Zoran Roško – Minus Sapiens

Zoran Roško – Minus Sapiens

Recenzija izdelka
12. 7. 2017 - 13:00

Roškov najnovejši tekst s pomenljivim naslovom vstopa v povsem drugačen kontekst, kot ga je videla regionalna književnost ob izidu njegovega romana Ljepota jede ljude pred slabimi šestimi leti, še bolj pa se ta razlikuje od radikalne nacionalne diskretizacije na Balkanu ob izidu izrednega teksta Paranoidnije od ljubavi, zabavnije od zla, ki je na začetku tisočletja vase zavil zeitgeistovski shavirovski postmodernizem z literarizacijo filozofskega oziroma teoretskega diskurza in obratno. Sodobni balkanski prostor se namreč mreži mnogo bolj, kot se je še pred nekaj leti, redki pilotni projekti pa dobivajo status nekakšnih prototipnih eksperimentov, ki so se znotraj institucionalnega rasizma in logike internega kulturnega kolonializma pač le stežka borili za svoj obstoj, kaj šele za svoj širše slišani glas. Pri tem je sodeloval tudi Roško, denimo vsaj z udeležbo pri revijah Zarez in Libra Libera, ki sta v precej zatohlo sfero hrvaškega akademizma prinašala poglobljene članke o najnovejših in najzanimivejših dogajanjih od vsepovsod, nenazadnje pa tudi kot bloger na svojem zorosko.blogspot.com, kjer gradi osebni arhiv omemb nove čudne proze z vseh mogočih vetrov.

Roškov Minus Sapiens, kratkometražec, dolg dobrih 160 strani, nastavi zgodbo znotraj širšega popkulturnega miljeja: Herzog, neke vrste napačni avatar režiserja Wernerja Herzoga, odpotuje v 16. stoletje, kjer ob pomoči Kinskega sledi poti Michela de Montaigna na njegovem potovanju po Italiji, Švici in Nemčiji. Roškova pripoved, kakor zapaža tudi Dinko Kreho v svoji recenziji za Novosti, deluje po principu filmskega kadriranja in sanj, znotraj njegove osnovne formalne strukture pa prihaja do kontrasta med sila razgibano absurdnostjo dogajanja in konvencionalnimi tehnikami pripovedovanja. Pri tem gre za nekakšno nerazrešljivo dialektiko med dogodkom in njegovo odsotnostjo, kjer se pikareskna maksimalnost dogajanja naenkrat zasuka v izrečeno nasprotje tipa »ali pa se je to zgodilo nekomu drugemu.«

Nezanesljivost pripovedovalca tu prestopi na ontološko raven, zato ni čudno, da bi kot eno od teoretskih referenc romana lahko omenili brazilskega postsausserjanskega antropologa Eduarda Viveirosa de Castra, ki v svojih raziskavah govori o prepoznavanju več ontologij, ki v ameriško-indijanskem prostoru zamenja multikulturalizem kot politično posledico s perspektivizmom kot načinom multinaturalizma, nekakšne vzporednosti svetov. Za Roška pa vprašanje domorodnosti poleg vprašanja sodobne tehnologije in njegovega prepleta z izjavljanjem subjekta predstavlja eno glavnih predpostavk teksta.

Če je bil roman Ljepota jede ljudje podnaslovljen kot mp3-roman, se ne zdi čudno, da je osrednji motiv tokratnega romana Minus sapiens ravno glitch, razdiralna sila karkšnekoli diskretizacije avdiovizualnega toka, ki napravi vsakršen default setting nemogoč, saj v trenutku razdre še zadnjo vez s koncepcijo resničnosti in jo utopi v formalnem šumu. In zato voda, ki jo kot surogat figure Montaigna snema Roškov Herzog, ker se mu Montaigne pač vztrajno izmika, pravzaprav ni več tista voda iz Aguirreja, ki se blatna pretaka pod nogami španskih kolonizatorjev, temveč redundantni monokromatski pasusi dvojca The Otolith Group, ki se jih subjekt pač le redko dotakne. Ali kakor zapiše Roško: »Človek je bil že od nekdaj nekaj nečloveškega, zato ga lahko preživi le njegova nečloveškost.« V tem oziru lahko Roškov protagonist izmenjavo misli z Algo Marghen konča le z besedami, da je »ljubezen samo glitch v prenosu materiala.« V tem smislu tudi konvencionalne tehnike pripovedovanja postanejo tujek, tako znotraj kot zunaj romanesknega sveta.

Roškova proza skuša znotraj osiromašenega miljeja realistične fabulacije vzpostaviti lasten prostor delovanja, prevprašati kontekst, v katerega se vpenja, predvsem pa nakazati na možnosti drugačnih pisav. Raztreščena pripoved o smrti, ljubezni in življenju, prešita z referencami sodobne kulture, predvsem tiste na bolj podtalni strani, pa ravno skozi prej omenjeni element glitcha obuja spomin na devetdeseta in evocira vaporwavovski sentiment originalne geste, ki se s tem zapiše takojšni pozabi modernega subjekta, a z nerazložljivo reiteracijo istega še vedno vztrajno sili na površje. Tako je mogoče zaključiti, da je po eni strani Minus Sapiens sam na sebi sila jalovo podvzetje, ker svoj pomen vztrajno briše za nazaj, a lahko ravno kot tak – kot del množice heterogenih sunkov - izredno suvereno vstopa v karseda buhtečo postjugoslovansko književnost.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Tole:Sibylle Lewitscharoff, Blumenberg!

Spektralni, anti-wittgensteinovski lev, ki govori pred-logično...

"The lion has come to me because I am the last philosopher who can appreciate it."

"The lion did not function as Wittgenstein had believed. 'If a lion could speak, we would not understand it.' Blumenberg certainly understood it. The lion acted as a confidence generator that lightly smoothed down the hairs of protest that kept standing up in Blumenberg's thought."

Denar večinoma pretopim v drage parfume in trenerke. Zato je kapitalizem dober - ker provajda keš.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.