V grehu je moč | Radio Študent

V grehu je moč

Recenzija izdelka
1. 3. 2017 - 13:00

Slovenija je od konca lanskega leta bogatejša še za eno študijo, posvečeno zgodovini vsakdanjega življenja. Nastala je izpod peresa mlade zgodovinarke Mete Remec, ki se je popisovanju vsakdanjega življenja zavezala že v doktoratu, osredotočenem zlasti na higienske navade Slovencev v dobi meščanstva. Doktorat je bil podlaga za njeno prvo knjigo Podrgni, očedi, živali otrebi, ki je izšla leta 2015. Del disertacije pa je postal osnova za njeno drugo delo Bakh, tobak in Venera, o katerem bo govora v tokratni Humanistiki.

Preden se lotimo analize, osvetlimo še širši okvir zgodovinskih študij o vsakdanjem življenju na Slovenskem. Najvidnejši avtor na tem področju je vsekakor Andrej Studen. V svojih delih se je posvečal stanovanjski kulturi ljubljanskih ulic, zgodovini kriminala, podobam in statusa Ciganov v preteklosti in tako naprej. Je tudi avtor slovenske mikrozgodovinske študije o ljubljanskem stavbnem podjetniku Matku Curku, kjer se preko analize njegovih dnevniških zapisov ukvarja z izrisovanjem njegove mentalitete. O zgodovini alkoholizma na Slovenskem je Studen pisal v monografiji Pijane zverine. Vse te podatke smo vam natrosili z določenim razlogom: omenjeni zgodovinar je bil namreč tako mentor Mete Remec pri pisanju doktorata kot tudi njen sogovornik pri pisanju monografije Bakh, tobak in Venera.

Naslov knjige je izpeljan iz italijanskega pregovora, ki pravi, da pijača, tobak in spolni užitki vodijo človeka v pogubo. Omenjena misel lepo povzema samo vsebino monografije: osrednja tri poglavja so posvečena obravnavi odnosa do alkohola, tobaka in seksualnosti v 19. stoletju na Slovenskem. Ker drugi del pregovora v misel vnaša moralistično noto, so uvodne strani posvečene orisu takratnih predstav o zmernosti, meščanskih vrednot ter pojmovanja zdrave prehrane. S pomočjo takšnega začetka avtorica izoblikuje vzorce, ki jim lahko sledimo skozi celotno knjigo: ne glede na pregreho, ki je v določenem odseku predmet obravnave, si je namreč oblast - najsi bo cerkvena ali posvetna – prizadevala ljudi nadzorovati tudi prek regulacije njihovega užitka oziroma prek ustvarjanja napisanih in zlasti nenapisanih pravil v zvezi z njimi. Že v uvodu je vzpostavljen tudi dualizem, ki usmerja bralca skozi celotno knjigo in v njegovi zavesti krepi sliko večne dvojnosti morale: gre za različnost meril, kakršna so veljala za moške in ženske, mestoma pa tudi za višje in nižje sloje.

Za primer vzemimo odnos do alkohola, ki je v miselnem svetu 19. stoletja veljal za ključni dejavnik, ki vodi družbo v propad. Med ljudmi je krožilo mnenje, da so na propad obsojeni tudi otroci alkoholika, in to že ob rojstvu. Kljub temu so gostilne ostajale pomemben prostor javnega življenja, seveda rezerviran samo za moške. Podoben odnos, kakršnega naj bi imele ženske do gospodinjstva in moralnih zapovedi, je namreč veljal tudi do alkohola in pijana ženska je bila veliko večja sramota kot pijan moški. Toda čeprav je bil za propad družine zaradi alkoholizma ponavadi odgovoren moški, se je krivda zanj po neki sprevrženi logiki prevalila nazaj na žensko: menda zato, ker bi morala proti možu ukrepati bolj odločno oziroma zato, ker je možu grenila življenje.

Poglavje lepo pokaže tudi na razkorak med moraliziranjem in stvarnostjo: Slovenci smo po besedah avtorice drugo svetovno vojno in okupacijo dočakali povsem zapiti, starši so včasih otroke celo silili piti alkohol ali pa so jim žganje dajali namesto sadja. Boj proti alkoholizmu je še oteževala neenotnost stroke, ki je v določenih primerih zagovarjala pitje alkohola pri fizičnem delu. V boj proti alkoholu so se podali tudi cerkveni očetje, vendar ponovno brez enotnega mnenja: nekateri so se zavzemali za popolno abstinenco, drugi so dovoljevali kozarček sem ter tja. Lep primer je bil Anton Martin Slomšek, ki je bil goreč borec proti žganju, zagovarjal pa je zmerno pitje vina in piva.

Veliko več škode pa je povzročilo cerkveno obvladovanje področja seksualnosti. Avtorica preko historične primerjalne analize pokaže na precejšno tozadevno specifiko slovenskega prostora: v sosednji Italiji je bila namreč v istem časovnem obdobju spolnost tema, ki je ni bilo potrebno skrivati ali se je sramovati. Medtem ko so italijanske oblasti spolno vzgojo v šole uvajale že leta 1910, je v podobnem obdobju na Slovenskem še vedno najmočneje deloval sistem prikrivanja in polresnic. Slovenske avtoritete so, nasprotno, mislile, da spolnost ne spada v slovenske šole in staršem svetovale, naj si pri vzgoji otrok pomagajo z bibličnimi zgodbami.

Na Slovenskem je Cerkev, ko je šlo za spolnost, nastopila pravzaprav proti vsemu: proti užitku, proti kontracepciji in splavu pa tudi proti masturbaciji. Velik razkorak je bilo ponovno zaznati v obravnavi ženske in moške spolnosti, saj se je od moških pričakovalo, da bodo v zakon vstopili izkušeni, od žensk pa, da bodo precej nevedne. Obravnavanje ženske spolnosti je bilo povsem potisnjeno v ozadje, kar je hkrati služilo kot sredstvo vzdrževanja oblasti ne le cerkvenih avtoritet nad ljudstvom, temveč tudi moških piscev nad ženskami. O spolni zavrtosti Slovencev, ki je svoje sledi pustila tudi na kasnejših generacijah, pa smo v zadnjih letih lahko brali tudi drugje: izkušnje starejše populacije in njihove frustracije je namreč prek intervjujev dolga leta beležila slovenska pisateljica in publicistka Milena Miklavčič, svoje rezultate pa je objavila pod naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Knjiga Bakh, tobak in Venera lepo prikazuje ponavljajoče se vzorce in zakonitosti med kategorijami, ki se na prvi pogled zdijo popolnoma nepovezane. Morda bi zaradi tega ponavljanja knjiga koga utegnila zdolgočasiti, ampak nas vsekakor ni. Velika odlika monografije je ravno slog pisanja: avtorica vsako poglavje pričenja in medias res in med branjem se zdi, kakor da noben stavek ni odveč. Glede na to, da danes znanstveniki svoja dela skušajo popularizirati tudi preko prevezovanja znanstvenega diskurza z zgodbo - seveda pogosto na škodo znanstvenosti teksta - moramo priznati, da obravnavanemu delu uspe ujeti izjemno ravnotežje med strokovno obravnavo gradiva in splošno razumljivim, tekočim jezikom. Priporočamo v branje, ni greh. Pa tudi če je - v grehu je moč. 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.