Na odru Mini teatra se premierno uprizarja Esej o slepoti. Temo slepote, ki kot kakšna božja kazen udari po naključnih prebivalcih neznanega mesta, je obdelal Nobelov nagrajenec, portugalski pisatelj Jose Saramago. Slepota je v pričujočem romanu bolezen, pravzaprav epidemija, kateri ni znan ne vzrok ne potek, z njo pa se morajo spopasti prav vsi prebivalci, bodisi kot družba bodisi kot posamezniki. Posledice izgube enega bolj pomembnih čutil so za civiliziranost skorajda uničujoče, saj se v ljudeh prebudijo najnižji nagoni, ki porodijo vrsto osebnih tragedij. V romanu sicer ni niti enega osebnega imena, temveč so liki poimenovani po situacijah, v katerih smo jih spoznali oziroma po poklicih, ki jih opravljajo, tako problematizira predvsem vprašanje človekove narave.

Kot pravi režiser prve slovenske odrske adaptacije tega slavnega romana Alen Prošić, je ključna kvaliteta romana način, na katerega avtor podaja zgodbo, v kateri se zastavljajo vprašanja tako etike, politike, družbenih razmerij kot tudi neprijetne plati človekovega značaja. Prošić se je posledično odločil za monološko formo solo performansa, pozicijo pripovedovalca in uprizoritvenega interpreta pa je zaupal igralcu Juretu Henigmanu.

Izjava

Zanimalo nas je tudi, na katero plast romana se je fokusiral, na motiv slepote, ki ljudi doleti kot usoda, na razkroj družbe in politike ali na čustveno plast romana?

Izjava

Na priljubljenem družabnem omrežju pa smo naleteli na vabilo k ogledu ilustracij, navezanih na temo hashtag foodporn. »Ali hrani lahko pripišemo atribut pornografskega, se je vprašal ustvarjalec Rok Roudi, ko je zasledil, da se hashtag foodporn pojavi več kot 86-milijonkrat na drugem priljubljenem družabnem omrežju«. Ta podatek ga je inspiriral za serijo risb, na katerih se prepletajo seksualni simboli in profani prikazi hrane. Govori Alenka K., organizatorica oziroma pobudnica pričujoče razstave, ki se drevi ob 20.00 odpira v Kreativnem centru Šiška.

Izjava

In še eno slovo ta teden, odšel je namreč najbolj znan fotograf s črne celine, natančneje iz Malija, katerega dela se nahajajo v vseh pomembnejših svetovnih umetniških zbirkah. Gre za Malicka Sidibeja, ki je skozi svoj dokumetnarni fotografski pogled zajemal predvsem pop-kulturno življenje države Mali, ko se je ta v šestdesetih letih prejšnjega stoletja osamosvojila od francoskega škornja. O pomembnosti njegovega dela veliko pove nagrada Zlati lev za življensko delo, ki so mu jo podelili na Beneškem bienalu leta 2007.