Saj poznate tisti Arhilohov verz o lisici, ki ve veliko stvari, in ježu, ki ve le eno, a to pomembno? Kot lisica ali kot ježi, v metaforični interpretaciji britanskega zgodovinarja idej in politične misli, Isaiaha Berlina, po svetu lomastimo tudi ljudje. Če se ježem svet ukrivlja po hrbtenici ene absolutne in univerzalne resnice, se lisice z zvitim repom sprehajajo med izkušnjami, besedami in izjavami na različnih ravneh, ne da bi jih prikovale v en univerzalen sistem. To je Platon proti Aristotelu, Dante proti Shakespearju, Balzac proti Dostojevskemu ali naježena Nietzsche in Hegel ter lisičja Goethe ali Puškin. Značajsko-ideološka delitev umetniških in intelektualnih nazorov na monistična in pluralistična je eden od tokov, v katerem se po ruski filozofski in politični liberalistični in revolucionarni misli sredine ter predvsem druge polovice 19. stoletja spusti Berlin.

Eseji, ki jih je pisal v razponu približno tridesetih let, med 1948 in 1970, so pod naslovom Ruski misleci, izdani pri zbirki Koda Študentske založbe, skorajda že leto dni na voljo slovenskemu bralcu v prevodu in spremeni besedi Urške Zabukovec. Živahen in občasno kramljajoč slog ter analitično-liberalna, anglo-saksonska perspektiva portretnih tihožitij tega pomembnega obdobja ruskega intelektualnega življenja odpirata slovenskemu bralcu novo okno v ta svet. Do zdaj ga je bolj ali manj poznal le skozi, če široko označimo, v naših krajih tradicionalno strukturalistično prizmo, od formalistov preko Bahtina in verjetno predvsem nesporne avtoritete v tem okviru - Lotmana. V kontekstu večne rusko-evropske diereze bi bilo Berlinovo ježevsko-lisičjo anekdoto zanimivo sicer sopostaviti binarnim in ternarnim lotmanovskim kulturnim modelom.

Če pa raje zaidemo na sprehod med platnice le z ježem in lisico, je slovenskemu bralcu morda pomembno vzpostaviti tudi širši, torej Berlinov koncept, ki poleg ježevsko-lisičjih zagat v razmislek o ruski inteligenci močno vpenja svoj filozofski nazor liberalizma in pluralistične teorije vrednot. Berlinov koncept liberalizma se sicer zgošča predvsem okoli pojma svobode posameznika in je daleč od klasične sopomenke demokratičnemu ali v pomenu danes iz ušes bingljajoči reagan-thatcherjanski problematiki država-trg. Ta je lahko negativna, torej kot svoboda od avtoritet in institucij, ali pozitivna, kot tista, ki vzpostavlja in sama zase vleče koncepte in meje. Če je prva osnova človeškega dostojanstva, je pozitivna svoboda tista, ki lahko pripelje do absolutistično-fašističnih vladavin.

Prav s tema dvema konceptoma svobode se v eseje vpenja tudi aktualno širše politično vzdušje povojnega obdobja, v katerem je pisal Berlin. V njem je Sovjetsko zvezo prepoznaval kot realizacijo pozitivne svobode. Brezizhodno ujetost za počasi padajočo železno zavezo je Berlin v uvodnem eseju Rusija in l. 1848 diagnosticiral kot variacijo Rusije pod vladavino Nikolaja I. Čeprav je leto evropskega pomladnega prebujenja Rusijo sicer zajelo le posredno, je vendarle sprožilo alarm pri oblasteh.

Carska oblast je reagirala s »stalinistično« kombinacijo nadzora, zastraševanja, ovajanja in klečeplazenja. Hkrati pa se je Rusija izolirala od Zahodne Evrope, od katere je bila intelektualno odvisna, predvsem v kontekstu filozofije. Ta je bila v Rusiji zavoljo specifičnega, pravoslavno navdahnjenega odnosa do Besede kot enačaja Resnice sicer šibkega značaja. Rusija se je v naslednjem desetletju mraka, torej predvsem med 1848 in 1855, do menjave na carskem prestolu obrnila sama vase. Bila je primorana obdelovati svoj vrtiček. Tako je pripeljala do intelektualnega vrenja, ki je rezultiralo v sporu med radikalnim narodnjaki in liberalci. Slednji so odrezani od Zahoda slabeli, inteligenca pa se je v 60-ih in 70-ih letih 19. stoletja končno osredotočila predvsem na specifično ruske probleme, ki so se pojavljali pod naslovom »oblast proti malemu človeku in neprosvetljeni masi kmetov«.

V tem kontekstu Berlin izpostavi tudi poseben značaj, ki ga zadobi umetnost. V središčnem naboru štirih esejev z naslovom Izjemno desetletje razmišlja o umetnosti in širše - o začetkih ruske inteligence, njenem odnosu do nemškega romantizma. V tem osrednjem delu se posveti enemu svojih junakov ruske inteligence, velikemu literarnemu kritiku, Visarjonu Belinskemu. Berlin vpelje po njem zasnovano delitev na »francosko« in »rusko« percepcijo umetnika in njegovega dela. Če je francoski avtor umetelen obrtnik flaubertovsko-balzacovskih izveskov ali gauthierjevsko larpurlartističnih ornamentov, je beseda ruskega avtorja, kot že omenjeno, nosilka morale in resnice. Pisanje je namreč poslanstvo, beseda in neposredno njen avtor pa vodita in usmerjata družbo.

In ker je beseda resnica, je beseda tudi življenje. Zato avtorji besede neposredno resnico tudi živijo. Tako so literarni problemi v Rusiji vedno presegali salonsko-časopisno frivolnost, značilno za Zahod. Prav ta prevelika zaupljivost, vera v besede in njihove ideje pa je po mnenju Berlina pogubna, saj pomeni monistično zaslepljenost, ježevo tavanje v temi. Svet po Berlinu ni enoznačen, zato ga ne moremo zvoditi v preproste univerzalije in skrčiti v abstraktne filozofske sisteme. Tako Berlin kot enega svojih junakov ruske misli v eseju Jež in lisica eksplicira predvsem Tolstoja in njegovo pojmovanje zgodovine, predvsem s slovitimi traktati v Vojni in miru.

Prav Tolstoj je po mnenju Berlina namreč genialno zajel empirično izkušnjo pluralizma vrednot in iskanje absolutne resnice, ki bi nam pomagala urediti kaos. Če je Tolstoj v Berlinovi klasifikaciji lisica, ki hoče biti jež, pa je Turgenjev, drugi junak ruskih mislecev, po Berlinu lisica. Avtor enega kultnih romanov, Očetje in sinovi, se je za razliko od Tolstoja trdno držal svoje pluralistične pozicije. Turgenjev je eden redkih primerov ruskega intelektualca, ki se ni opredelil. Ostal je človek sredine in prejemal očitke tako z leve in desne, hkrati pa bil označen za literarnega esteta, kar je, glede na prej povedano, v ruskem kontekstu žaljivka. V eseju Očetje in sinovi Berlin izpostavi liberalizem Turgenjeva, ki v svoji hamletovski drži proti radikalcem Bakuninovega kova deluje mlačno. Vendar je po Berlinu prav ta sredinska pozicija tista, ki omogoča neodvisnost nazorov in sodb, približna izpolnitev negativnega koncepta svobode in izmika avtoritetam.

Ko Berlin tolmači svoje ideje skozi usta mislecev, najde sorodno dušo predvsem v Aleksandru Hercenu. Ta politični mislec, prav tako londonski emigrant, je sicer v politični in literarni zgodovini večkrat postavljen na stran. Kot nasprotnik takrat v Rusiji popularne hegeljanske interpretacije zgodovine je Hercen namreč zavzeto pisal proti abstraktnim puhlicam olupkov velikih monistično zaprtih idej, ki se lahko, kot pravi Roland Barthes, izkažejo za naravnost fašistične.

V zavzemanju za pluralizem pa je Berlin namesto lisice v ogledalu zagledal ježa. Naslov zbirke kar preveč vehementno oglaša pregled ruskih mislecev 19. stoletja. Nujno bi namreč moral nekje stati vsaj podnaslov: zahodni oziroma liberalni ruski misleci. Berlin namreč avtorje ogromnih intelektualno-kulturnih razsežnosti, pa naj omenimo le Dostojevskega ali pa religiozno-personalistične filozofe s konca 19. stoletja, kot na primer Berdjajev in Šestov, kratko malo izpusti.