Moške fantazije

Moške fantazije

Recenzija izdelka
16. 3. 2017 - 13:00

Čeprav je Podreditev v slovenskem prevodu izšla pred nedavnim, v francoščini pa pred dvema letoma, je bil roman deležen tolikšne pozornosti, da je o njem skrajno težko povedati kaj novega. Vzrok temu ni le to, da gre za najnovejši roman najslavnejšega sodobnega francoskega pisatelja, Michela Houellebecqua. Ta si je odmevno kontroverzo zagotovil že pred izidom, z napovedjo teme romana, ki govori o islamizaciji Francije. Za vrhunsko reklamo je poskrbel teroristični napad na Charlie Hebdo, ki se je zgodil prav na dan izida romana, ki naj bi govoril o islamski grožnji Franciji. Za češnjo na propagandni torti ni bil na tedanji naslovnici časopisa Charlie Hebdo upodobljen nihče drug kot Michel Houellebecq. Seveda se je knjiga prodajala kot sveže pečene žemljice. Vsem pričakovanjem navkljub - Houellebecq je namreč znan po svojih islamofobnih izjavah – pa roman Podreditev nikakor ni islamofoben.

Zgodba se odvija leta 2022, v Franciji se pripravljajo predsedniške volitve, na katerih najbolje kaže skrajno desni kandidatki Marine Le Pen. Da ta ne bi prišla na oblast, v napetem ozračju, ki meji na državljansko vojno med identitarnim gibanjem in muslimani, sklene Parti Socialiste pakt z Muslimansko bratovščino, edinim političnim akterjem iz romana, ki v resničnem svetu (še) ne obstaja. Kandidat Muslimanske bratovščine postane prvi muslimanski predsednik Francije in stvari nato hitro eskalirajo. Ulični spopadi med fašističnimi tolpami in muslimani, ki že mejijo na državljansko vojno, se sicer umirijo. Toda v Franciji se začne uvajati šarija, dogaja se vsesplošna represija nad ženskami, legalizirano je mnogoženstvo, poroke z mladoletnicami in tako dalje.

Zgodbi sledimo skozi oči tipičnega Houellebecquovega protagonista, moškega v krizi srednjih let, osamljenega in nezmožnega normalnih odnosov. Tokrat je to profesor književnosti devetnajstega stoletja na Sorboni. Ta je predvsem ekspert za Huysmansa, ki je pri nas, za razliko od Houellebecqa, dokaj slabo poznan. Iz njegovega precej obširnega in zanimivega opusa imamo namreč preveden le en sam roman. Ta provincialna nekultiviranost ni le hud udarec za splošno izobrazbo in poznavanje klasik svetovne literature, pač pa nedosegljivost njegovih romanov vsaj do neke mere onemogoča, da bi lahko razumeli vse namige in aluzije v sodobni trendovski literaturi, ki pa se prevaja. Primer tega je tudi obravnavani roman Podreditev. Protagonist se namreč ukvarja z Huysmansom in živi kot v dialogu z njim, živi nekakšno ponovitev Huysmanovega življenja, kot ga je ta opisal v svojih zadnjih romanih. Seveda je mogoče Podreditev brati brez poznavanja Huysmansa - slovenski bralci smo na to žal obsojeni, a močno sumim, da se s tem nekaj izgubi.

Ta odtujeni univerzitetni profesor torej sledi ostalim Houellebecqovim protagonistom, kar je po toliko romanih že nekoliko klišejsko: živi osamljeno, nesmiselno življenje, ki ga občasno popestrijo kratkotrajne afere s študentkami ali prostitutkami, a kljub zakrknjenemu cinizmu vendarle hrepeni po neodtujenih medčloveških odnosih, organski družbi, trdnemu ljubezenskemu odnosu in nasploh osmišljenju. To pa je, kot ponavadi, opisano virtuozno in z mnogimi dokaj lucidnimi kritikami družbe ter njenih kontradikcij. Izmed vseh Hoellebecquovih romanov so v Podreditvi te kontradikcije morda še najbolj zaostrene. Še izraziteje kot prej njihov rezultat ni več le atomizirana nihilistična posameznikova subjektivnost, pač pa se kažejo tudi kot objektivni družbeni razkol in propad ter nujnost sistemske transformacije.

Kot že rečeno, dogajanje je postavljeno v skorajda državljansko vojno med identitarnim gibanjem (tudi pri nas vse močnejšo fašistično organizacijo) in muslimansko bratovščino, ter v čas predsedniških volitev, kjer sta glavna tekmeca predstavnika teh dveh gibanj. Ozračje romana, kot verističnega opisa bližnje prihodnosti, je kataklizmično. Ustaljeni red socialnega liberalizma, ki je vladal od druge svetovne vojne v vsesplošni krize, se končuje. Družba, prav tako kot protagonist romana, v krizi nihilizma in odtujenosti išče spremembo in smisel.

Kljub nekoliko romantični zastavitvi problema odtujenosti, ki se kaže tudi v rabi Tönniesove dihotomije med (organsko) skupnostjo in (odtujeno) družbo, pa Huellebecq ni naiven. Zedinjenje in odrešitev sta pri njemu namreč distopični. Tako na primer v (verjetno njegovem najboljšem) romanu Osnovni delci harmonična skupnost, ki je zmožna pristnih odnosov, nastopi šele, ko je človeštvo nadomeščeno z nespolno vrsto, izdelano s pomočjo znanstvenofantastičnega genetskega inženiringa. V Podreditvi je distopična odrešitev bistveno bližje in bolj grozeča - krizo, ki je za Hoellebecqa vselej bistveno kriza odnosov med spoloma, lahko razreši le nov družbeni red. Alternativi, ki se ponujata, sta predrazsvetljenska tradicija katolištva in skrajne desnice, ki se je s krizo ponovno razbohotila, ali pa islam oziroma na njem utemeljen družbeni red.

Kot vemo, je Huysmans po dekadenci ob koncu devetnajstega stoletja s spreobrnitvijo v katolištvo našel smisel življenja. A ko mu Houellebecqov protagonist več kot sto let pozneje skuša slediti - dobesedno mu sledi v samostan, v katerem je živel - postane jasno, da katolištvo nima več moči za preporod posameznika, kaj šele družbe. Tako tudi njegova skrajna politična oblika v podobi Marine Le Pen izgubi volitve proti Muslimanski bratovščini, ki družbo popelje v hitro transformacijo.

Mnogi komentatorji islamizacijo v romanu razumejo kot svarilo pred grozečo nevarnostjo, vendar menim, da je na nek način to najbolj optimističen Houellebecqov roman. Za razrešitev atomizacije, nihilizma in kompliciranih odnosov med spoloma, ki jih je povzročil liberalizem, ni treba, kakor v Osnovnih delcih, čakati na umetno izdelani nespolni nadomestek ljudi. Dovolj je zamenjati liberalizem z drugačnim redom, ki se za povrh ponuja kar sam. Vse, kar je treba storiti, je podrediti se višjemu načelu, na primer Božjim zakonom. Breme neutemeljenosti in dvomov je tako sodobnemu subjektu odvzeto z ramen.

A zopet, Houellebecq ni tako naiven idealist, da bi to popolnoma sprejel. Protagonist nazadnje ugotovi, da se je Huysmans v krščanstvo spreobrnil, čeprav popolnoma iskreno, vendarle zaradi materialnega udobja in uglednega statusa, ki ju je s tem pridobil. Temu primerno je distopična vizija islamistične družbe, ki omogoči eno ženo, ki kuha in pospravlja, in pa (najmanj) eno petnajstletno “za druge reči” (obe seveda lepi, ubogljivi in popolnoma podrejeni) - s tem torej, da regulira spolnost -  za dobro situiranega moškega srednjih let utopična rešitev vseh njegovih težav. Težav, katerih monumenti so vsi Houellebecqovi romani. 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

zakaj bi človek sploh šu brat tega modela in zgublat čas

zelo dobr napisana recenzija.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.