HERTZ ARHITEKTUR #20

HERTZ ARHITEKTUR #20

Oddaja
27. 3. 2017 - 20:30

Spoštovana javnost. Koncem lanskega leta je pri založbi Confer (*cf) v okviru Rdeče zbirke izšel prevod Andyja Merrifielda Novo urbano vprašanje. Gre za prvi prevod tega avtorja v slovenščino, ki ga je opravila Ana Kralj, spremno besedo pa je dodal Klemen Ploštajner.

Andy Merrifield je avtor mnogih del, med katerimi veljata The Wisdom of Donkeys: Finding Tranquility in a Chaotic World iz leta 2008 ter Magical Marxism: Subversive Politics and the Imagination iz leta 2011 za pravi uspešnici; The New Urban Question, kakor gre naslov v izvirniku, pa je izšel leta 2014. Merrifield je bil ravno tako kot Beatlesi rojen leta 1960 v Liverpoolu. Na tamkajšnji politehniki mu je v osemdesetih uspelo diplomirati iz geografije, filozofije in sociologije, leta 1993 pa je doktoriral na Oxfordu pod mentorstvom marksista Davida Harveyja.

Če udarimo kar naravnost, je Novo urbano vprašanje knjiga, ki artikulira upor in poziva k uporu. Sestavljena je iz dveh delov, kjer predgovor in prvi dve poglavji: Kakšna je prihodnost urbanih študij in Vnovič stara urbana vprašanja (in njih obnova), tvorijo teoretski razlog upora, medtem ko so preostala poglavja bolj navdahnjena budnica, ki vzpodbujajo k aktivizmu. Pri tem ostajajo nekoherentna, če ne rečemo, da gre bolj za slikovito teoretsko paberkovanje, k čemur pa se bomo še vrnili.

A začnimo z Merrifieldovo zastavitvijo upora. Kakor pokaže že naslov obravnavanega dela, ta vzpostavlja razliko z domala nepogrešljivim delom na področju urbanih študij, govorimo o delu La Question Urbaine Manuela Castellsa iz leta 1972. Za Merrifielda je Castellsovo vprašanje o urbanem zastarelo. Castells je razbral »urbano« kot razmerje do podružbljenih dobrin in storitev, za katere v splošnem pravimo, da so javne dobrine in storitve. Kot pravi Castells, je njihova osnovna funkcija reprodukcija. Merrifield cilja na to, da je osnovno Castellsovo vprašanje, kako država upravlja in usmerja kolektivno porabo, ter da je to osnovni element njene politične legitimnosti - urbano je prostorska enota družbene reprodukcije.

Posledično je Castells ugotovil, da se je politični boj vršil med vrsto državnih posegov v »javno« in obliko delovanja ljudi kot reakcijo na posege države. Za Castellsa je država telo posredovanja med kapitalom in delom, ki je zmožno napetosti med njima uravnavati in tudi absorbirati. Tako se ne gre čuditi, da je Castells ključen dinamičen element svoje teorije našel v »urbanih družbenih gibanjih«, gibanjih, ki so se glede vprašanj javnega znala napram državi organizirati in napram državnim posegom tudi delovati.

A Merrifield Castellsu očita, da njegova teorija ni predvidela in niti ni imela moči, da bi pojasnila umik države iz javne porabe, saj je bilo to smatrano kot nujno za družbeno reprodukcijo, ergo za obstoj kapitalističnega produkcijskega sistema, in začela podpirati kapital, ki ni izhajal iz dela, pač pa iz financ in trgovine. Merrifield odpravi Castellsa celo do te mere, da mu očita tudi svetonazorski propad. Citiramo:

»Castells se je tega v glavnem zavedal; to je bil razlog - napačen razlog -, zaradi katerega se mu je zdelo, da se mora odpovedati ne zgolj svojemu staremu urbanemu vprašanju (in svoji knjigi), temveč tudi marksizmu.«

Prav tako Merrifieldu več ne zadošča Castellsovo upanje, da bo »urbano« odpravilo problem gradnje družbenega gibanja, in zagovarja, da je napočil čas, ko je treba zgraditi družbeno gibanje, da bi rešili zatečeno stanje, v katerem se je z umikom države znašlo urbano, ter se vpraša sledeče:

»Ali niso vse napredne mobilizacije v nekem smislu družbene? Bolje bi se bilo posvetiti oblikovanju političnega gibanja, ki si prizadeva postaviti svojo enkratnost kot množično demokratično gibanje, ki gradi demokracijo iz delčkov družbenih gibanj, razpršenih po vsem svetu.«

Umirimo ton. Castells naj ne bi prepoznal, da urbano ni zgolj prostor reprodukcije, pač pa prostor, po katerem kapital intenzivno žanje, je torej v vlogi produkcije. To se dogaja skozi hkraten proces z razlaščanjem proračunov kolektivne porabe in z napihovanjem vrednosti zemljišč. Urbani prostor ni več polje reprodukcije, ampak je kot golo poblagovljeno in tudi financializirano sredstvo postal predmet izkoriščanja. Tej spremembi Merrifield pravi neohaussmanizacija in Novo urbano vprašanje je knjiga o tem, kako se neohaussmanizaciji upreti.

V eksplicitni marksistični maniri predstavlja mesto za Merrifielda rojstno mesto kapitalizma, je odraz in gonilo kapitalistične sile akumulacije in je tudi prizorišče družbenega oziroma razrednega boja. Je vzpostavitev in sprevračanje kapitalizma in je v tem oziru politični subjekt. Toda za razliko od Castellsa mu mesto v političnem in teoretskem smislu danes več ne more predstavljati ničesar posebnega. Urbano za Merrifielda več ne pomeni zveze z določeno fizično zamejenostjo v prostoru, temveč je zanj, kakor se izrazi njegov »lastni kozmos, lastni način življenja«.

Znotraj urbanega so zanj filozofija, mesto in politično delovanje medsebojno prepleteni. V tem smislu več ne moremo govoriti o nasprotjih: globalni Sever - globalni Jug, razviti svet - nerazviti svet, urbano - ruralno, mesto - predmestje, saj gre za ločnice, ki so vsakič zares ločnice med podrejenimi periferijami in vladajočimi centri. Te obstajajo povsod po planetu in so tako urbani družbi imanentne. Ravno tako, kot sta kapitalizmu imanentna vrednost in svetovni trg, tako je kapitalizmu imanentno tudi urbano. Merrifiled nadaljuje, da je urbano, rečeno s Spinozo, posamična substanca in je mesto s svojo fizičnostjo, grajenostjo in infrastrukturo atribut urbanega. Sklene, da:

»Urbano ni nekaj zunanjega, kar bi nujno lahko merili ali opazovali, temveč je imanentno našim življenjem, je ontologija, in ne epistemologija, niti prehoden atribut naše družbe, temveč imanentna substanca naše družbe.«

Razumevanje urbanega uvršča avtor v tretji način Spinozovega spoznanja. To je spoznanje, ki se referira na večnost in je tiste vrste spoznanje, ki se vrši »od adekvatne ideje formalnega bistva nekaterih atributov Boga do adekvatne spoznave bistva stvari,« tako Spinoza. V tem oziru je urbano življenje naše prihodnje nastajanje, podlaga izboljšanju tega, kar nas trajno povezuje. Ta tretja vrsta vednosti je tako naša zmožnost za oblikovanje in poglabljanje skupnih pojmov, razumevanje tega, kar nas kot posameznike povezuje. In ravno v tej perspektivi Merrifield razume tudi Lefebvrov La droit a la ville, obliko državljanstva, ki temelji na srečevanjih med ljudmi in negira ter premaguje siceršnjo distanciranost med nami. V tem je pomen agore, pomen je v oblikovanosti »skupnega polja«.

V sklepnem delu svojih tez se Merrifield posredno obregne še ob Louisa Althusserja. Po njegovem je bil ravno svojedobni prvak marksistične misli ključen za to, da je Castells lahko formuliral urbano kot »specifično artikulacijo instanc družbene strukture v prostorski enoti reprodukcije delovne sile«. Če komentiramo: Delovna sila za svojo reprodukcijo potrebuje prostorsko enoto in ravno v njej so artikulirane instance družbene strukture. In če se navežemo na Althusserja; tisto mesto »zunaj podjetja«, v katerem se reproducira delovna sila, je, to je dojel Castells, ravno urbano.

Na tej točki Merrifield še zmeraj ostaja zgolj pri očitku Castellsu, saj tudi sam ne razodene razloga, zakaj se je država umaknila iz kolektivne porabe, pač pa se opre na analize svojega mentorja Davida Harveyja, ki je v knjigi Social Justice and the City razbral mesto kot produktiven instrument kapitalizma, ki temelji na postavkah: urbano zemljišče je blago, zemljišče je predmet prisvajanja razredno monopolnih rent in mesto postane menjalna vrednost, ki se ga s strani borznih trgov valorizira in s strani investicijskih portfeljev izkorišča.

Avtor razodene zgolj svoje opažanje. In sicer, da je v osemdesetih prišlo do sprememb v vodenjih mest, saj sta kot merili, ki sta zagotavljali politično legitimnost oblasti, stopila v ospredje kazalca uravnoteženosti proračunov in pa učinkovitost delovanja. Oblasti se v imenu vitkih občin in držav v vedno večji meri odločajo za outsourcing, zavezane so k izbiram najcenejših ponudnikov, ocena njihovega dela pa vse bolj leži v rokah bonitetnih hiš kot pa občanov - država je v korist subvencioniranja kapitala obrnila hrbet subvencioniranju ljudi.

Po Harveyju je zemljiška renta odraz politik, ki so monopolne, ki ločujejo in so absolutne. Ko začnejo pri razporejanju zemljišč odločati rente, ko uporabo določenega zemljišča začne določati njegova vrednost, se zemljiška politika začne dogajati v okviru špekulacij in umetno ustvarjenega pomanjkanja. V tem rentnem sistemu zemljiška pravica ostane zgolj še oblika fiktivnega kapitala, je investicija, ki prinaša obresti, dobiček v prihodnosti in s tem blagovni kapital. Tu urbano več ne pomeni reprodukcije delovne sile, ampak reprodukcijo kapitala. Urbano pomeni kroženje kapitala po zemljiškem trgu, v katerem kapital svoje premoženje proizvaja. Ravno to, da jutri nekaj ne bo več to, kar je danes, omogoča in ohranja produkcijo presežne vrednosti.

Merrifieldov pojem neohaussmanizacija je odraz prepuščenosti zemljišča goli poblagovljenosti. Zemljišče je postalo obrestonosni kapital in je kot tako del nepremičninskega trga, v katerem zaseda mesto tako, da zemljiščem zvišuje vrednost in s tem prinaša dohodek. Navedimo sklepno misel:

»Obrestonosni kapital pomaga ustvarjati čiste dobičke in grajeno okolje, ki oblikuje fizični izraz mesta, spinozovske lastnosti mesta. Toda polje politike se mora ukvarjati s substanco teh lastnosti, z načini, kako vstopajo, udejanjajo in spodkopavajo vsakdanje življenje.«

Tukaj Merrifieldovo zastavitev zaključujemo. Povedali smo, da v knjigi sledi viharno esejiziranje, ki se opira na slikovit nabor referenc in bralca nemalokrat zabava. Nek vrh le-to gotovo doživi v zaključnem poglavju, ko nam in najbrž predvsem sebi avtor postreže z idejo, v čem prepoznati in kako vzgojiti »novo vrsto naprednih upornikov«, ki uresničujejo »zgodovinsko specifično voljo do povzročanja težav«. Domala se nas lahko poloti krohot, ko Merrifield te vrste ljudi prepoznava skozi štiri različne kategorije: tajne agente, dvojne agente, črve v jabolku in velike ubežnike.

Naj slednje služi temu, da je bodočemu bralcu prepuščeno, do katere mere in kaj iz Merrifieldovih urbanih študij velja vzeti zares ter kaj za zabavo. A bodite pozorni, Merrifield ravno v različnih oblikah upora prepoznava njihovo medsebojno podpiranje in neko upora omniprezentnost. In kot je v recenziji za časopisno hišo Dnevnik zapisal Zdenko Vrdlovec, se je po branju te knjige težko znebiti občutka, da nisi upornik tudi ti sam. To pa je že del druge, literarne obravnave Merrifieldovega pisanja.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.