Ko rečeš David Fincher, vidiš obsedence. In vidiš obsedence, ki lovijo te obsedence. Obsedenca s kaznovanjem človeštva za vseh sedem naglavnih grehov in z njim obsedenega detektiva - Sedem; obsedenca, ki od para ponavadi ubije le žensko, in z njim obsedenega striparja - Zodiak; obsedenca z zrušitvijo očetov in z generacijskim miselnim preobratom ter obsedenega sledilca z majajočo se identiteto - Klub golih pesti; obsedenca z javnim priznanjem in popularnostjo in povzpenjanjem ter obsedene konkurente - Socialno omrežje; obsedenca z mejo med realnostjo in simulacijo, ki samega sebe lovi in posledično pred sabo tudi beži - Igra.

In vsi ti obsedenci imajo ponavadi neko idejo, ki Fincherjeve filme vedno dela močno sporočevalne, skoraj manifestativne, dober citat material, skratka. Fincherjevi junaki imajo nek načrt ali pa prekrižajo pot nekomu, ki ima načrt, v katerega postanejo tudi sami vpleteni. Njihovi problemi niso problemi zasebnega človeka. Fincherjevi junaki so v veliki meri javni.

V otvoritvi filma Ni je več platno zapolni nežni obraz Rosamund Pike, za katero javnost že zahteva oskarja, v offu pa slišimo glas njenega moža Bena Afflecka, ki ga travmatizira vprašanje, ki po njegovem travmatizira večino parov: O čem razmišlja drugi? Kdaj in kako sva zašla? In ta niz vprašanj se mirno zaključi z mislijo, da bi svoji lepi ženi včasih najraje našopal glavo v zid. Se je David Fincher podal na območje domestične drame?

Zgodba o Nicku in Amy je zgodba o popolnem paru, ki so se mu zgodili dvojna izguba službe, recesija in čas, ko ti sodišče lahko oprosti le, če ti je oprostila javnost. In zgodila se jima je skrajna posledica Socialnega omrežja – obsedenost s strukturiranjem lastne podobe. Zgodba o Nicku in Amy bi morala biti zgodba z jumbo plakata, zgodba srečnih parov s fejsbuk fotk, zgodba, ki jo vidimo v filmih. Nemogoča zgodba, torej.

Njun prvi pogovor na neki zabavi je popoln, je pogovor, ki smo ga vajeni iz filmov, ko med punco in fantom klikne in je vsak presenečen nad tem, kako duhovite in lucidne, witty replike je zmožen drugi. A Nick in Amy sta že tu videti zmontirana. Videti je, kot da hočeta postati film oz. par iz filma. Kot da sta si replike pripravila vnaprej. Tako popolna sta drug za drugega, da si pozneje celo kupita enaka darila. A za koga sta pravzaprav popolna? Drug za drugega? Za druge? Zase? Občutek zmontiranosti nikakor ni naključen, kot je nasploh v tem filmu malo naključnega. Vsi ga zaznavamo, vsi vemo zanj. Režiser, Nick in Amy, gledalci. Nihče ni naiven. Vsi štekamo igro. Tako sploh ni nobeno presenečenje, da imata Nick in Amy v lasti bar, ki se imenuje – Bar. In da gledalci ne bi slučajno mislili, da smo kakorkoli hitrejši od filma, lahko takoj slišimo repliko, da je izbira imena res blazno meta.

Vsebinsko je o Ni je več nemogoče reči kaj bolj konkretnega, ne da bi film spojlali. Nick in Amy imata peto obletnico poroke, Nick se vrne domov, pričakuje tradicionalni lov za zakladom, saj si darila za obletnico ponavadi skrijeta, a namesto (začasno) odsotnega darila je odsotna Amy, ki jo spoznavamo v flešbekih. V dnevni sobi je le prevrnjena miza, okoli nje pa razbito steklo. V predalu s perilom pa Nicka čaka kuverta, na kateri piše »prva sled«, s čimer nam film v kontekstu izgubljene Amy spet pošilja metapomežik.

Ni je več je torej film, ki se precej zaveda samega sebe in to nekako prenaša na svoja glavna junaka, Nicka in Amy: ves ta metaučinek še bolj poudarja občutek njune zaigranosti. To, da sta videti kot iz filma, pomeni, da nista videti naravno. Avtentično. Da morata torej stalno skrbeti za svoj imidž, za svojo podobo, ki je ne smeta zlomiti niti izguba službe in negotova prihodnost. Tudi za najbolj kritične primere imata pripravljeno vrstico scenarija: »Dokler sva skupaj, je vse ostalo le hrup v ozadju.« Kot da bi ju strašila njuna človeškost – človeškost je bolj strašljiva od vseh drugih katastrof.

Fincher je v skladu s tem za svojo protagonistko pripravil zgovorno in simbolično ozadje: Amy je bila namreč v otroštvu podlaga za popularne otroške knjige o Neverjetni Amy, ki jih je pisala njena mama. In Neverjetna Amy je bila vedno vse tisto, kar Amy ni bila: Amy ni prišla v šolsko odbojkarsko ekipo, Neverjetna Amy pa je bila seveda sprejeta.

In ta Neverjetna Amy, starševski konstrukt popolnega otroka, je iz zgleda in spodbude postala ponotranjena zahteva. Do sebe in posledično do drugih. Da bi obdržala partnerja, da bi iz njega naredila popolnega partnerja, mora tudi sama postati najbolj popolna možna verzija same sebe, kar pomeni, da mora biti stalno na preži pred lastnimi pomanjkljivostmi ter jih korigirati. In ker drugi niso mogli izpolniti njenih notranjih zahtev, je bila Amy že večkrat ožigosana za enega bolj ljudomrznih ženskih likov. Zahteva po popolnosti zahteva stalno strukturiranje, premišljenost, hladnokrvnost, samozavedanje, reflektiranje, torej iztaknjenost iz lastnega življenja. Zasebno življenje postane karierni projekt, na katerem je mogoče delati kot na službenem projektu. Popolno življenje mora biti kot film.

Ni je več prepoznava značilnosti in občutek časa, v katerem je nastal. Nasploh se zdi, da želi Fincher vsakič znova narediti film, ki bo presegel svoje okvire, na nek način postal generacijski kot Klub golih pesti. Zato se včasih čuti, da so njegovi liki nosilci idej, da so včasih zaradi tega še preveč skrbno pripravljeni, da so celo v iracionalnosti skrajno racionalizirani.

In ker so to ponavadi tudi liki z nekim blaznim načrtom, je enostavno prehuda skušnjava, da ne bi gledalcu enkrat sredi filma ti liki lepo, nekako trepljajoče razložili, za kaj gre. Fincher se tako tudi tokrat ni izognil svoji težnji po javnih junakih – le da jih je tokrat postavil v zasebni položaj, kar doda včasih grotesken, včasih komičen, včasih pa obupno tesnoben učinek. Vsekakor pa film s svojimi nevsiljivimi metamomenti poskrbi za več rezgetanja med publiko, kot bi si od trilerja obetali.