5. 7. 2013 – 15.00

Kader Abdolah: Hiša ob mošeji

V romanu Kaderja Abdolaha naslovna Hiša ob mošeji ni le hiša – je simbolen, z družinskim drevesom generacij prek več stoletij obrastel prostor, v katerem biva osrednji lik pripovedi, Aga Džan z družino. Umirjeno tradicionalno življenje, ki se giblje med mošejo in brnečim bazarjem, se do temeljev pretrese v sedemdesetih prejšnjega stoletja, ko v Iranu nastopi revolucija in oblast ajatolov. V prvi polovici knjige je tako bralec preko od avtorja zarisanega okna v islamski svet prav domačno vpeljan v življenje v hiši, v koran kot način življenja, pa tudi avtokratsko državo Šaha Reza Pahlavija in prek zavezništva z Ameriko v Iran postopoma vdirajoče modernizacije. Skupaj s približujočo revolucijo se nekakšen status quo prvega dela knjige počasi razmaje; v družini so vse bolj očitne medgeneracijske razlike, predvsem pa se okrepi občutek negotovosti ob tem, kar prihaja.

Dobršen del družine iz naslovne hiše je Kader Abdolah vzoroval kar po svoji lastni družini, pa tudi fiktiven kraj Senedžan naj bi spominjal na njegov rojstni kraj. Kader Abdolah je bil namreč v času vladavine šaha še študent, kasneje je sodeloval pri revoluciji, nato pa, v na novo ustanovljeni islamski državi deloval v podtalnem levičarskem gibanju in je, po sodelovanju v protirežimskih protestih leta 1988, zbežal v Turčijo, od tam pa, bojda zato ker ni imel dovolj denarja za ZDA, pristal na Nizozemskem. Abdolah je torej revolucijo izkusil iz prve roke, žrtev novega režima je bil tudi njegov brat, v spomin na dva ubita kurdska prijatelja pa zdaj v svojem literarnem psevdonimu - Kader Abdolah - nosi njuni imeni.

Prav ta realnost krutih mučenj, obsodb ter eksekucij pod ajatoli je v romanu tesno vtkana v fiktivno zgodbo realijam nasprotujoče, pol-mitične naracije, zaradi katere so Abdolaha primerjali tudi z Marquezom. In čeprav romana ne bi mogli označiti za magični realizem, pa ne moremo mimo vseprisotnih indicev magičnega. Ti se kažejo denimo že v ponekod z ubesedenimi črkami arabske abecede označenih poglavjih. Črkami, ki začno tudi Koran in katerih dekodiranje naj bi prineslo razkritje skrivnosti univerzuma. Tu so še antropomorfna hišna sraka in mačke z minareta, pa ptice, ki se ustavijo na strehi hiše na poti na jug, katerih vzorci in barve perja družini služijo kot inspiracija za pletenje preprog, pa oblak kobilic kot mračna napoved … in kot iz kakšne stare perzijske pripovedi vzeti babici – hišni služkinji, ki sicer nista z nikomer v sorodu, pa vendar simbolično držita skupaj temelje hiše, a kasneje ob romanju v Meko skrivnostno izgineta prav v jami Hira, kjer naj bi Alah razodel Mohamedu Koran. Pridih fantastičnega dodata še Kuščar – deček, ki se, ker ne more hoditi, po hiši plazi, in mestna norica Nora Godsi, ki sta, oba s skoraj jasnovidnimi sposobnostmi kot nekakšna omna vedno prisotna v hiši oziroma izven nje v ključnih trenutkih zgodbe.

Abdolah torej v romanu gradi nasprotja, to pa počne tudi z jezikom, pa čeprav se je nizozemščine, v kateri piše, priučil šele po svojem triintridesetem letu starosti in je zaradi neverjetne sposobnosti pisanja v tujem jeziku njegova ustvarjalnost pogosto postavljana ob bok Conradu in Nabokovu. Na začetku romana je jezik preprost in ustreza zatišju pred revolucijo, nato pa skupaj z nemirom revolucije ostane bolj kompleksen. Abdolah vseskozi kot nasprotje vedno bolj grozečemu vsakdanu v pripoved vpleta tudi lirične digresije v obliki sur – pesmi, ki jih med seboj spoji tako, da ne zvenijo kot pobožne odredbe, marveč z njimi konceptualno ločuje revolucijo od poetične narave Korana. Tradicionalen islam novega režima pa v knjigi še dodatno spodkoplje erotično; v spalnicah se namreč šepeta ljubezenska poezija, pari pa se ljubijo v najbolj svetih kotičkih mošeje ...    

Tako kot Aga Džan v romanu, ki zapisuje dogajanje časa, v katerem živi, da bi lahko z zapisi doprinesel k zgodovini rodbine, ki se v obliki številnih predmetov in pisem nahaja v skrivni zakladnici pod mošejo in njegov brat Nosrat, ki čas sprememb skuša ujeti skozi kamero, je tudi avtor sam želel bralcu ponuditi priokus zgodovine ter obsodbo tistega režima, ki ga je pregnal v politično ubežništvo. V družini naslovne hiše se namreč skriva mikrokozmos družbe v pretresu: tu so tako privrženci revolucije ter novega režima, kot tudi njegove žrtve ter vsi tisti vmes, katerih življenje se po revoluciji, ki je iz monarhije ustvarila teokracijo, iz vere naredila orodje oblasti, iz borcev za pravico pa nove agresorje, ne more več opreti na poprej trdne temelje družinske tradicije. 

 

Hiša ob mošeji je v prevodu Stane Anželj izšla pri založbi Sanje.

Brala ga je Petra Meterc.

 

 

Kader Abdolah

Kader Abdolah

 

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.