»Digitalni signali so signali, ki lahko zavzamejo le končno število različnih stanj. Preprost primer digitalnega signala je število dvignjenih prstov na roki - število je lahko le ena izmed vrednosti iz diskretnega območja med 0 in 10. Beseda digitalni namreč prihaja iz latinskega izraza digitus, ki pomeni prst. V digitalnih elektronskih vezjih se največkrat uporabljajo binarni signali, ki lahko zavzemajo le dve možni stanji označeni kot napačno ali pravilno, nizko ali visoko oziroma številki 0 ali 1, ki predstavljata tudi najbolj pogost zapis digitalnih stanj ...« Za začetek malce tehnične predigre, da vržemo iz tira naše kulturne novice … Festival Mesto žensk namreč danes ob petih vabi v projektni prostor Aksioma na ogled Digitalnega KupleRaja - pozor, črka r je v slednjem zapisana z veliko! Gre za »digitalizirano performativno instalacijo seksualnega chatrooma«, v katerem bo performerka svojo gledalko oziroma gledalca peljala skozi (pre)izkušnjo, v kateri bo prepletala prostor intimnega in polje javnega ter prek vmesnika preizpraševala vse vmes. Več o umetniškem delu nam bo povedala Živa Petrič:

Izjava

Človek olajšan stopi iz kupleraja, se ozre naokoli, pošalta med programi ali pa poklika po svoji kakršnikoli že napravici in kaj vidi? Trupel cel kup, le raja nikjer! Kako mislimo mrtve, njihova telesa in ostanke? Saj veste: fojbe, gajbice za šampinjone, krste in žare ter rezervni deli. Pa sveče, ki jih spremljajo vzkliki kot: »Kako lepo je!« Umetni polimeri, odpadki, spomeniki ali pa prašni konec v straniščni školjki …Koliko nam je mar za pravrednote človeštva, kot sta posvečenost mrtvih in dostojanstvo človeka? Prav tako v okviru Mesta žensk so si danes ob 19. uri v Škucu zadali »premisliti nekatere umetniške, moralne in politične interpretacije mrtvega telesa v sodobnem času ter tako odstreti aktualna vprašanja sprave, bolečine, pripadnosti, aktivizma in pozabe«. Pogovor bo v angleščini vodila doktorica Maja Petrovič Šteger, pridružila pa se ji bo umetnica Tania El Khoury, ki na festivalu predstavlja svoje delo z naslovom Vrtovi govorijo. Izhodišče interaktivne zvočne instalacije, ki vsebuje ustno zgodovino desetih običajnih ljudi, pokopanih v sirijskih vrtovih, je naslednji citat Walterja Benjamina: »Še mrtvi ne bodo varni pred sovražnikom, če on zmaga.«

Kulturne novice žal nadaljujemo s še enim truplom … V starosti 90 let je zaradi odpovedi pljuč umrl poljski filmski režiser Andrzej Wajda [andrei vajda]. Po Wajdi, avtorju filmov, kot so npr. Pepel in diamanti, Pokrajina po bitki, Obljubljena dežela in Marmorni človek, je bila poimenovana tudi nagrada za mir, ki so jo za filmsko ustvarjalnost in angažma v razvoju demokracije podeljevali režiserjem Srednje in Vzhodne Evrope. Naj v miru tudi počije!

Ostajamo v filmskem svetu oziroma, natančneje, pri strokovnem pogovoru z naslovnim vprašanjem Kaj pa slovenski film in v njem vse Mojce?, na katerega bosta skupaj z Uršo Menart, režiserko dokumentarnega filma Kaj pa Mojca?, nocoj v Trubarjevi hiši literature ob 20. uri odgovarjali naši Anja Banko in Nina Cvar. Več o samem pogovoru pa slednja:

Izjava