Iščemo se v večnost

Iščemo se v večnost

Recenzija izdelka
28. 6. 2017 - 13:00

Zapuščanje ali puščanje za sabo je tisto, kar naslov zbirke kratke proze Davorina Lenka zveže s podstatjo posameznih zgodb. Verjetno najočitnejše je puščanje in s tem tudi razreševanje posameznikovega odnosa s svojo preteklostjo in lastno bitjo, vkleščeno v telo, ki strmi proti izhodu v prihodnosti, ovekovečeni s slutnjo svobode. Že uvodni stavek k zbirki, ki se glasi »Svoboda ni stanje, temveč proces«, namiguje na nikoli zares zaključeno iskanje svoje lastne biti, ki se pri protagonistih nemalokrat izraža skozi telesnost in telesa. Slednje predstavlja vezivno tkivo Lenkovega dosedanjega ustvarjanja, že samo če so ozremo po naslovu in seveda tudi tematskemu razponu njegovega prvega večkrat nagrajenega romana Telesa v temi.

Že omenjeni Lenkov prvenec je prežet z metafikcijskimi in samonanašalnimi prvinami postmodernizma, ki so prav tako prisotne v zbirki kratke proze. To seveda ni presenetljivo, glede na to, da se Lenko, kot sam večkrat pove, napaja ravno v tem znano neznanem literarnem obdobju. Plastenje pomenskih plati besedila, razdrobljenost časovne linearnosti in zgoščenost jezika se v zgodbah oksimoronično lomijo pod svojo lucidnostjo. V takšnih pasažah se besedilo vneto izmika bralčevi percepciji in od njega zahteva večkratno pozornost. Situacije, postavljene v ohlapno oprijemljiv prostor in čas, se v smislu fragmentiranosti povežejo z miselnimi tokovi protagonistov.

Verjetno ena izmed najbolj izmuzljivih in razdrobljenih je kratka zgodba z naslovom Na akademiji za smeh (ali Nekaj osnovnih medicinskih vodil pri ločevanju med rakom in steklino). Sprva zamegljena povezanost fragmentiranih odstavkov, drsenje pomenske ravni besedila, nedoločljivost prostora in časa namigujejo na nezanesljivost in krhkost jezika in diskurzov, v katerih se človek nahaja, in preko tega na nezmožnost vstopa v odnose z drugimi ljudmi. Manj fragmentirana in zato bolj fluidna je zgodba z naslovom Jutranja telesa. Zgodba, ki nevsiljivo in z nevidnimi šivi zveže akt pisanja in prebujanja. »Toda tam, pod jutranjimi rjuhami in v praznih prostorih med vrsticami kakšnega besedila, takšna vez – takšen kontekst – ne more obstajati.« Bela jutra, nekje med spanjem in budnostjo, ter bel list papirja imajo stično točko v svoji čistosti in s tem neobremenjenosti s prihodnostjo. Pisanje kot proces, ki naj bi vodil proti svobodi oziroma osvobajanju, pa na nek način spominja na že omenjeni uvodni stavek zbirke.

Komponento časa Lenko vpleta v formalno zunanjo gradnjo zgodb pa tudi v njihovo snovno in tematsko prepredenost. Skozi zgodbe avtor menjuje tretjeosebnega in prvoosebnega pripovedovalca, na nekaterih mestih pa se znajde tudi ne tako pogosta uporaba druge osebe ednine, ki polzi preko besedila in nagovarja bralca. Čas za protagoniste in protagonistke zgodb je povezan z iskanjem stanj in zapuščanjem njih, ko postanejo v njih ujeti. Skupni kvocient časa je sestavljen iz dogajanja v sedanjosti, obračanja v preteklost in impliciranja prihodnosti, ki je nejasna in zabrisana.

Časovna razsežnost zgodb in njena neizpodbitna povezanost s pisanjem in z nastajanjem literarnih besedil pa se skozi zgodbe nemalokrat, v sicer zakodiranih pomenih, problematizira: »Prav tako kot natakarica preprosto sedim brezciljno ujet v svoj sedanjik, ob tem pa tako ona kot jaz iščeva izrazna sredstva prihodnjika, v obljubi katerega bi se lahko razbila in izgorela ter tako zgradila referenčno bazo izrazov preteklika, prek katerih bi lahko definirala in osmislila vse svoje mnoge sočasno obstoječe tvorbe sedanjika.« V problematiziranju je Lenko verjetno tudi najsuverenejši, saj zgodbe, kjer je raba metafikcijskih elementov šibkejša, obstanejo v ozadju.

15 kratkih zgodb v koherentno celoto povezuje osredotočenost na posameznike in njihova življenja, ki so definirana preko bolj ali manj posrednega odnosa z drugimi ljudmi in njihovo neposredno okolico. Ti odnosi potekajo preko njihovih teles in telesnosti, ki zaznamuje njihovo bistvo. Naj gre za hrepenenje po drugem ali hrepenenje po osmislitivi samega sebe, vse to se kaže skozi seks, območje vidnega, otipljivega, vonj oziroma skozi čute in občutja. Kar razbija konvencionalno in družbeno sprejemljivost telesa in telesnosti, je radikalno spuščanje na območje grdega, pomankljivega, umazanega in hkrati nepričakovanega in s tem šokantnega.

Vonj po potu, seču, fekalijah in drugih človeških izločkih, poraščenost in debelost so le ene izmed iztočnic, ki jih Lenko secira in razkriva v neposredni povezavi s psihofizičnim stanjem protagonistov. V stvarnosti teles se odkriva in opredeljuje njihova stvarnost: »Globoko v sebi je zaznavala pristen in še nikdar doživet spokoj, resnično in kruto toploto pripadnosti, osredotočenost, celo smoter; tam v njenih globinah so se zaredile ideje in občutja, ki so preganjala njeno povprečnost in nezanimivost, njeno akutno nezainteresiranost za svet okoli sebe«.

Pisanje kot proces je skozi zgodbe povezano tudi z Lenkovo literalizacijo samega sebe, ki zbirko prav tako povezuje z romanom Telesa v temi. V zgodbe so tako vpleteni svet metala in slovenskih metalskih koncertnih prizorišč, izkušnja študija primerjalne književnosti in že omenjena fascinacija nad postmodernizmom, vse našteto pa Lenko nedvomno sam dobro pozna. S tem seveda ni nič narobe in je brez dvoma ena vidnejših in očitnejših praks avtorjevega pisateljevanja. Vendar pa te značilnosti, ki pronicajo skozi zgodbe, pripeljejo do občutka, da smo skoz in skoz soočeni z enim in istim protagonistom oziroma pripovedovalcem. Seveda so tu tudi izjeme, kot so zgodbe z osrednjo žensko protagonistko in zgodba Zbiratelj, ki je verjetno ena bolj pripovednih. Protagonista bolj kot telesnost, ki je prisotna v zbirki, zaznamujejo materialne, nežive stvari, vendar tudi on, tako kot vsi ostali junaki v zbirki, išče pot v svobodo.

Postopoma zapuščati Mizantropolis je zbirka kratkih zgodb, ki s svojimi krovnimi tematikami in izbranimi postopki sprevrača in radikalizira človekovo dojemanje samega sebe preko razsežnosti časa, odnosa do stvarnosti ter drugih ljudi. Skrb, ki se bralcu pojavi med prebiranjem zbirke, pa izvira iz opažanja, da Lenko prerešetava v svojem bistvu podobne si snovi, ki imajo kot vse omejen rok trajanja in, kot vsaka dobra zgodba, točko izčrpanja. Vendar je zaenkrat to zgolj slutnja. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.