Živjo prijatelj!

Živjo prijatelj!

Mnenje, kolumna ali komentar
26. 2. 2017 - 18:30

Hello friend.

S temi besedami se začne serija Mr. Robot. Protagonist serije Elliot Anderson, heker, shizofrenik, đanki ter borec proti sistemu, z njimi takoj na začetku epizode prebije četrto steno, nagovori gledalca: svetu vlada zarota, en procent enega procenta se igra Bogove in tako naprej … To bom zaenkrat pustil ob strani in kar takoj preskočil k zadnjemu členu forme recenzije in pred vsako argumentacijo podal oceno: »Serija je genialna.« Ampak zakaj točno? Oziroma, še bolje: na kakšno genialnost sploh ciljam? Ko rečem, da je genialna, s tem ne ciljam na njeno brezhibno tehnično dodelanost, prav tako ne na izgradnjo likov, ki so pogosto karikirani in idiosinkratični do takšne mere, da bi brez težave nastopili kot liki kakšne visokoproračunske videoigre. Če smo iskreni, se je to itak že zgodilo v serialu računalniških iger Watch Dogs, ki ni mogel ne biti eden izmed njenih glavnih virov navdiha. Prav tako serija ni genialna zato, ker gre v njej za očiten, a še vedno zanimiv prenos narativne strukture Fight Cluba na TV zaslone. Protagonist je, kot je bilo že omenjeno, namreč shizofrenik – tudi on ima svojega Tylerja Durdena, s to razliko, da ga kliče Mr. Robot.

 

Po isti logiki, mislim, da njena genialnost ni v prenosu narativnih elementov z ostalih popkulturnih referenc, kot je Ameriški psiho. Antagonisti seriala, vodstvo korporacije E-corp, finančnega konglomerata, ki v zgodbi prevzamejo vlogo nevidnega upravljalca stvarstva, se namreč res obnašajo kot Patrick Bateman, protagonist Ameriškega psiha. Sicer je res, da v hladilniku ne skrivajo odrezanih glav ter da tekom serije še ni prišlo do tega, da bi komu zašili podgano v vagino, ampak minus to so negativci očitne kopije likov z omenjenega dela – so apatični ter oblastiželjni japiji, ki večino žrtev povzročijo v času delavnika: prek trgovanja z delnicami, hipotekami, zavarovalništvom,… Preostanek časa pa se sproščajo s pretepanjem brezdomcev, obiskovanjem dragih restavracij in tako dalje. Ampak, kot smo rekli – serija ni genialna, ker je tehnično dovršena, prav tako ne, ker krade iz vseh možnih koncev popularne kulture,… Vse to že lepo in prav, vsekakor pa ne dovolj. 

 

Če genialnosti ni v razdrobljenih elementih samih, mora biti v presežku, ki izide iz njih mešanja. Ampak spet, kaj je ta presežek? Je serija morda genialna, ker tehnično dovršenost in vso to nakradeno blago zmeša na tak način, da uspe poleg napete pripovedi podati še globoko sporočilo, morda dobro analizo trenutnega družbenega dogajanja? Blizu. Uporaba resničnih posnetkov je res pogosta. Včasih so ti vzeti iz izvornega konteksta in vpreženi v pripoved – na primer Obamovi govori, komentarji Snowdna. Drugič brez dodatnega narativnega balasta – na primer posnetki Occupy. V drugi sezoni je sicer le enkrat omenjena tudi Trumpova kandidatura. Kandidatura, saj je v času snemanja druge sezone šele začel kandidirati. Serial ima več kot očitno pretenzijo po tem, da bi bil komentar tega, kar je tukaj in zdaj, in v tem res ždi njegova genialnost ter bližina analizi družbe. A blizu še ni »to je to«.

»No, zakaj kurca pa potem je genialna?« »Pomiri se, dragi poslušalec, samo še en posnetek in razlogi ti bodo razodeti.«

Scena: protagonist obišče psihiatrinjo in ta ga vpraša:

Fuck society!

 

No, Mr. Robot ni genialna serija, ker bi ponudila adekvatno analizo današnjega aktualno-političnega dogajanja. Njena genialnost je ravno v tem, da je ne. V tem, da zgreši tako rekoč na vseh momentih. V tem, da je njen analitičen moment sila naiven. Naiven do očarljivosti. Genialna je zato, ker se redko zgodi, da ideološka produkcija proizvede izdelek, ki bi bil tako eksplicitno ideološka. Kar so za libertarce Ayn Rand, Fountainhead in Atlas Shrugged, kar so za nacizem Mein Kampf, Triumf volje ter Večni Jud, to je za leva proti-sistemska gibanja Mr. Robot. S to opombo, da ima Mr. Robot več kot z Ayn Rand skupnega z mojstrovino mockumentary žanra, z Der ewige Jude, z Večnim Judom.

 

Ampak pojdimo lepo po vrsti. Kjer imamo občutene učinke, tam imamo tudi vzroke teh učinkov, ki jih je mogoče prikazati in jih naracija mora prikazati, ker drugače ne bi bilo serije. Učinki, obdelava vzrokov narativne niti, ki ta svet gradijo. In kaj so učinki, leit motivi zgodbe? Družba je po bogastvu razcepljena. Manjšina manjšine ima v rokah več bogastva kot kdajkoli prej, medtem ko večina nima ničesar. Naprej: ljudje so odtujeni od resničnosti, vse so mediji, ki tvorijo lažne podobe, spektakel in tako naprej. Seveda. Ko nekaj ni kul, ne vemo, kaj je resnično. Aja, folk noče poznat te resničnosti. Zato so na tabletih and shit. Pa delajo si lažne osebnosti na internetih. In kaj je vzrok tega?

 

No, odgovor ni pretirano originalen. Zlobna manjšina. Korporacija E-korp, ki ima čez finančne trge, ki ima v rokah zavarovalništvo, ki proizvaja računalniško opremo, ki jo nato kupi vsako gospodinjstvo, ki diktira države in tako dalje. In zakaj to počne? To nam pove CEO korporacije E-corp Phillip Price:

Phillip Price

 

Odgovor spet ni pretirano originalen: iz želje po moči, iz pohlepa, iz čiste zlobe, iz zavestnega namena. Čistega namena, ki so mu na voljo vsa sredstva. Z drugimi besedami: »Čeprav tvorijo le en odstotek populacije, jim njihov kapital omogoča, da terorizirajo svetovno menjavo, svetovno mnenje in svetovno politiko.« Pa še v originalu:

Der ewige Jude

 

Ja, to ni insert iz serije, prav tako ne vzklik iz protesta pred borzo, temveč odlomek prvovrstne nacistične propagande. S katero si Mr. Robot deli isto logiko argumentacije. Da si tega ustvarjalec sigurno ni želel, je dokaj irelevantno. To je pač naredil. Tako kot je po drugi strani zapadel v razne liberalne mite o odpisu dolga. Ideja o odpravi neenakosti, ki jo ima grupa hekerjev Fsociety s protagonistom Elliotom na čelu, je namreč naslednja. 1) Povzročili bodo, da se pregrejejo vsi serverji, ki nosijo podatke o finančnih razmerjih, dolgovi in tako dalje. 2) Shekali bodo neke stvari, da se bo vnelo skladišče, ki hrani te podatke v pisni obliki. Rezultat: Popolna finančna enakost med posamezniki, stanje pred družbeno pogodbo, nekakšna liberalna fantazma á la Rawls, á la Dworkin o vzpostavitvi enakosti začetnega položaja, brez tega, da se kakorkoli preizpraša mehanizme, ki neenakost producirajo. In producirajo jo anonimno, v razmerju popolne irelevance do tega, kaj si ob tem misli kapitalist. Ta je zgolj preklopnik v mehanizmu, od katerega logike ni nič manj ali bolj svoboden kot običajen delavec.

 

Ampak tega serija Mr. Robot ni zmožna videti, ker celotno vzročnost zveže na zarotniško elito, ki se … suprise! ... bavi s finančnimi posli. Tako kot nacizem pač personalizira blagovni fetišizem – ideologijo, ki ni nič manj ideologija vladajočega razreda kot ideologija podjarmljenega razreda - po eni strani ter jih po drugi strani vpne v mit izravnave položajev. Da publikacija, kot je Jacobin, serijo označi za dobrodošlo novost na TV zaslonih, za veliki preboj levih idej v prostor, ki so ga dotlej v celoti obvladovali liberalci in konservativci, je milo rečeno absurdno. Priznam, da je serija zabavna, političen preboj pa pač ni.

 

Ne moremo reči niti tega, da predstavlja točko vstopa afekta levih gibanj na TV ekrane. Oz in The Wire sta to izpeljala mnogo bolje, predvsem pa brez naivnosti, ki pesti stripovskega Mr. Robot. Ta je nedvomno bolj zanimiv kot televizijska uprizoritev mišljenja, ki preveva gibanja, kot so Occupy, Anonymous. TV verzija, ki je ravno zaradi svoje naivnosti zanimiva kot objekt analize, saj, kot je bilo že rečeno, izjemno lepo prikaže ideologijo teh gibanj – oziroma imaginaren odnos teh gibanj do njihovih eksistenčnih razmer. Razmer, katerih del so s svojo ideologijo seveda tudi oni sami. Ampak gremo nazaj k problemu personalizacije.

 

Kakšni so antagonisti serije? Povedali smo že: oblastiželjni, pohlepni, narcisoidni in tako naprej. Prikazani so skratka kot največje pošasti, kot osebnostna patologija, ki je vir vseh svetovnih težav. Možnosti, kako gremo naprej, so na tem mestu tri. Bodisi ostanemo v tipu logike, ki vso zlo tega sveta izpeljuje iz osebnosti despotov. V tem primeru na nek način nujno zapademo v rasistično logiko. Če oseba postane zadnja točka razlage, postanejo namreč nerazvidni tej osebi vnanji razlogi, ki proizvajajo tako te osebe kot ekonomsko neenakost. Osebo razlagamo z osebo, uvedemo tavtologijo, ki ne pove ničesar.

 

V isto težavo se zapletejo tudi razne socialistične verzije te argumentacije. To, da rečemo, da je sovražnik buržoazija, pač ni dovolj, če slednjo obravnavamo kot skupek ljudi, ki zavestno dominira nad ljudstvom. Ravno to naredi Mr. Robot – zelo eksplicitno. V drugi sezoni se v njem namreč pojavi izsek iz izmišljenega slasherja The Careful Massacree of Bourgeoisie, v katerem tip z masko počne, kar sugerirata žanr ter naslov filma – kolje promiskuitetno buržujsko mladino. Če serija ni bistroumna, je definitivno zabavna.  

 

Druga opcija je v tem, da rečemo, da gre za določene patologije, vendar pa so to nujne patologije. Logika poznega kapitalizma nujno proizvaja narcisoidno osebnost in tako dalje. Tip argumentacije je znan in pri nas popularen zaradi ljubljanske psihoanalitične šole. Zgled tega pristopa je bil na primer dogodek Psihopatologija politično-ekonomskega vsakdana 10. februarja v organizaciji Cankarjevega doma ter Goethe inštituta. Šlo je za pogovor z Mladenom Dolarjem ter Josephom Voglom, ki ga je vodil Samo Tomšič. Na njem smo recimo lahko slišali, da je Trump patologija, ampak nujna patologija,… Pri tem je treba opomniti, da serija tudi, če zavzamemo ta pristop, pretirava. Ampak ok, karikirano poudarjanje je v literaturi, filmu in serijah včasih smiselno in vsekakor boljše od pretiranega analiziranja osebnosti lika. Ali pa morda zgolj sam ne morem verjeti v to, da so ljudje, zaposleni na finančnih trgih, tako sadistični in kul. V osnovi jim to ni treba biti. Važno je zgolj to, da mehanizem prek njih deluje.

 

Kljub temu, da je drugi tip razlage nedvomno boljši, saj gre čez mit svobodne volje, ki pač ni nič drugega kot nevednost, in se tako izogne rasistični razlagi dominacije, pa v njem ostaja določena težava. Namreč oznaka »patološko«. In ciljam res samo na pojem patološkega. Z izjavami, ki trdijo, da tudi kapitalizem prežemajo določeni fantazmatski odnosi, nimam niti najmanjšega problema. Navsezadnje so ravno ideologije, ki so bile omenjene tekom prispevka – od blagovnega fetiša pa do ideologij zarote -, njegov del. Zanima me, če je raba oznake »patološko« res potrebna? Če je nek učinek družbe nujen, zakaj bi ga potem označili za patološkega? Zakaj bi bila subjektivnost z imenom Trump patologija, ne pa zgolj eden izmed učinkov sistema?

 

V pogovoru med Michelom Foucaultom ter Noamom Chomskim moderator Elders vpraša Foucaulta, prek katere bolezni bi diagnosticiral takratno družbo. Foucaultov odgovor nam lahko služi kot osnova:

»Definicija bolezni in norosti ter klasifikacija norih je bila narejena tako, da iz družbe izključi določeno število ljudi. Če bi se naša družba samodiagnosticirala za noro, bi izključila samo sebe. Pretvarja se, da to počne iz razloga reformacije svoje notranjosti. Ni jih večjih konservativcev od tistih, ki ti pravijo, da je moderni svet okužen z nevrozo ali shizofrenijo. V bistvu je to premetena taktika izključevanja določenih ljudi ali specifičnih vedenjskih vzorcev.«

 

Pri oznaki patološko gre torej nujno za določeno obliko moralizacije, zakrinkano v znanstven besednjak, moralizacije, ki določen splet praks opredeli kot prostor zunanjosti. Vendar če pokažemo, da so določeni načini subjektivnosti nujni, potemtakem niso več zunanji. Isto velja za krize in tako naprej. To, da določena teorija krize ne predvideva, pomeni zgolj to, da je treba razširiti objekt analize in vanj všteti tudi krizo kot enega od njegovih normalnih pojavov. Sistem deluje, kot se je nekje izrazil Foucault, ne za Boga, za človeka, ampak pač deluje. Prav tako pa ne deluje za določeno zarotniško skupino, ki bi si, kot to prikaže Mr. Robot, lastila kontrolo nad njim. Reči, da deluje prek njih in da jim koristi, je pač nekaj popolnoma drugega.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.