V lanskem letu sta v slovenskem prevodu izšli dve premierni knjigi ameriškega teoretika Paula Matticka, ki v svojem delu reflektira umetnost, filozofijo jezika in politično ekonomijo. Mattick je sin istoimenskega očeta in marksističnega teoretika, ki se je ob Rosi Luxemburg med prvimi kritično spravil nad sovjetski sistem. Tega biografskega podatka ne navajamo naključno: zdi se, da je marksistična nalepka Matticka tako zaznamovala, da naj bi tudi sam postal nekakšen eminentni tovrstni teoretik sedanjega časa.

Knjiga Umetnost in njen čas: teorije in prakse moderne estetike, ki jo v prevodu Sete Knop in s spremno besedo Leva Krefta prinaša založba Sofia, zagotovo ob hitrem branju postavlja neko »zgodovinsko kritiko ali kritično zgodovino« moderne umetnosti. Mattick v prvem izmed desetih poglavij knjige navede tudi nekatera zveneča filozofska imena, na katera naj bi se naslanjal pri opredeljevanju diskurza polja moderne umetnosti: gre za Karla Marxa, Walterja Benjamina, Theodorja Adorna in Pierra Bourdieuja.

Vendarle pa je delo, ki je izraziteje pisano za ameriškega bralca in se tudi izdatneje fokusira na ameriške fenomene ter ustvarjalce tipa Jackson Pollock in Andy Warhol, nabirka člankov in esejev, ki so nastajali ločeno in za različne publike tekom desetih let, v zadnji instanci prej učbeniško branje kot pa resna marksistična analiza umetnosti, za kakršno se želi prikazati. Potem ko Mattick v prvem poglavju postavi svoje domnevno teoretsko očišče v marksizem, skuša zgraditi neko koherentno analizo sodobne umetnosti tako, da niza širok spekter raznoraznih prelomov, ki so konstituirali umetnost in estetiko sedanje dobe.

Drugo poglavje tako posveča maskam modernizma, tretje povezavi med umetnostjo in denarjem, četrto konstituciji pojma lepega in vzvišenega; ne pozabi niti na racionalizacijo, mehanično reprodukcijo, antiestetiko. V svojo obravnavo skuša obenem vključiti številne zgodovinske ali druge domnevne prelomne trenutke v slikarstvu, arhitekturi, literaturi in drugih umetniških zvrsteh, množico citatov raznoraznih avtorjev takih ali drugačnih provenienc pa ob tem navajanju dejstev prepleta in niza drugega za drugim. S tem zapade v faktografsko navajanje dejstev, ki ob tem izgublja teoretsko ostrino.

Nasprotna taktika, s katero Mattick postreže v uvodnem delu knjige, in ob analizi dela Andya Warhola in Jacksona Pollocka, ko preizkuša svoje hipoteze z obravnavo posamičnih primerov slikarstva, ostaja po drugi strani prepričljiva in je teoretsko bolj koherentna. Vendarle se ti primeri redkeje pojavljajo in tako se večina knjige sprevrže v neko naštevanje mnenj in stališč raznoraznih avtorjev in dogodkov, ki so tako posplošeni in vsebinsko razprti, da njihova obravnava  dokončno izvodeni in poplitvi. Izjema je poglavje o estetiki antiestetike, ki skuša držati kritično ost vsaj navidezno v ostri pripravljenosti.

Umetnost in njen čas z originalnim naslovom Art in Its Time, s to splošno perspektivo, iz katere Mattick izhaja v sredini knjige, se iz domnevnega teoretskega dela sprevrže v učbenik sodobne umetnosti. Učbenik pravimo zato, ker kot celota deluje sicer kot učen oris, ki pa ostaja na ravni orisa in nabirke znanih dejstev, ki nimajo jasnega teoretskega izhodišča ali perspektive. Teza o tem, da je treba umetnost dojeti kot enega od vidikov kapitalističnega načina produkcije in menjave, ostaja v celotnem delu neartikulirana in slabo evidentna. Če Umetnost in njen čas postavimo ob bok primerljivim refleksijam tega polja izpod peresa Fredrica Jamesona ali Henrija Lefebvreja, dokončno izpade kot medel in spodletel poskus, ki je v polju marksizma doživel veliko prepričljivejših trenutkov.