Genetika Geneze

Moja usta

so maternica

popačenih oblik,

organ

s prežgano sluznico

in bolnimi zarodki.

Tako na nekem finem mestu pravi knjiga Geneza Jerneja Kusterleta, mladega pesnika, kakor ga z za literarno sceno tako ljubim izrazom označuje tudi sama knjiga, ki naši srednjeletni frekvenci ni popoln tujec. Pred časom smo namreč probavali nekaj mozgat o Železarski liriki. Antologiji jeseniških pesnikov, katere eden od avtorjev ter glavni ideolog in zbiratelj je prav mladi Kusterle. Tokrat smo prebirali njegove pričujoče poezije.

Pokroviteljsko mladost, tako pogosto ne le fizično pripopavane na nestare pesnike in še posebej pesnice, bomo torej povsem odmislili ter podali izključno branje ter še par fusnot. Zgolj naslov izbruhne veličino, kakršno pač nujno nosijo vsa biblična poimenovanja, Knjiga kraljev, Psalmi, Razodetje etc., in v kontekstu knjige nakazuje, da svoj posel pesnjenja misli kar najresneje. In ko obrnemo platnico ter prvi list, se megalomanski naslov še bolj megalomanizira s kontekstualno zožitvijo v: Tipkopisi: Geneza, I. Pesniški zvezek.

Z nekoliko odmaknjenim vpogledom bi pesmi knjige, razdeljene na štiri razdelke, generalizirajoče opisal kot razsvetljeno lovljenje samega pesnjenja oz. precizneje grabljenje pesniškega jaza in njegovo umeščevanje v dovrševan pesniški akt. Kar se pesni s stabilnim, zagotovljenim distopičnim verziranjem skoz razpadanje, smrtnost, onstran katere sega s stopnjevanjem odurja, kirurško mesenost ter motreče pljunke po sceni, svetu, kulturi, poeziji, in nenazadnje prek realno sfalirane ljubezni, ki vendarle nadalje biva v morbidnih vrsticah pesmi.

Še skrajno približan, skonkretiziran, praktični ringnšpil;

Štarta z

Postmodernistično žvečenje oblike,

ki spominja na verz,

pomeni:

»ljubiti se z ostanki Rimbauda«.,

pri čemer Mallarmé slejkoprej z zamolklim sijem razrezuje polslepa zrklja. In že oz. skorajda smo v prvem delu, Pozlačeni kljuni trgajo svinčene veke.

Sneti obraz …

Odpeti prsno zadrgo pomeni živeti.

Razpreš si rebra in z roko sežeš k srcu,

stisneš ga v pest, zamenjaš z bobni,

žile potrgaš in po telesu napelješ kable.

Razmesenje mesenosti poraja novo meso. Naj živi novo meso! Da krvaviš, ne rabiš krvi. Da biješ, ne rabiš srca. Da si usmiljen, ne rabiš žolča.

In kristalizira, erotizira, molči, metamorforizira, živi, posnema,… do drugega, S papirja ne znava pobegniti.

Ne pravica, moja dolžnost je,

da te cenzuriram iz sebe,

ker se izgubljam

v besedah brez pomenov.

Ne pravica, moja dolžnost je,

da te zreduciram

do enega samega glasu,

ki se bo izpel v tišino,

da preneham z obdukcijo obljub,

da se kromiram,

ker me je obrasla rja.

Nimaš spasa. Ljubezni ne ozdravi niti pesem. Smisla ne osmisli nobeno osmišljanje. Rjo znegira le drugo rjavenje. In tišine ni, lahko jo pišeš, poetiziraš, lahko jo želiš in sanjaš, zabijaš v nedvoumen pomen, a v osnovi je zgolj neskončen hrup vzpostavljajoč koncept. Ničesar se ne da zreducirati do enega glasu, še enega glasu ne.

Smo utripani, povrnjeni, posmrtnjeni do tretjega, da Kupid igra pogrebca.

Iz papirja sem oblikoval krokarja,

mu potrgal krila in gledal,

kako skuša vzleteti nad mejo glasu,

ki razparan visi prek rampe

starih, stokajočih odrskih desk.

Režiral sem Smrt.

Bravo. Tako se to dela. Krokar kroka smrtne kronike in bolj je pohabljen, nebogljen, nepremičen in nem, bolj aktivno fiksa grozo v ta naš teater, posebej njegove neizrečene predpostavke, ki vsake toliko zaškripajo iz kakega odpisanega gobca.

Metulju potrgaj krila,

da z gangreno na hrbtu

zgnije v tvojem trebuhu.

Z gangreno ni heca. Najbolje se poda metuljem, vilam, romarjem, duši, nesmrtnosti in zaljubljenčevim ambicijam. Mljask. Režirati smrt je veličastno.

[Š]tudent obvešča študente, da je lep dan za smrt., četrti. Res, kako ne do konca opomeniti termina večni študent. Proti koncu pesmi bruhnejo, precizirajo, skušajo ne izgubiti pomenjenja.

Agonija svete vojne, boj za prevlado nad vero,

močan pok na železniški postaji,

pogrebnik za seboj grebe potnike,

dojenčki visijo z dreves,

na drevesih gnijejo jabolka.

Se razosebljajo, domačijo v bivani drugosti, tolmačijo nahajanje, zaobjemavajo fantazme. Odpor do resnice oz. tistega, kar menijo za resnično. Neizprosno mlatijo in legitimirajo status quo jaza, čigar natrgana nitka skozinskoz proba foclat svoj vozel.

Izrekanje v knjigi je izčiščeno, v nakazanem obzorju, ki je v bistvu recimo temu še zmerom na osi romantizirajoče konstante, bi si težko predstavljal bolj spoliran, tako rekoč neoporečen jezik. Vse je na mestu. Tukaj pa gre morda izpostaviti manko, aludiran s prvimi izpisanimi verzi,

Moja usta

so maternica

popačenih oblik,

organ

s prežgano sluznico

in bolnimi zarodki.

Skratka, jezikovni neoporečnosti knjige po mojem manjkajo prav maternice popačenih oblik, organi s prežgano sluznico, bolni zarodki, zakrčeni jeziki, gumijaste hrbtenice brez vratu in glave. Ne v opisni, prepucani pesniški dikciji, temveč v imanenci jezikovnega modusa kot takega. Že na povsem osnovni, nepoglobljeni ravni; pesmi so npr. polne raznih ogabij, gnitja in obscenih podob, a čisto fizično zmorejo reči kurac in pička šele in edino v dadaistično kosovelovski, kolažno likovni pesmi.

Žal moram na koncu še nekaj malo pošimfati. Dodelane pesmi, nemalokrat polne neoporečne veščine in ne tako pogosto branih smrtinih pastoral, odlično dopolni vizualna plat knjige, dizajn, font in ilustracije, ki vse tvorijo res lično podobo, kakršne zaradi založniških oblikovalskih generičnosti nima veliko pesniških knjig. Kljub temu pa ne morem ne odkloniti preobloženih vsebinskih dodatkov, s katerimi hočeš nočeš knjiga sovpade v svojo celoto. Namreč, kritiški zapis na zadnji strani, opisni na zavihku, predgovor z daljšim citatom ter isto spremna beseda, kar znese opredelitve šestih različnih avtorjev, zaradi česar je bralec tečno trepljan z vseh strani, da bi ja vedel, kaj bere. Kar je odveč in pesmim v škodo, saj znajo brez kakršnegakoli okrepitvenega kimanja tako ali drugače suvereno govoriti same zase.