Strupeno prežemanje resnice

Strupeno prežemanje resnice

Recenzija izdelka

Hanif Kureishi v zadnjem romanu Zadnja beseda problematizira biografsko pisanje kot tisto, ki odpira novo poglavje v bralni kulturi. To se v slogu polnem ironije in sarkazma odpira preko odnosa med fiktivnim svetovno znanim indijskim pisateljem Mamoonom Azramom in njegovim literarnim življenjepiscem Harryem. Kureishi se vrača k socialni kritiki predhodnih del, ki razgaljajo družbeni zemljevid Velike Britanije v postkolonialnem času, in obenem predpostavlja idejo o razstrupljanju realnosti s fikcijo. Ta po njegovem v norost dejanskega sveta prinaša norost pisateljevanja.

Kureishi je osrednji model zgodbe klasično strukturiranega romana Zadnja beseda, vzel iz resničnosti. Gre za zgodbo Nobelovega nagrajenca za literaturo V. S. Naipaula in njegovega biografa Patricka Francha, ki ga je Naipaul med procesom pisanja življenjepisa povabil k sebi domov. Biografijo, ki nosi naslov The World Is What It Is: The Authorized Biography of V. S. Naipaul in je izšla leta 2008, so kritiki označili za »confession biography«. Takšen življenjepis se osredotoča in razgalja skrite in temnejše plati pisateljevega življenja, vse od perverznosti, prešuštva in fizičnega ter psihičnega nasilja v pisateljevem življenju. V romanu ti dve poziciji zasedeta Mamoon in Harry.

V prostorih elizabetinske Hiše obetov sredi idilične angleške pokrajine se v romanu soočamo s skoraj vsemi mentalitetami, ki jih lahko ponudi sodobna postkolonialna Velika Britanija. Srečamo priseljenca iz nekdanje kolonije, ki ga prežema duh zahodne kulture in civilizacije, ki ni nikoli »govoril s stališča kolonialnega subjekta ali podrejenega«, temveč skozi »identifikacijo s kulturo kolonizatorjev«, srečamo povojne malomeščanske liberalne demokrate in še zmeraj konzervativno podeželsko miselnost. Razmerja med osebami se izrisujejo skozi slogovno zaznamovan jezik, ki se iz umetelno visokih dialogov neslišno pretaka v sarkastično in ironično naracijo.

Že v uvodnih poglavjih se izrisuje kritika pisanja življenjepisa, ki ga pripovedovalčev komentar označi za »opravljivega«, »nečednega«, za tistega, ki »razbija iluzije«, »snema maske« in »gloda do kosti«. Medijsko osebnost približa sleherniku, hkrati pa omogoči medijski linč. Življenjepisi ljudi iz kulture, popularne kulture in športa so že nekaj časa priljubljeni in ustvarjajo dobičkonosen posel založbam, hkrati pa na medijskem zemljevidu ponovno prebujajo že pozabljena imena. In tudi v osrednji zgodbi romana ni nič kaj drugače.

V obdobju, ko Harry domuje pri svojem subjektu pisanja, nič hudega sluteč subjekt pisanja postane tudi sam. Vprašanja, ki jih postavlja Mamoonu, se v večji meri dotikajo njegovih razmerij s prvo ženo, ljubico in očetom, in se od pisatelja odbijajo kot bumerang ter se vračajo k njemu. Drug preko drugega po freudovsko razčiščujeta vsak s svojo preteklostjo in odnosi z očetom, materjo, ter ženskami.

Za vsakim uspešnim in prodornim avtorjem se naj bi skrivala prepovedana zgodba njegovega osebnega, s kompleksi prežetega življenja. To pozitivistično naravnanost literature v svoji srži zajema sam roman, v katerem je osnovna fabula vzeta iz realnosti in zato pritiče oznaki romana na ključ. Temu služijo drobne reference in primerjave z življenji znanih pisateljev in filozofov, ki spominjajo na Mamoonove lastne trenutke. Kureishi tako bolj ali manj posrečeno navrže navezave na Tolstojevo družinsko življenje, Kafkova ljubezenska pisma, Nietzschejev odnos z očetom, Sartrov odnos do žensk in za ženske večno usodnega Teda Hughesa. Tako tudi Harry v nekem trenutku raziskovanja snovi za življenjepis Mamoonova dela začne povezovati s svojim življenjem. Kljub temu pa do takega analiziranja literature vzpostavi ironično držo. To je najbolj razvidno v primerih, kjer Mamoon splošno sprejete resnice iz svojega dela razkrije kot podkrepljene s fikcijo.

Na drugi strani pa narativ polemizira s pisateljevanjem kot dejanjem in fikcijo kot rezultatom tega dejanja. Mamoon na večerji, prirejeni njemu v čast, zbrane nagovori z refleksijo stanja pisatelja v današnjem svetu, ki je v prid politične korektnosti pogosto postavljen pred zid cenzure. In ravno v času globalnega liberalizma, kjer nad površjem vse zeleni in cveti, družba potrebuje »norost pisanja«, ki ustvarja fikcijo in predstavlja »protistrup za resnično norost.« Tako v življenjepisih kot v literaturi, ki jo je navdahnila realnost, so dejstva obarvana v »prave besede«, ki »resničnost postavijo v drugačno luč«.«

Hanif Kureishi se v svojih delih distancira od stereotipnega ogledala muslimanske skupnosti druge generacije v Veliki Britaniji in prevprašuje njeno razcepljeno identiteto. S to tematiko se Kureishi približa ameriškemu pisatelju Philipu Rothu, ki v svoji prozi prevprašuje identiteto judovske skupnosti v ZDA in posredno razbija predstave o velikem ameriškem snu. Tako kot Mamoon v enem izmed pogovorov z Harryem omenja svoje mladostno občudovanje angleškega filozofa in matematika Bertranda Russella, se na podoben način nad njim navdušuje mladi protagonist Rothovega romana Indignation. Oba protagonista, sicer iz drugačno podanega diskurza, povzemata Russelovo idejo o iracionalosti strahu in prepovedi, ki ga v ljudeh zbuja organizirana religija.

Zadnja beseda preko odkrivanja spominov indijskega pisatelja Mamoona razgrinja vprašanje identitete pisatelja, ki je zaznamovana z versko in narodno pripadnostjo ter odkrito skritim življenjem. Od mladega pisatelja Harryja in drugih stranskih oseb se vprašanje identitete razširi tudi na sodobno kolektivno zavest postkolonialne Velike Britanije. Ta je izrazito razdrobljena in nič kaj kolektivna. Ironično sam Mamoon kot priseljenec in občudovalec obdobja angleškega vrhunca uteleša pozabljeno angleško aristokracijo, ki zdaj sedi nasproti novim angleškim liberalcem. Socialna kritika, prežeta z ironično naracijo je pot, na katero je Kureishi v literarni svet vstopil in na njej tudi ostaja.

Po strupenih življenjih sem listala Kaja. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dobro napisano.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.