Literatura in življenje

Literatura in življenje

Recenzija izdelka
31. 3. 2017 - 13:00

Ruski pisatelj Viktor Jerofejev je bil zagotovo najbolj oblegan gost letošnjega festivala Fabula. Slovenski literarni javnosti se je predstavil z avtobiografskim romanom Dobri Stalin, ki predstavlja predzgodbo in kontekst za epizodo, s katero se pričenja uradni življenjepis avtorja: na literarno sceno ga je namreč izstrelila afera ob izdaji literarnega almanaha Metropol leta 1979. Ta ni pomenila le izključitve Jerofejeva iz Društva pisateljev, temveč tudi politično smrt za njegovega očeta, ki je nekdaj služboval kot sovjetski diplomat in Stalinov osebni prevajalec iz francoščine. Zato svojo biografijo avtor prav rad pričenja z besedami, da je na simbolni ravni ubil svojega očeta.

Odtlej je Viktor Jerofejev v ruskem javnem življenju prisoten kot disident in kritik - ne le takratnega sovjetskega, temveč tudi Putinovega režima - kot radijski in televizijski novinar ter kot pisec, ki s svojimi izjavami in provokacijami neutrudno polni ruske časopise. Če za pokušino izpostavimo samo dve: leta 2008 se je prijavil v resničnostni šov Zadnji heroj - nekakšno rusko verzijo Survivorja – vendar je svoje sodelovanje s škandalom zaključil že prvi dan, ko ni želel z ladje skočiti v morje, kot so to morali storiti ostali tekmovalci. Leto zatem ga je skupina državljanov, ki jih je v njihovih prizadevanjih podpiralo Gibanje proti ilegalni imigraciji, obtožila ekstremizma in podžiganja nacionalnega sovraštva zaradi misli, zapisanih v njegovi knjigi Enciklopedija ruske duše. V njej namreč zapiše, če na kratko povzamemo bistvo, da bi bilo Ruse potrebno tepsti s palico, jih streljati in jih razmazati po steni. Sicer ne bi bili več Rusi.

Da se Viktor Jerofejev kot pravi ruski pisatelj ne more upreti razmišljanju o ruski duši, ne nakazuje le zgornja knjiga, temveč tudi istoimenska radijska oddaja na valovih radia Svoboda, kjer že več kot deset let z gosti redno razpravlja o različnih fenomenih ruske družbe, recimo o šamanizmu, o ruskem baletu, o popularnosti budizma, o prvi ljubezni in tako naprej. Za razliko od knjižne verzije omenjena razmišljanja potekajo brez kančka ironije, kar je pomemben podatek za analizo avtorjevih literarnih postopkov: ironija in provokacija namreč pri Jerofejevu - in to velja tudi za zgodbe v zbirki Telo - ne služita golemu smešenju, temveč ustvarjata primerno distanco, s katere avtor izreče misel ali določen pojav postavi na pravo mesto. Hkrati so večji meri ironije in desakralizacije podvrženi prav elementi, h katerim se stalno vrača in so zanj torej osrednjega pomena. Ne pozabimo - kariero je pričel z ubojem očeta.

V knjigi Enciklopedija ruske duše Jerofejev razmišlja tudi, da je anekdota ruska cerkev in veroizpoved. Oblast, pravi, je anekdote razumela kot poskus uničenja mita, ki ga je ustvarila o sami sebi. Toda anekdota ne desakralizira le predmeta obravnave, temveč tudi avtorja samega. Ne preseneča torej, da so zgodbe v zbirki Telo napisane prav v obliki kratkih anekdot in so le redkokdaj daljše od nekaj strani. Tiste najbolj udarne so, pametno, postavljene na začetek zbirke. Posebno mojstrstvo pa veje iz tistih, ki so bolj jasno povezane z avtorjevo biografijo. V eni izmed teh avtor opisuje okoliščine premiere opere Življenje z idiotom. Opero je po kratki zgodbi Jerofejeva napisal skladatelj Alfred Schnitke. Poleg opisa zanimivega pripetljaja, ko je na premieri v Amsterdamu glavno vlogo odpel temnopolti pevec, ki se je za potrebe predstave prebarval na belo in med predstavo nosil Leninovo masko, da bi to prikril, je namreč iz zgodbe razbrati tudi dobršno mero politične nekorektnosti, s katero Jerofejev pristopa h književnosti in to tudi sam priznava.

Neposredno in včasih nekorektno se loteva tudi pisanja o ženskah in spolnosti. Seveda surovo obravnavo brez olepšav naznanja že sam naslov zbirke zgodb: nekatere so tako resnično posvečene razmišljanju o pomenu posameznih človeških organov, druge različnim spolnim praksam, tretje lažni morali, ki včasih splahni po nekaj kozarcih alkohola. Na splošno pa je njegovo včasih ekscesno pisanje o spolnosti razumeti kot še en del avtorjevega projekta, imenovanega „uniči in osvobodi“: še preden je zminiral očetovo kariero z izdajo zbornika Metropol, je namreč objavil esej o opusu Markiza de Sada, ki ravno tako ni ostal neopažen. Najbrž kot disident pa tudi kot pisec desadovskih zgodb ugotavlja, da spremembe, če prihajajo, prihajajo počasi...

Jerofejevo zadnje književno delo Telo je vsekakor zanimiva nadgradnja vtisa, ki ga je pustil pri Dobrem Stalinu. Nekatere zgodbe so res sijajne in čeprav so nekatere druge precej blede in jih bralec prežveči in pozabi, tiste prve ostanejo v zavesti še dolgo časa. Knjiga je lep primer, kako tekste graditi s pomočjo provokacij in nekorektnosti, ki pa, kot se še kako rado pripeti neveščim piscem, niso same sebi namen. Njihov namen je zrušiti, da se potem lahko razvije nekaj novega.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

luštno luštno

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.