Stojimo na robu propada. Točka brez povratka je že za nami, človek pa se ob tem obnaša kot v risanki, kjer liki ne opazijo, da hodijo nad breznom, dokler ne pogledajo dol. Govorimo o globalnih klimatskih spremembah, eni največjih nevarnosti, s katero se sooča sodobno človeštvo. Krivec je seveda že dolgo znan: 97 odstotkov podnebnih znanstvenikov se strinja, da je za podnebne spremembe kriv človek s svojim neumornim sežiganjem fosilnih goriv, ki v ozračje izpuščajo enormne količine toplogrednih plinov, predvsem CO2-ja. Vplivi človeka na Zemljino podnebje in okolje so tako obširni, da so znanstveniki začeli govoriti o novi geološki dobi – Antropocenu. Če pa ima uporaba fosilnih goriv tako korenite in katastrofalne posledice za celoten planet, zakaj jih ljudje še naprej tako vestno sežigamo? Kaj je ta gonilna sila, ki se skriva za uporabo fosilnih goriv?

V svoji knjigi Fossil Capital: the Rise of Steam Power and the Roots of Global Warming, ki je izšla leta 2016 pri založbi Verso, si Andreas Malm zastavi točno to vprašanje. V iskanju odgovora se vrne na sam začetek naše industrializirane civilizacije, torej v Veliko Britanijo iz začetka 19. stoletja, kjer se je v nekem relativno majhnem segmentu ekonomije začela industrijska revolucija. V tem času se namreč v bombažni industriji uveljavi uporaba parnih strojev, ki nadomestijo vodna kolesa v tekstilnih predilnicah in tkalnicah širom države in tako odprejo Pandorino skrinjico fosilnih goriv. Antropocen se torej začne v bombažni industriji v 30ih letih 19. stoletja, letih, ko so se fosilna goriva dokončno uveljavila kot glavni energetski vir zgodnjih tovarn. Premog je bil iztrgan iz njegove intimne uporabe ogrevanja domov in potisnjen v pogonske agregate industrijskih strojev, ki so začeli z eksponentnim odlaganjem toplogrednih plinov v Zemljino atmosfero. Za razumevanje pojava antropocena pa je ključno vprašanje: zakaj je sploh prišlo do opuščanja vode in zatekanja k ognju?

Klasična razlaga prehoda je ta, da so bili parni stroji preprosto cenejši, močnejši in bolj učinkoviti. Vendar Malm v svoji obširni raziskavi tega obdobja dokaže ravno nasprotno! Uporaba vodne energije je bila v tistem času praktično zastonj, proizvedla je več konjskih moči, vodna kolesa pa so se redkokdaj pokvarila. Prav tako je na vrhuncu prehoda od vode k premogu, to je v 30ih letih 19. stoletja, kot posledica prekomerne proizvodnje nastopila prva strukturna kriza kapitalizma. Zakaj so torej kapitalisti tako množično vpeljevali dražji vir energije v tako negotovem času? Predvsem zato, ker je uporaba vodnih virov lastnike tovarn prostorsko priklenila k rečnim strugam in časovno podredila rečnemu toku, ki je variiral glede na sezono in vremenske razmere.

Delavci, ki so bili brutalno izkoriščani, so se v 20ih letih 19. stoletja začeli na veliko upirati. Vse glasnejši so bili pozivi po boljših delovnih pogojih, stavke so bile vse daljše. Zaradi vedno višjih stroškov dela, krajšanja delavnikov ter padanjem profitne mere so se lastniki tovarn obrnili k tehnološkim inovacijam in vse bolj avtomatizirali proizvodnjo, da bi s tem razorožili stavkajoče delavce. S tem je tudi upadla potreba po spretnih in izurjenih delavcih, tovarne pa so se lahko preselile iz ruralnih in rečnih predelov v velika urbana središča, kjer so imeli lahek dostop do premoga in poceni delovne sile.

Uporaba fosilnih goriv ni zgodovinsko naključje, ki je kapitalistom pomagala v razrednem boju, temveč je vpisana v samo srce kapitalističnih produkcijskih odnosov, saj izvira iz njegovih notranjih zakonitosti. Uporaba fosilnih goriv postane strukturno nujna, saj trg zahteva konkurenčnost in tehnološko renoviranje. Obnovljivi viri namreč terjajo veliko mero centralnega planiranja in skupinskega odločanja v prid skupnosti pred individualnimi interesi posameznih lastnikov tovarn.

Kdo je torej zares odgovoren za emisije CO2? Je to res celotno človeštvo? Pa poglejmo nekaj empiričnih podatkov: od leta 1820 do 2010 so se emisije CO2 povečale za približno 650krat, medtem ko se je svetovna populacija povečala le za okoli 6krat. Med leti 1850 in 2006 se je raven koncentracije CO2 v ozračju zvišala za 107 delcev na milijon. Države OECD-ja so odgovorne za 86 od teh delcev. Najbogatejših 7 odstotkov svetovne populacije ljudi je odgovornih za 50 odstotkov vseh izpustov, najrevnejših 45 odstotkov pa zgolj za 7 odstotkov izpustov. Posameznemu državljanu ZDA pritičejo emisije, ki so kar 500krat višje od tistih, ki pritičejo posameznim državljanom najrevnejših sedmih držav, kot sta na primer Etiopija in Afganistan. Države razvitega zahodnega sveta so od leta 1850 do danes proizvedle kar 77 odstotkov vseh emisij CO2-ja, čeprav v teh državah živi le 17 odstotkov svetovnega prebivalstva. Kar ena šestina najrevnejše svetovne populacije pa k emisijam ne doprinese skoraj ničesar. Tudi na Kitajskem je skoraj polovica emisij posledica izvozne industrije.

Torej, ali res lahko govorimo o ANTROPO-cenu? Ali res celotno človeštvo deluje kot enoten geološki agens? Odgovor je lahko le jasen in glasen NE. Podnebne spremembe so namreč bistveno določene z družbenimi relacijami in ekonomsko dinamiko, ki ne izvira iz narave. Zato sodobne teorije vzrokov antropocena spodletijo, saj v svoje razlage ne uspejo vkomponirati te bistvene družbene dimenzije. Izvor podnebnih sprememb namreč iščejo v nekih občih lastnostih človeške narave, kot je njegova želja po energiji, rasti ali razmnoževanju. Vendar pa Malm v svoji knjigi zelo prepričljivo pokaže, da antropocen ne izhaja iz kake transhistorične lastnosti človeštva, temveč iz vsakokratnih razmerij moči, ki se materializirajo tudi v odnosu do narave in so podvržena spremembam skozi čas.

Posledice podnebnih sprememb je že mogoče občutiti. Vremenski vzorci postajajo vse bolj nestanovitni in ekstremni. Kljub vsem očitnim znakom, da so za podnebne spremembe kriva fosilna goriva, ki poganjajo globalno ekonomijo, si človek ne more zamisliti konca kapitalizma. Veliko lažje si predstavlja konec sveta, te predstave pa vse hitreje postajajo realnost. Morda nam lahko nekaj utehe ponudi misel Rose Luxemburg, ki pravi, da za vsako revolucijo izgleda, da je nemogoča preden se zgodi. Potem, ko se odvije, pa spoznamo, da je bila vselej neizogibna. 

Humanistiko je spisal Denis Adanalić.