Današnji Kinobar bomo izvedli nekoliko specifičnejše, malce jamrajoče in celo nergaško, tako rekoč v polliterarni formi doživljajskega spisa. Glede na siceršnjo opismenje raznih kolumnističnih, mnenjskih in pisunskih eminenc, ki bolj ali manj pametno oz. pametnjakarsko nakladajoči o raznoraznih kulturnih izločkih, od poezij, galerij, gledališč etc., do čebljajočega nakladanja o težkih časih in širših družbenih problematikah s svojimi privatnimi prigodami smetijo naše branje, glede na vobče vsakodnevno pisanje pišočih, skratka, to ni nič nevsakdanjega. Nasprotno. Pač vse prevečkrat beremo in poslušamo o nečem, kar je zvedeno na nekakšne poskuse duhovičenja tega ali onega pišočega v obliki jazovskega razodevanja oz. razodetja ličnemu jazu subjekta.

Tako takole po kvaziproustovsko jadrajo po usedlinah lastnega poobčenega izkustva. Recimo, ah, bral sem to in to knjigo, in kako me ne bi odneslo v tiste neke druge čase, ko smo tam in tam s temi in temi počeli to in to. In zaradi tega in tega svojega izkustva bom pa ja po povsem očitni egovski logiki sintetiziral, kar se mi zdi bistveno in kar bo gotovo imelo univerzalizirajoč smisel in s čimer bi se moral poistovetiti slehernik. Pač matrika za dobršen del kanalizirajočega periodičnega tekstovja. Jaz je edini, skoz katerega se sploh lahko pretoči kakršnakoli resnica. In ne katerikoli jaz, temveč moj jaz. Vulgarni, tipološki, polzavedni nemški idealizem, ti gnojilo slovenskih novih pisarij!

No, da ne pozabim, kaj pišem. Psi brezčasja, torej. Obetajočega četrtkovega večera sem se iz ljubljanskega vzhoda, te urbane Meke, odklatil proti nekemu drugemu urbanemu kulturnemu centru. Tako je, v igri je bil Kino Šiška, ki je tokrat skladno z imenom vrtel film, in to film noir, tako da se je od urbanosti vse kar penilo. Kakšni so slovesni slovenski kulturni dogodki, kakršen je gotovo tudi premiera filma v tako fino kontemporarnem, rekel bi celo modernem centru, dobro vemo. Če nisi nek iskren kvaziestradniški del scene, se itak vsega skupaj ne moreš nikoli navaditi, tega blesavega ful kul minglanja pod srcem urbanih Ilirskih provinc.

A film, zanj gre. Bojda je del preporoda slovenskega žanrskega filma, z npr. Idilo v sami špici slednjega. Posnet po uspešnem romanu, ki ga je spisal pevec v bivšem rock bandu. Bojda v domačo obrt vnaša prepotrebno svežino, akcijo, skrivnostnost, suspenz, seksipilnost, prepotrebno gledljivost. Bojda je 'tako dober, da bi si želeli, da bi bil še boljši.' Bojda gre za najboljši slovenski noir triler vseh časov. Kako se vojersko ščene ob takšnih psih ne bi poslinilo.

Pravim, bojda, ker filma nisem gledal. Zaradi naključne privat nevšečnosti. Brez skrbi, ne bom utrujal s podrobnostmi svojih le zehanja vrednih prigod, za kaj takega berite slovenske kolumne. Ne, nisem ga gledal zaradi kulture. Zaradi dveh evrov. Zaradi kulturnih dveh evrov, na katera nisem računal in ki mi jih je višja sila tedaj izmaknila iz dosega. Jebiga. Mladenki pri kartah se nista pustili preprositi, urbane gospode pa se mi ni dalo žicat.

Ne vem, kdo in zakaj se je spomnil tega pedantnega oderuštva po centimih oz. spominjam se nekih kontroverz, niti ne vem več, kdaj točno. Da bodo vsi ti obvezni prispevki šli za financiranje nekih kulturnih podvzetij, ki so potlej končali pri nekakšnih tvojih pederskih mislih, ali kaj. Nima veze, niti ni treba preveč praskat okrog tega, osebnim neprilikam navkljub. Pač drobnjakarsko permisivno izsiljevanje tipa, ker lahko. In če lahko, zakaj ne bi.

Da ne bom samo jamral, naj pade kak konstruktiven predlog. Denimo stoodstotno povišanje tega prisilnega drobižkastega odiranja, iz dve na štiri, od katerih naj gresta dva v poseben fond za akreditirane nesrečnike, ki so si - seljačine nekulturne - drznile jemat karte brez internega davka na kulturo. Naj pri prodaji kart uvedejo kak ekonomsko tržni evrček ter ga prečrpajo v socialno akreditacijski fond. Kurc, naj kar ukinejo zastonjske katre oz. jih nadomestijo s kulturnim prispevkom v višini redne cene. Plus dodaten kulturni procent.

Ker za slednjo se gre. Za kulturo. Za urbano kulturo. Za kontemporarno alternativno urbano kulturo. Kultura je kul. Sodelujte tudi vi pri njenem plemenitenju in podpori. In ni vrag, da vam kdaj ne bo ratalo postati anonimni tihi donatorski partner kakšnega bodočega briljantnega projekta. No, meni ne bo nikoli. Psi, oprostite.