Ekonomija in razredna struktura nemškega fašizma

Krupp, I. G. Farben, Siemens, Thyssen - so vam ta imena kaj znana? Ne? Kaj pa potem Brüning, Hahn, Schacht, Darré? Še vedno ne? Okej: Göring, Röhm, Heydrich, Himmler in seveda Hitler. Za tega možakarja s specifičnimi brki ste seveda že vsi slišali - kako ne bi? Alfred Sohn-Rethel pa nam predstavi še vsa ostala imena - kako so se prepletala, bojevala, združevala in na neki točki manifestirala v temu, čemur rečemo nemški fašizem.

Sohn-Rethel je marksist. Od šestnajstega leta naprej se je ubadal s Kapitalom, 16 let pozneje pa je pristal kot asistent na MWTju - Mitteleuropäischer Wirtschaftstag. V gospodarskem gnezdu nemškega fašizma v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Tam je delal pet let, nato pa emigriral v Veliko Britanijo, kamor je prej poročal o nacističnih dogajanjih in planih.

Torej marksist v politično-ekonomskem jedru nemškega fašizma. Okoliščine kar kličejo po marksistični teoretski praksi, po analizah tako mikroekonomije posameznih podjetij kot makroekonomskega dogajanja v celotni Nemčiji. In to tudi dobimo. Vendar ne kot zaokroženo monografijo, pač pa skupek zapiskov in analiz iz različnih obdobij, ki so kot poročila in politične analize namenjena različnim naslovnikom, bralcem. Na eni strani imamo analize takratne ekonomske prakse, na drugi strani imamo teoretske analize, na tretji strani pa opis politične prakse - vendar vse med seboj prepletene in skupaj zarisujejo teritorij nemškega fašizma.

Brüningov tabor proti harzburški fronti. Prvega sestavljajo uspešna mednarodna izvozna podjetja - kot je na primer Siemens -, ki bijejo bitko na podlagi svojih interesov. Hočejo odprto Nemčijo, svobodni trg, konkurenčni boj - hočejo tekmovanje na ravni relativne presežne vrednosti, na ravni dvigovanja produktivnosti proizvodnih sil. Na drugi strani, na strani harzburške fronte, pa je fronta »lenih dolžnikov«, kakor so jim pravili. Zavzemajo se za politiko samozadostnosti, s katero bi številčna manj uspešna in zadolžena podjetja lahko preživela. Podpirata jih nižji in srednji sloj, ki sta se znašla na robu proletarizacije.

Vojska proti Hitlerju in Röhmu. Vojska je želela suverenost svojega področja in njeno širitev, izdatno povečanje oboroževanja. Hitlerjev in Röhmov SA je zato prišel pod tnalo. Röhm noče opustiti SA-ja, Hitler »losa« tako SA kot Röhma, saj hoče ostati kancler. 30. junija leta 1934, pride »noč dolgih nožev«, propade sila SA-ja in Hitler pridobi vojsko na svojo stran.

Sohn-Rethel nam tako oriše nemški ekonomsko-politični teritorij, kjer se bojujejo različne sile, ki se v medsebojnem boju združujejo, razdružujejo, napadajo in branijo. Brüningov tabor se trudi, da bi Nemčija investirala v velika izvozna podjetja, toda množice brezposelnih, množice zadolženih manjših podjetij, nemška izguba tujih deviz in statusa finančne velesile (zaradi poraza v prvi svetovni vojni), skratka, vse to in še kaj kljubuje nemški ekonomski politiki relativne presežne vrednosti. Strukturna ekonomska kriza, ki je leta 1931 zajela Nemčijo - dve leti prej pa sesula ameriško borzo -, onemogoča težnje Brüningovega tabora, kar izkoristi harzburška fronta. To pomeni premik k ekonomski politiki absolutne presežne vrednosti.

Nemčija v tistem času ni bila v razsulu. Imeli so razvito produkcijo. Problem je bil v organski sestavi kapitala, marksistično rečeno. Zaradi visokega deleža fiksnega kapitala glede na variabilni kapital so investicije prinašale vedno manj profita - tendenčno padanje profitne stopnje. Slednjo lahko skušajo ohraniti le še s povečano neposredno eksploatacijo delovne sile. Vedno večje izkoriščanje delavcev pomeni nižje mezde in več dela. Toda to tudi zmanjša kupno moč in zato »več dela« ne more biti usmerjeno v reproduktivne proizvode, pač pa v nereproduktivne - v oboroževanje. Citiramo: »Le odločna politika oboroževanja je lahko vodila v uresničevanje njihovih 'ciljev', razbremenila proizvodno-ekonomsko prisilno obremenjenost njihovih obratov, jih osvobodila tesnih okovov tržne ekonomike in odprla zapornice delovanju na polno paro.« Konec citata. Tako ekonomska politika absolutne presežne vrednosti sovpade z imperialističnimi silami fašizma.

Toda harzburška fronta ni bila homogena skupina v protislovju z Brüningovim taborom - kar Sohn-Rethel odlično prikaže v analizah ekonomske prakse, toda po drugi strani ohranja ortodoksni marksistični konceptualni aparat dialektike in protislovja. Ko je enkrat prevladala harzburška fronta, je prevladal konflikt med agrarnim in industrijskim področjem. Sohn-Rethel analitično razbije nacistični mit »Blut und Boden« in prikaže, kako je nemškemu teritoriju zavladala politika oboroževanja, kjer se je združilo največ sil, od nacistične ideologije do interesov močnih industrijskih velekapitalistov tipa I. G. Farben in Krupp. Na račun te zmage je trpela prehrambna industrija, ki je terjala nova geografska območja - in fašistični imperializem se je strinjal.

Na tako orisanem teritoriju vidimo, da Hitler ni nek čudežen vznik zla ali kaj podobnega. V spopadu različnih interesov na področju družbenega, na katerega je močno vplivala strukturna kriza kapitalizma, je prišlo do združevanja različnih interesov. Ti so imeli eno izmed skupnih točk v ohranjanju kapitalizma, pa čeprav s fašizmom in nacistično ideologijo. Ogromnim množicam je Hitler namreč omogočil delo, pa čeprav z nizkimi mezdami in bankrotiranim gospodarstvom. To je ustrezalo tudi interesom vojske na eni strani in nacistični ideologiji na drugi strani. Skratka masovna mobilizacija sil.

Ta skupek sil v specifični zgodovinski konjunkturi je rezultiral v najhujšo katastrofo dvajsetega stoletja. Hitler je pač še večjim množicam vsilil »delo, ki osvobaja«. Ali kot pravi Sohn-Rethel: »Ko pa so odpovedale sile, ki bi mu s političnimi sredstvi v obliki družbene revolucije preprečile, da bi se izvil iz svoje eksistenčne krize, je usodna anonimna vzročnost šla svojo pot in privedla do smrtonosnih posledic.« Uganite, o kom govori: o Hitlerju ali kapitalizmu? Morda pa o obeh?

Teritorij nemškega fašizma je raziskoval Aleš.