Črno na belem

Dokumentarec o fotografu Mapplethorpe: Look at the Pictures se začne in konča s kuratorji, ki so že izven, v sodobnem. Četudi podporniki njegove umetnosti, se ločujejo od časa in »duha« Roberta Mapplethorpa. Kakor je pogosto z retrospektivnimi razstavami, izpostavijo idejo, da ga nasproti kontroverznim diskurzom v novi razstavi želijo humanizirati. Vrniti ga kot človeka. Oni so institucionalni navdušenci, ki poženejo stroj dokumentiranja in nakažejo na dualnost Roberta kot osebe in kot umetnika.

Potek dokumentiranja z linearno naracijo se začne z uvodom v njegovo otroštvo, družino, stike z likovno umetnostjo in vse do začetkov transformacij slik iz pornografskih revij ter prvih fotografij s polaroidno kamero. Nastopi njegov črno-bel fotografski portfolio, ki je izraz prepleta tako njegovega zasebnega kot ustvarjalnega življenja. Ljudje, oblika spolnosti, partnerji, ki so ga spremljali v življenju, so tudi predmeti njegove fotografije. Za uvid v ta preplet film na črnem ozadju prikazuje njegove posamezne fotografije z belo obrobo. Pogosto se tej podobi doda transkript in/ali Mapplethorpov zvočni posnetek, v katerem pripoveduje o svojem življenju. S tem se na platnu združuje glas, ideja umetnika, z njegovim delom. Mapplethorpova neposrednost se aplicira na način dokumentiranja brez olepšav, eksperimentiranja v formi in poseganj v njegovo zgodbo. Deluje kot nevtralen prikaz in vpogled v njegovo življenje in delo.

Poleg Mapplethorpovih videoposnetkov pa dokumentarec vključuje intervjuvance, ki jih vse predstavi pogled in »klik« skozi kamero. Tako je fotografska estetika vključena v sam način dokumentiranja. Izpraševanci so predstavniki bližnjih odnosov, vpletajo se v njegov portfolio. Telesa, penisi, seksualnost, osebe, ki so ga spremljale v zasebnem, ne ostajajo le na ravni pripovedovalcev, v barvnem spektru, temveč so obenem razgaljeni na črno-belih fotografijah. Vedno v neposredni iskrenosti in resničnosti, brez nasmeha. Črno na belem. Fotografiral je tudi rože, a v ospredju so erotične podobe, magično odpiranje seksualnosti.

Film izpostavi Mapplethorpovo željo po unikatnosti in iznajdbi nečesa, po čemer bi si ga zapomnili. Izraziti drug nivo seksualnosti, ki je bila vedno del njegovih izkušenj. Mapplethorpe z dolgim usnjenim bičem v anusu, pest v riti, S&M izseki, homoeroticizem, moški akti kot umetnost. Redko je poudarjen akt dejanja ali medsebojni odnos med liki. Predvsem je prikazana neposrednost figure, umetniško razkritje podzemnega. S tem pa dobi naboj kontroverznosti, sploh v času 70. let v Ameriki. Dokumentarec kaže, da Mapplethorpe ni ustvarjal z namenom ustvarjanja zgodbe, filozofije ali skritih pomenov v fotografiji. Ta ne pretendira h globlji simboliki, temveč stoji sama zase. Dela kažejo le momente, čisto neposrednost, ki je v razkrivanju tabuiranih podob šokirala in bila za tisti čas radikalna. Interpretacije, razmisleki ter analize so šele nasledki, kasnejši dodeljevalci vrednosti.

Še posebej se je kontroverznost napihnila po njegovi smrti, ko je po zveznih državah gostovala razstava The Perfect Moment. Vključevala je »sporne« fotografije, ki širši javnosti v preteklosti niso bile predstavljene. Tako so še glasnejši postali glasovi cenzure, neprimernosti in vprašanja spodobnega. Začela se je kampanja proti njegovim fotografijam. Od besed senatorja Jesse Helmsa dokumentarec dobi ime: »Robert Mapplethorpe, a known homosexual who died of AIDS and who spent the last years of his life promoting homosexuality. Now, if any senator doesn't know what I'm talking about in terms of the art that I have protested, look at the pictures! […] look at the pictures.« V Cincinnatiju je policija zaprla razstavo in začelo se je sojenje. Galerija in njen direktor nista bila obsojena zaradi obscenosti. V ozadju se predvaja Mozartov Requiem, ki deluje kot religiozna pogrebna pesem in tako ustvarja podlago za kontroverzni diskurz in dramatičnost, ki ju slednji uporablja.

Režiserja Fenton Bailey ter Randy Barbato sta znana po svojih dokumentarcih z LGBT tematiko in obravnavo seksualnosti na splošno. S producentskega vidika pa so njuni vrhunci predvsem serije Drag showov: RuPaul's Drag Race, Drag Race: Untucked!, Hot Property. V tem pogledu se ukvarjata s tematikami, ki so še zmeraj izključene iz mainstream diskurza. Mapplethorpe se torej umešča v njuno produkcijo filmov in ponudi vprašanje, koliko je preteklo označevanje spornega prisotno še danes. Ali bi se Mapplethorpove fotografije v mainstream diskurzu opredelile kot normalne, naravne ali bi še vedno povzročale negativno označevanje? Spodbudno je torej odpiranje zaprtih tematik, njihova pojavnost, odkrivanje skritosti in vrednostna transformacija v neizstopajoči diskurz. Tako da ne-samoumevno postane samoumevno. Kljub temu pa je predvajanje takih tematik v našem prostoru problematično zamejeno, saj se še vedno odpira v »specializiranih« krogih, torej v sklopu LGBT festivala. Slednji ponuja prostor odkrivanja, a ima obenem konotacijo Drugega. Dokumentarec in Mapplethorpe sta torej odpiralca, ki se v svojem ustvarjanju izmikata vrednostni sodbi.

Dokumentarec na začetku napove vračanje k Mapplethorpu kot človeku in ustvarjalcu, kar sta avtorja vnesla v način dokumentiranja. Kronološki prikaz osebne zgodbe se prepleta s fotografijami. Ne daje toliko poudarka na medijsko kontroverznost po njegovi smrti. Bistvo njegovih fotografij ni šokantno, kontroverzno, primerno ali neprimerno. To je šele po tem, odziv. Vrednotenje je torej vezano na sprejetost motivov fotografij v družbi v specifičnem času. Narativnost dokumentarca je zelo tekoča in spojena v celoto in s tem potrjuje Mapplethorpa kot totalnega ustvarjalca. Že zgradba torej kaže na glavno sporočilo – bistvena je podstat, ne pa celoten medijski pomp, ki je fotografa sicer dvignil v višave. V osnovi je prikaz nagega Mapplethropovega življenja. Vse ostalo pa so naše vrednostne sodbe.

Barvo je v Mapplethorpu iskala Tjaša.