kdo je pa pisal besedilo?

Umetnica ali pa anonimna oseba v njenem imenu:

V času šestega izumiranja vrst so meduze, ki pulzirajo v svetovnih morjih in oceanih že preko 650 milijonov let, ne da bi bile pri tem ogrožene, evolucijski arhiv, ki nam pomenljivo nakazuje poteze prihodnosti. Dejstvo, da so meduze večne (nekatere kot vrsta tudi nesmrtne), poganja že stare človeške misli o večnem življenju, mitskemu iskanju vrelca mladosti in nesmrtnosti.

Boljši življenjski pogoji ljudi, ki živijo v tehnološko razvitem svetu, omogočajo že danes bistveno daljše življenje kot nekoč. Toda, kako dolgo je dovolj dolgo? Zdi se, da industrija kozmetike in farmacije pozna odgovor na to vprašanje, in tako pritisk kapitala in biopolitik deli družbo na tiste, ki si svoje življenje lahko podaljšujejo, in tiste, ki skušajo zgolj preživeti. Zgodovinske taktike civilizacije, ki si s pomočjo kulture ustvarja simbolno nesmrtnost, danes kontrastirajo biotehnološke možnosti dejanskega nadzorovanja in oblikovanja živosti, kar zahteva kritično redefiniranje družbenih vrednot.

V projektu 'Aurelia 1+Hz' v tradiciji taktičnih medijev preverjamo možnosti sobivanja živali in strojev, tj. ustvarjanja preprostih oblik umetnega življenja, ki v nasprotju z roboti, ki jih poganja digitalna umetna inteligenca, uporablja živ organizem za procesiranje živosti preprostega stroja.

Koncept in izvedba: Robertina Šebjanič                                                                                      
Oblikovanje programskega okolja in svetovanje: Slavko Glamočanin                                                Izvedba mehanskega dela in svetovanje: Miha Presker                                                                        Oskrba biološkega dela in svetovanje: Kristijan Tkalec                                                            
Svetovanje: prof. dr. Alenka Malej, Morska biološka postaja Piran, Slovenija
Zahvala: dr. Eva Ogorevc, Andrej Strehovec, Tilen Sepič, Maja Smrekar, dr. Mojca Jež, Valter Majnik (Akvarij M Idrija) in skupini Deep blue (v okviru Trienala sodobne umetnosti PORTIZMIR3, Izmir, Turčija).

Produkcija: Zavod Praksa                                                                                                              Koprodukcija: Galerija Kapelica

Projekt sta podprla: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo

"Konceptualni priokus" sicer "lepe" postavitve, o katerem piše Domen Ograjšek, je vseprisotni simptom, ki "biva v slepi pegi" večine mislecev sodobne slovenske umetnosti.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.