Predstavljajte si: ste Anglež, deklariran socialist, imate izkušnjo druge svetovne vojne, dali ste skozi povojno obnovo in grajenje novih temeljev družbe. In ste filmski režiser. V današnjih kriznih časih, vsaj v širši Evropi, smo vsi v ekonomskem dreku, kot da bi nas zadela vojna, čeprav nas dejansko ni. Nimate druge izbire, kot da naredite dokumentarni film, film, ki bo prikazal, kako se je včasih obnavljalo družbo, kako se je postavilo nove temelje, ki niso bili kapitalistični, kjer ni bil profit v prvem planu, temveč ljudje, družba. To se je zgodilo v Angliji leta 1945 in Ken Loach je režiser, ki nam danes s filmom Duh leta '45 ponuja to nostalgično izbiro.

Sedaj pa si predstavljajte sledeče, kar verjamem, da ne bo pretirano težko: ste eden od teh, ki jih danes označujejo za generacijo brez prihodnosti, ste eden izmed politično angažiranih, ki imajo interes po spremembi družbe, po grajenju novih temeljev. In gledate ta film - ta film, ki prikazuje, točno to, kar vas zanima in kar počnete. Dejansko se zdi povsem verjetno, da bi bili navdušeni nad prikazanim. Tudi jaz sem mislil, da bom, pa nisem bil.

Kako se sploh lotiti projekta prikazati neko stanje duha določenega obdobja in kraja? Têžko delo, ki pa se ga je Loach lotil na dokaj preprost način: politično dogajanje prikaže z različnimi arhivskimi posnetki in ponudi besedo nekaterim ljudem, ki so takrat delovali v spremenjenem javnem sektorju, in ljudem, na katere je to dogajanje v tistem času močno vplivalo. Kontinuiteto starih posnetkov in novih intervjujev zagotovi s konstantno črno-belo sliko, staro glasbo in seveda istimi ljudmi.

Gremo na hitro, ampak res na hitro skozi tisti čas, čas po drugi svetovni vojni v Angliji: Churchill izgubi volitve, premagajo ga laburisti in tako zavlada delavska stranka. Ta nacionalizira vse po vrsti: železnice in večino prevoza, rudnike, zdravstvo in tako naprej. Gradi tudi stanovanjske objekte za svoje ljudstvo. Že slišimo osebne izpovedi prvega, kako je prvič dobil očala, druge, kako je lahko sedaj oba sinova poslala k zdravniku ... Duh leta 1945 tako nosi ime: »nacionalizacija«. Čez nekaj let, v bistvu desetletij, pa šok - pojavi se Margret Thatcher in začne z divjo privatizacijo. Tukaj se vidi vsa ideološka naivnost filma: po vseh lepih socialističnih zgodbah iz drugega dela 40. in 50. prihod železne lady Loach razloži takole: »along came Thatcher«. Vprašanje, kako je sploh prišlo do tega, da je delavska stranka izgubila in da je Thatcherjeva dobila oblast, sploh ne pride v ospredje. Kaj pa če so imeli ljudje zadosti socialističnih projektov, kaj če se niso obnesli - kakšen je bil duh leta 1979, ko je neka lady postajala železna?

Vseeno pa dobimo nekakšne primerjave stila »before-after«. V zlatih časih drugega dela 40. so skoraj vsi imeli delo, četudi v rudnikih. Po divji privatizaciji pa je ostalo zelo malo aktivnih rudnikov in začuda je bilo tudi drog vedno več, se ugotavlja tekom filma. Če deset ur delaš v rudniku, pač ni dosti časa za droge; če ne garaš v rudniku, pa je časa za droge na pretek. Ljudem kajpak to ni bilo všeč, zato so protestirali. Takrat je postala še policija kar naenkrat represivna. Ampak ali so res stvari tako preproste, tako črno-bele, kot nam jih prikaže Loach? Verjetno vam je implicitni - vsaj upam da ni pretirano ekspliciten - cinizem že odgovoril na to.

Kako tudi ne bi bil ciničen, če pa je takšna diskrepanca med obema predstavama, ki sem vam ju skušal na začetku podati. Loach, socialistični režiser, ki je doživel leto '45, sicer star 9 let, pa vseeno, nikakor ne prikriva svoje pozicije. V zaključku filma nas zadene barvitost, toda ne naključno: obarvana postane preteklost, leto '45 kar naenkrat ni več črno-belo - ali pa morda leto 2013 kar naenkrat ni več barvito? Ravno to je problem nostalgične kontinuitete, ki jo Loach vleče skozi film: ali res potrebujemo še en ekskurz v preteklost, da mislimo sedanjost; in še to zgolj ekonomistični izlet: duh je v nacionaliziranju produkcijskih sredstev, v socialističnem produkcijskem načinu, ki ne upošteva profita, ampak človeške potrebe. Ne obstaja duh nekega kolektiva ali kolektivizma tudi zunaj ekonomskih odnosov? Ni navsezadnje to tudi cilj postkapitalističnih ureditev, namreč da kakšna druga družbena instanca prevzame dominantno vlogo v družbeni ureditvi?

Ne me narobe razumeti, film ni tako slab, je pa preprosto dolgočasen in nadležen. Pa ne zato, ker bi v suhoparnem stilu podrobno analiziral stanje duha ali dogajanje leta '45 - tega seveda ne naredi -, vendar zato, ker je diskrepanca v diskurzu prevelika. Vse preveč je govora o preteklosti, o tradiciji: nekatere stvari so morda upravičeno propadle in druge stvari morda neupravičeno še niso. Tu je zagotovo potreben prvi rez, socialistični rez duha leta '13.

Socialistične duhove je lovil Aleš.