Še en LP miks... Tokrat sem v roke vzel dvajset let lastne glasbene zgodovine v obliki zgoščenk – kupljenih, pečenih, izposojenih, "izposojenih"; singles, albumov, DJ miksov, kompilacij, tako kupljenih kakor doma sestavljenih – in iz njih sestavil miks.

Track 1: LFO, Summer Girls, Instrumental

Z hiti kot so "I wanna Freak you out", so LFO, aka Lyte Funky Ones, bili med manj uspešnimi udeleženci evropskega boy band booma okrog sredine devetdesetih (tako kot večina boy bandov takrat, prihajajo iz ZDA). Hitro so se izginili v pozabo, nato pa leta 1999 so se spet pojavili s komadom, ki mislim da še vedno velja za the whitest sounding rap track ever made, in ki vrh tega je nesramen "marketing pitch". "When I met you I said my name was Rich, you look like a girl from Abercrombie & Fitch" se glasi refren, ki mu nisem mogel reči ne. Abercrombie & Fitch je bila krovni dragulj vsakega spodobnega nakupovalnega centra in moja najljubša trgovina za cote od 1995 do približno 2004. "You look like a girl from Abercrombie & Fitch" je pa neposredno namig na fotografije Bruce-a Weber-ja, enega od bogov ameriške modne fotografije, ki je s svojimi zasanjanimi fotografskimi interpretacijami ZDA usmeril marketinško podobo te trgovske verige. Bruce Weber je tudi eden od mojih osebnih bogov, in zame zelo jasen sentiment, ki ga ta refren izraža, je bil preveč močan, da bi se lahko uprl nakupu dotičnega CD singla, in sicer v Mullerju, leta 2000. Na njem se nahaja tudi instrumental različica, ki s svojim rahlim namigom na Extremov mega hit "More than Words" in cenenim programiranim scratching-om vsekakor ima svoj čar.

2. Soul for Real, Candy Rain, Corona Swing of Things Remix

Soul for Real je črnski boy band iz sredine devetdesetih, ki, tako kot večina podobnih bendov, je le stežka prebil v belski kontekst. "Candy Rain" sem odkril na črnskem radiu, in mi je bil blazno všeč že od prvega trenutka, ko sem ga slišal. Gre tudi za eden redkih komadov, ki je skozi vse obdobje in faze, ki sem jih dal čez v minulih dvajsetih letih, vedno našel mesto na mojem playlistu. In isto bi lahko rekel za črnske postaje: Candy Rain je stalnica old school/throwback miksov, ki jih le te par krat na dan predvajajo. Ob nakupu sem poslušal samo original, oz. radio version, nato, kakih 5 let kasneje, ko sem malo bolj začel raziskovati svojo zbirko, sem poslušal ostale remikse na zgoščenki. Vsi so dobri, lahko bi rekli boljši kot izrazito popoiden radio version, a najljubši in najbolj predvajan je Corona Swing of Things remix, ki pripomore presenteljivo visoko stopnjo atmosferičnosti: tu in tam pomislim na zgodnjo Dillo. #classic

3. Def Bond feat. Oliver Cheatham, Old School Love

Nekaj, kar bi moral v oddaji povedati: V ZDA ni bilo nam znane prakse, da je kupec lahko poslušal CD, preden ga je kupil. Odprto blago je tudi bilo sila težko vrniti. Edina možnost za predposlušanje so bili listening stations, kjer je poslušalec imel na voljo zelo omejeno izbiro praviloma novo izdanih zadev za poslušati. Tako je pilot odkril kompilacijo francoskega rapa Le Flow. No, bodimo čisto pošteni: leta 2000 sem se neuspešno potrudil pridobiti neko razumevanje rapa, in pričujoči CD sem kupil samo zaradi tega komada. Sintiči so simpatični, ni kaj. Hitro mi je bilo žal teh $20, saj komad res ni tako zelo dober, drugih komadov pa še vedno nisem poslušal... a vendar, je kar na mestu v tem miksu, a ne da?

4. Grenadine, I Only Have Eyes for You

Joj. Lepega dne avgusta 1993, kak teden pred začetkom srednje šole, sem se odločil, da bom postal indie kid in da bo to my thing. Začelo se je z nakupom pravkar izdanega Siamese Dream skupine Smashing Pumpkins (in kar treh majic omenjene skupine) in nadaljeval z drugimi "alternativnimi" izvajalci, ki jih je promovirala oddaja 120 Minutes na MTVju. Ampak moja underground podoba je bila takoj ogrožena, saj se je v mesecih, ki so sledili, zgodil ta velik alternative boom; kar jocks in douchebags so začeli nositi Smashing Pumpkins in Nine Inch Nails majice. Treba je bilo ukrepati, in hitro sem našel neko obskurno indie skupino, za katero ni še slišala živa duša – Unrest. Kupil sem vse njihove plate, pa celo dal mislim da okrog $30 za zelo zgodnjo demo kaseto. Pa še majico, seveda! Potem sem začel kupovati stvari od raznih side projects od te skupine, med njimi CD skupine Grenadine, katere frontman je Mark Robinson, kitarist skupine Unrest. No ja. Hvala mati Evropi, ki si me tisto poletje, ko sem prišel na obisk v Slovenijo, za vedno prepričal o superiornosti club/dance godb in napravil konec mojemu indie obdobju. Treba pa je reči, da je priredba I Only Have Eyes for You zelo simpatična in všečna, veliko bolj, kot sem mislil da bo, ko sem za štos prvič po kakih 15 letih dal ta CD v predvajalnik.

5. Conjunto Libre, Sauvecito

Kompilacije. Le kje bi bili brez CD kompilacij? To vprašanje je tako pomembno, da mu bom posvetil eno izmed prihodnjih oddaj, kjer bomo z gosti iz glasbene redakcije obujali spomine na ta zelo pomemben format. Naj tukaj samo omenim, da sem dotični CD izdelek – The Nuyorican Salsa Experience – kupil zaradi naslovnice in dizajna. A tako kot se je velikokrat zgodilo pri podobno motiviranih nakupih, videz ni varal, saj sem bil nagrajen s svežnjem bolano dobrih salsa klasik. Kot sem v letih, ki so sledila, odkril, seveda... Ob času nakupa – leta 2001 – mi je šlo samo za dizajn; na začetku svoje poti resnega poslušalca nisem disca razumel, kaj šele salsa, in kljub poskusim spočetka nisem pretirano užival v poslušanju. Izjema je Suavecito, ki smo ga poslušali. Salsa v svoji najbolj plastični obliki, ki mi po vseh teh letih še vedno dobro dene.  

6. Muchi Muchi Pork Soundtrack, Uki Uki Arcade (stage 2)

To so tisti izzivi, ki se jih sestavljalec domačih miksov veseli. Energijo sem dvignil s prejšnjim salsa komadom, ki veselo poka 7 minut, da pa občutek, da bi tako nadaljeval eno uro, če bi mu pustili. Iz neke bolj ležerne indie v naspidirano salso, iz prve v peto prestavo. Le kako naprej? A bo treba začrtati Sauvecito? Seveda ne! Sreča je imela, da sem pred kratkim dobil zbirko glasbe iz "bullet hell" streljačin japonskega proizvajalca video iger Cave, ki predstavlja japonsko igralniško industrijo v njeni najbolj prefuknjeni, najbolj božjastni podobi. Muchi Muchi Pork je za smrtnike/zahodnjake nemogoč špil, ki temelji na ognjenju več tisoč sovražnikov metkov na enkrat... in na svinjini. Da, gre prav za "pork-themed shooter". Glasba temu primerna. In odlična.

7. X-perience, Mirror in 8. 2 Together, Summertime in Here, iz miks CDja Summer Hit Mix 1997

To je to. 2 the X-treme. Že sam pogled na imena teh tretjerazrednih švabskih dance izvajalcev pospeši utripanje mojega nineties srca.  Evropske dance kompilacije je bilo skoraj nemogoče najti v ZDA, in za tiste redke, ki so naredile pot čez ocean, je bilo treba odšteti debelih $40 do $50 (koliko je to v današnjem denarju nočem vedeti). Zato ne gre čuditi, da so edine stvari, ki so me zanimale ob prihodu v Ljubljano (Europe!!!!) leta 1997, bile Eurodance kompilacije. Gladko sem zavrnil predlog sorodnikov, da bi si ogledali ljubljanski grad in NUK. Hočem Summer Hit Mix 1997! Sledila je vodena odisejada po glasbenih prodajalnah, ki se je srečno končala v Big Bangu v BTCju. Žal, Summer Hit Mix 1997 je neprimerljivo slabši kot njegovi predniki; gre za moment, ko je (nemški) dance pop zajadral v latino vode (Un, Dos, Tres Maria, Tic Tic Tac in Samba de Janeiro so vsi iz tega poletja), kar mi ni bilo niti približno tako zanimiv kot hardcore tendence minulih let. CDja mi nista bila dobra, in sem na nanju takoj pozabil, vse do leta 2009, ko, ne vem zakaj, sem baklo prižgal in ju poslušal. Mirror je slab komad, ne rečem, a prehod v Summertime is Here je da shit.

9. Sly Fox, Como Tu Te Llama in 10. Amaretto, Clave Rocks, iz miks CDja A Night at Casanova's

Ah, Latin freestyle. Ob ponovnem odkritju vseh teh (za nas evropejce) obskurnih ghetto godb iz zgodovine plesne glasbe ameriških urbanih manjšin, ki zaznamuje trenutno elektronsko sceno v Sloveniji, se čudim, da nihče se ne ukvarja z freestyle-om (tako smo mu rekli leta 1995, ko je doživel ponovni boom v Chicagu) oz. Latin freestyle-om (tako mu pravijo danes, menda). No ja, niti ne, kajti po pravici povedano freestyle ni dober. Z izjemo dveh ali treh komadov, ki so hitro infiltrirali playliste nujorških in čikaških house velikanov (Company B, Fascinated, Shannon, Give me Tonight, mogoče par drugih), freestlyle kot žanr nima nekih bajnih dosežkov. Začetna latino-ameriška fascinacija nad bobni zgodnjega elektra se je (pre)hitro zlila s tisto drugo latino-ameriško fascinacijo: osladni pop. Zanimive breaks in sožitje z zgodnjim rapom je v parih letih zamenjala pretirana melodika, rezultat pa odvisno od poslušalca liči bodiso na zgodnjo Madonno, bodisi na kasnejši italo disco – tak, ki ga rolajo na Radiu Antenna. No, anyway, CD A Night at Casanova's je zelo prikupen izdelek, saj je posvečen najjačemu freestyle klubu v Miamiju v osemdesetih, Casanova's. Take stvari je treba podpirati, seveda. Dizajn je prikupen, in miks, ki ga je sestavil nekdanji DJ v klubu Ciro Llera, naj bi zvesto predstavil tisto obdobje, kar verjamem, saj kvaliteta očitno ni bil glavni pogoj. Izbrana komada (in hud prehod med njima) ponujata malo drugačen odgovor na pop/dance glasbo osemdesetih; sta že globoko v pop vodah, a še ohranjata kanček tiste energičnosti zgodnjega freestyle-a. Odličen mastering CDja tudi prispeva svoje. Od salse, do čudaških japonskih tokal, pa do freestyle-a... zato je treba vzeti v roko stare CDje in malo igrati z njimi!

11. Dune, Hardcore Vibes, neznani remiks, iz miks CDja Summer Hit Mix 1995

Spet serija Summer Hit Mix. Trudoma sem prišel do CDjev Summer Hit Mix 1995 in Summer Hit Mix 1996 ko sem še živel v ZDA, in sem jih dobsedno poslušal cel dan, pa še ponoči, s slušalkami, in to tako na glas, da starši niso mogli spati. Ne morete si predstaviti, kako sveže je zvenel eurodance v ZDA v devetdesetih, v tistih ZDA, ki so ob Cobainovem grobu ponovno uprizarjali družbotvorni "disco demolition" ritual. Fuj! (Od tod moj prezirljiv pogled na ljudi in diskurze, ki pripisujejo prevelik pomen deklarativnemu "uporništvu" in "protisistemskosti" te ali one glasbe). Ni pretiravanje, če rečem, da sta tadva poletna miksa vplivala na odločitev o moji prihodnosti po ameriški srednji šoli. Moral sem vsaj enega dati v tale miks, in stopnjevanje bobnov v drugi polovici mojega miksa je dalo idealno priložnost. Tale neimenovan remiks Dune-ove klasike Hardcore Vibes sodi med najmanj popoidnih brzih hardcore špajz na teh SHMih, pa s svojo dvo-minutno dolžino tvori odlično podlago za zadnji komad.

12. Negrocan, Cada Vez, Grant Nelson remix

Evo, hudobija od komada. Takih ne delajo več. To je Eddie da Fish na malem flooru na Taotechu v štirki leta 2000, to je MTV Dance Night (act like you know)... Če kdo sprašuje, od kod moji jezni izbruhi o stanju dance glasbe danes... evo, Cada fucking Vez, tako smo izgovarjali "house" leta 2000. Tisto poletje sem ure in ure čakal pred računalnikom, da sem preko telefonskega modema dol potegnil vse uspešnice tega zelo plodnega leta v zgodovini dance glasbe, ki sem jih nato skompiliral na enem CDju. Še danes velja to za edini CD, za katerega sem v MS Paintu dizajniral fancy ovojnico. S komadi, kot so You See the Trouble with Me, Feel for You, Pasilda in Cada Vez, si ga je več kot zaslužil. Čas je mogoče zdelal zaščitno folijo (na srečo sem že takrat zapekel več kopij) na teh doma pečenih CDjih; komadov na njih pa gotovo ni.

Picture: My collection!