Žolčne občutke,

ki me maličijo v tem vzhodu,

bom kaotično razmetal ven,

da se zasekajo v center bitne note,...,

nekam v božjo mater.

Pravkar smo prebrali naslov in nekaj verzov knjige pesmi Roka Horžena, izdane letos pri samozaložbi Kreater teater, o kateri se bomo tule malo razpisali in razgovorili.

Kaj nam knjiga pove o sebi in pesniku? »Ljubljeni zlati pesnik, morda norec, morda malik zahoda«; »pesmi, ki prebujajo, sem ter tja togotijo duha« ter »iskrene izpovedi smeha, ironije, fantazije ali pa kar življenja« nas razrajcuje knjižni zavihek, še preden si prilistamo vstop v knjigino drobovje. Prav tam brž spoznamo najmanj dvoplastno branje samega naslova. Zbirka je namreč razdeljena na dva dela, na Nič jokat ter Žival. Tako hecna fraza skoz suhoparno naštevanje nemara postane še objestnejša. A bodi dovolj golega označevanja, zanimajo nas predvsem – pesmi.

Slednje so najprej formalno pisane v lahko rečemo klasični šalamonovski dikciji, torej nevezani besedi, prostem verzu, ki v glavnem sestoji iz bolj ali manj presenetljivih stavkov, od drobčkenih vsakodnevnih kratkih stikih do nenavadnih vkup zastihnjenih besedah. Skladno s tem so pesmi praviloma kratke in bolj kot na ne vem kakšno megalomansko liričnost stavijo na žmohtna sračkanja, s kakršnimi nas podrekava življenje.

Nepretencioznost in mestoma jebivetrska, mestoma flegma in mestoma nežna resignacija veje iz verzov, naj bo, kaj vem, občudovanje samega sebe v momentih trpežne neumnosti ali realna ženska, ki razume, da zna tipa včasih kam zanest. V kratke kitice zliricirani detajli, kamni v zraku, iz prerezanih goltancev brbotajoča kri in seveda triizmenski šiht v pivovarni, se nalagajo drug na drugega, pri čemer začenja branje zaznavat zbirkin pesniški glas. Ta z zadržanim sarkazmom do sebe in sveta, v katerem mu je hočeš nočeš dano biti, probava z upesnjevanjem ujemat situacijski smisel ali nesmisel ter ga tako ohranjat, mu zgolj izpovedanemu v pesmi dajat nadaljni obstoj za zmeraj, ne več, ne manj.

In teh epizodic je navkljub ne preveč obširnem delu, dobrih šestdeset strani ga je, še pa še. Samozavedanje biti pizda, NLB kot neskončno bolj zajeban pojav od NLPja, lucidne sanje, ki znajo seči tudi do najvišjih poetičnih lepotičij,

Pusti času čas, da te odnese v vesolje,

naj ti premakne srce;

zamišljaj si, da se pred teboj prebuja najlepša zvezda,

lačna in žejna te srka vase.,

itn. itd.

Kakršen glas, takšen subjekt. Bolj ali manj pušča, da ga umirjeno nosi in trosi semtertja, morebitne nosečnosti se mu prebliskujejo med pripravljanjem solate in kratkimi spanci, naključni udarni stavki doktor romanov iz trafik silijo v spomin. Toda kaj se zmerom, tako rekoč nujno in neobhodno prikrade v sleherni pristen pesniški subjekt? Tako je, samo pesnjenje in samozavedanje svojega stanu. Slednje se, če znamo prebirat poezije, že brez izrecne omembe tupatam zasvita ob kakšnem skrbno, pazljivo in lepo izpetem verzu, razkošni besedni zvezi, a obenem vsake toliko ne pozabi tudi sam izrecno omenit, spomnit in opomnit na svojo pesniško bit.

Predvsem pa ostaja poezija, ki jo je treba brati in tudi znati živet, vživet se v njeno z vso minuaturno kvantiteto vred neizčrpljivo neizmernostjo. In tega ne moremo, nočemo in niti ne skušamo podati v teli moljasti južini, zgolj malček pokazat in nakazat, kako se slednje manifestira v naši knjižici. Nič jokat, žival, torej, knjigo v roke in brat. Tako lahko zakjlučimo z verzom in mimogredočim opomnikom, morda ne najbolj reprezentativnim za pričujočo zbirko, toliko bolj pa primernim telemu našemu mediju.

(kvater je najbolj butasta beseda,

ki jo uporabljajo gozdarji

in mi gre na kurac isto kot beseda talati,

ki jo izgovarjajo radijski špikerji).