Heidegger, ontološka diferenca in politični angažma

Ko je Heidegger predaval o Aristotelu, je takoj na začetku odpravil zgodovinopisno zvedavost, rekoč: “Aristotel je živel, pisal in umrl.” Ravnajmo se po njegovemu zgledu. Izšli so Heideggerjevi filozofski dnevniki, imenovani Schwarze Heften, ki še dodatno osvetljujejo njegov nacistični angažma. Odzivi so burni. Njegovi francoski častilci so vznemirjeni. Dnevnikov še nismo brali.

“Že, že – a to je ontično, ne ontološko,” imajo navado reči varuhi Heideggerjeve časti à la Hannah Arendt, ko ponavljajo že ne vem katero različico prispodobe o votlini, najpriskutnejšo vseh heideggerjanskih laži, s katero želijo njegov nacistični angažma opravičiti kot osebni greh, kot ontični spodrsljaj, ki nima nič opraviti z njegovo filozofijo. V ontoloških višavah, v pokrajini čiste misli, odtujen od vsakdanjega sveta, osamljen v tišini mišljenja, zamaknjeno strmeč v čudež biti, je živel skrivnosti kraljevski Mislec, pravijo. Toda tudi on je bil le človek iz mesa in krvi, dal je nekaj na rang, dal je nekaj na narod, dal je nekaj na zemljo, in prav te človeške slabosti so ga spodile iz varnega zavetja švarcvaldske koče v sredo nepredvidljivega vrveža zgodovine. Ker mu “ta ton antropon pragmata” niso šle ravno od rok, se je v trenutku spozabe priključil nacizmu. Kaj kmalu je uvidel, da je storil veliko neumnost.

Pa kaj, boste porekli, to ni nič takega, njegovo politično prepričanje je njegova svoboščina, za kratek čas je pač “pozabil” na ontološko diferenco, bodisi zato, ker je želel v ontičnem uresničiti svojo filozofijo, bodisi zato, ker je v ontičnem prostituiral svojo filozofijo, saj je vseeno. Ni težko sprevideti, kako zelo lažna je ta zgodba o dveh Heideggerjih, o vzvišenem apolitičnem ontološkem vidcu in o skesanem ontičnem slepcu, ki je grešil zoper svojo filozofijo. Res je Heidegger kmalu odstopil z rektorskega mesta, a nikoli ni izstopil iz NSDAP. Čeprav drži, da njegova filozofija nima nič skupnega z nacistično ideologijo, je vendar  prav z močjo svoje filozofije pel ontološko zveneče hvalnice nacizmu. Znano je tudi, da se je Heidegger distanciral od nacizma, toda ne zato, ker bi spregledal njegovo barbarskost in zločinskost, temveč ker se je gibanje izneverilo svoji “notranji resnici in veličini”, ker ni izpolnilo bitnozgodovinskih pričakovanj o “popolni spreobrnitvi nemške tubiti”, ki jih je filozof Heidegger polagal vanj. Heidegger je dejanskemu nacizmu zaoperstavil nič drugega kot revolucionarnejši in čistejši nacizem, meni Derrida. Filozofski, ontološki, bitnozgodovinski, dodajamo mi.

Ne, Heideggerjeva napaka ni bila ta, da je v trenutku delirijske blaznosti pustil vnemar svoje največje odkritje, ontološko diferenco. Ontološka diferenca namreč ne pomeni, da sta ontološko in ontično sferi, ki sta tako daleč vsaksebi, da med njima ni nobene interakcije. Zgoljontološko, ontološko na sebi, golo in čisto, eterično in nadčasovno, je filozofska iluzija. Iz Biti in časa jasno izhaja, da se je do ontološkega možno povzpeti le preko ontičnega, zakaj človek “je že ontično tako, da je ontološko”, vedno je že v nekem razumevajočem odnosu do biti, prav zato je edino bivajoče, ki je zmožno za bit. Heideggerjeva fundamentalna ontologija kot analitika tubiti, ki vprašuje po smislu biti, za izhodišče jemlje prav vsakdanje razumevanje človeškega prebivanja, preko katerega se dviga v ontološko tako, da razgrne značilnosti človeškega prebivanja kot takega, ne trenutnozgodovinskega. Ko Heidegger razpravlja o časovnosti kot ontološkem smislu skrbi, je glede tega nedvoumen:

“Ampak, ali izpeljana ontološka interpretacija eksistence tubiti nima za podlago določenega ontičnega dojemanja samolastne eksistence, torej kakega faktičnega ideala tubiti? Temu je v resnici tako. Tega fakta ne smemo tajiti in priznati le pod prisilo, pojmiti ga moramo, v njegovi pozitivni nujnosti, iz temačnega predmeta raziskave.” (Bit in čas)

S tem kajpak ne zanikamo, da se po Heideggerju dogajanje resnice kot razkrivanja izvršuje v ontološki sferi kot mišljenje, kot “napor ubeseditve biti”. Vendar je ravno mišljenje dejavnost, ki je že po svoji naravi vpeto v trenutnozgodovinsko. Kot pravi Heidegger v intervjuju za Spiegel: “Mišljenje je angažma, ki stoji v dialogu z epohalnim trenutkom sveta.” Mišljenje torej tako rekoč izhaja iz trenutnozgodovinskega, da se vzpne nadenj, da se ponovno vrne vanj:

“Zgodovinsko tubit človeka, to pa obenem pomeni našo najbolj lastno prihodnostno tubit v celoti nam določene zgodovine, moramo ponovno uskladiti z močjo biti, ki jo je treba izvorno odpreti. Vprašati, kako je z bitjo, ne pomeni nič manj kot po-noviti začetek naše zgodovinsko-duhovne tubiti, da bi ga preobrazili v drugi začetek. Vtem vpraševanju je naša tubit v polnem smislu besede pozvana k svoji zgodovini, klicana k njej in k odločitvi v njej. Temeljno stališče in drža vpraševanja je že v sebi zgodovinska, stoji in se vzdržuje v dogajanju, vprašuje iz dogajanja in zanj.” (Uvod v metafiziko)

Mišljenje jasno ne daje nikakršnih praktičnih navodil za politično delovanje ali kaj takega, a vendar tematizira človekovo zgodovinskost. Ko beremo Heideggerjeve analize o zapadajočem vsakdanjem javnem prebivanju in o samolastni eksistenci kot skrbi, pogosto napak domnevamo, da je nauk Biti in časa ahistoričen, apolitičen, skrajno individualističen. Zlahka pozabimo, da fundamentalna ontologija, ki lahko po Heideggerju edina razgrne bitni ustroj zgodovinsko bivajočega, opredeljuje človeško prebivanje kot soprebivanje-z-drugimi, in kot tako zgodovinsko. Še več: le v soprebivanju-z-drugimi v trenutnozgodovinskem lahko človek najde samolastno, avtentično eksistenco:

“Tubit lahko udarci usode zadenejo le zaradi tega, ker je, v označenem smislu, v temelju svoje biti usoda. Usodnostno eksistirajoča v izročajoči se odločnosti sklenjenosti, je tubit kot bit-v-svetu razklenjena za “nastop” “srečnih” okoliščin in okrutnih naključij. Usoda ne nastane šele ob trčenju okoliščin in pripetljajev. Ti preganjajo, še bolj kot tistega, ki je izbral, tudi neodloč(e)nega, pa ta vendarle ne more “imeti” usode.

Ko tubit prehodnostno smrti pusti v sebi dobiti moč, se razume, svobodna zanjo, iz lastne premoči svoje končne svobode, da bi v tej, ki “je” vselej le v izbiranju izbire, nemoč prepuščenosti sebi sami prevzela in postala jasnovidna za naključja razklenjene situacije. Če pa usodnostna tubit kot bit-v-svetu bistvenostno eksistira v sobiti z drugimi, je njeno dogajanje sodogajanje in določeno kot usodnost. S tem označujemo dogajanje skupnosti, naroda. Tako kakor sobiti z drugimi ni moč pojmovati kot skupnega nastopanja več subjektov, tudi usodnost ni sestavljena iz posamičnih usod. V sobiti z drugimi znotraj istega sveta in v odloč(e)nosti za določene možnosti so usode vodene že vnaprej. Moč usodnosti se sprošča šele v soudeležbi in boju. Usodna usodnost tubiti v njeni in z njeno “generacijo” šele tvori polno, samolastno dogajanje tubiti.” (Bit in čas)

Zdaj bržčas ne more biti nobenega dvoma več: Heidegger je svoj ontični politični angažma skoval v ontološkem, “z ozirom na bit”. Spodrsnilo je Heideggerju ontoslovcu, ne zasebniku. Ne navkljub njegovi filozofiji, temveč zavoljo nje.

Zato nas dnevniški odlomki, ki krožijo v javnosti in v katerih Heidegger govori o zarotniškem “Weltjudentumu”, o judovstvu kot “mahinarnosti”, o računarskem duhu judovstva, o “brezsvetnosti” judovstva, niso niti najmanj začudili; bitnozgodovinski antisemitizem pač. Ontološki, ne ontični.

Da je Heideggerjeva nacistoidnost pomišljiva, je trdno prepričan nič kaj človekopravičniški Urh Vele.