Ekipa napihovanja je nazaj. Kje, se boste vprašali, je ves ta čas bila? Zgodba, ki jo prinašamo, je zgodba, ki ji boste komajda verjeli, in tudi mi še danes nismo popolnoma prepričani, ali je šlo za blodnjo ali se je vse to res zgodilo.

Nekega popoldneva, zdaj že mesece nazaj, je ekipa brezbrižno pohajkovala po najlepšem mestu na svetu. Že se je nameravala ustaviti in si odpočiti ob požirku rujnega, ko je nenadoma pred seboj zagledala telefonsko govorilnico. Nič nenavadnega bi rekli, a kaj ko je bila govorilnica modre barve in imela na sebi angleško oznako ''police''. Seveda si Napihovalci nismo mogli pomagati in smo, da bi upravičili svoj sloves firbcev, stopili do govorilnice in vanjo pokukali. Kar naenkrat smo se znašli v ogromnem prostoru, neštetokrat večjem od same govorilnice, opremljenim s celo vrsto nam neznanih naprav. Na sredini je stal nenavaden mož v odpravi angleškega gentlemana. Pogledal nas je in obvestil, da gremo na pot. Preden smo lahko odgovorili ali se zavedali dogajanja okoli sebe, je vse naokrog začelo brneti. Veliko manjših luči na aparaturah se je zasvetilo in po nekaj nenavadnih glasnih piskih, ki so zveneli kakor iz cenenega znanstvenofantastičnega filma, se je vse naenkrat ustavilo in nastopil je nelagoden trenutek tišine.

»Tu smo!« je polglasno zavpil hecni možakar, ki se je predstavil le kot Doktor. »V letu 2146!«

Za trenutek smo pomislili, da so piškoti, s katerimi nas je zjutraj presenetila sodelavka, vsebovali še kaj drugega kot le čokolado, vendar smo kolektivno halucinacijo precej hitro odmislili in se v tej čudni situaciji začeli ritensko pomikati proti vratom. Toda pravo presenečenje nas je še čakalo. Na prostem smo se hipoma znašli v popolnoma drugem mestu. Vse je obraščala goščava popolnoma tujega videza. Kmalu se nam je zazdelo, da smo točno tam, kjer smo bili pred vstopom v govorilnico, le da se je vse okoli nas dozdevno spremenilo.

»Ekipa napihovanja, poglej! Hotel sem ti pokazati zemljo prihodnosti, da bi se lahko učili za boljši jutri! Naj povem, kje smo, piše se leto 2146 in smo točno tam, od koder smo odšli. Naj te nenavadna flora in favna okrog ne preseneti, ljudje so malce podivjali z genetskim inženiringom v drugi polovici enaindvajsetega. Da na kratko orišem potek dogajanja. Po letu 2014 so svetovni konflikti začeli počasi eskalirati. Levici v vseh teh letih in po vseh parlamentarističnih poskusih ni uspelo odpraviti destruktivne moči kapitalizma. Njena nemoč je privedla do katastrofalnih posledic. Po zemlji so zadivjale vojne, ki so uničile velik del osnovne infrastrukture in civilizacijskih pridobitev. Toda ni vse tako črno! Sedaj je na zemlji končno zavladal nov, pravičnejši red, zgrajen iz majhnih skupnosti in neposrednega odločanja. Kljub vsemu pomanjkanju je človek končno svoboden!«

Navdušeni nad progresivnimi idejami smo našega vodiča prosili, naj nam pokaže, kako zadeva deluje v praksi. Po daljšem sprehodu mimo več samoupravnih vrtičkov, med katerimi jih je bilo kar nekaj zgledno urejenih, smo prišlo do Foruma, ki je stal na mestu luknje, kjer je bil včasih Bavarski dvor.

Vstopili smo sredi debate. Ljudje so se stiskali na klopeh, razporejenih na stopnicah, in izmenično govorili v mikrofone. Na začetku se je zdelo, da je govorečih mnogo, toda sčasoma se je izkristaliziralo, da je gorečih govorcev le par in da jezno branijo svoje stališče. Pogovarjali so se o rastlini, ki se je razširila po kotlini in začela izpodrivati druge rastlinske vrste, ki imajo za lokalni ekosistem in prehranjevalne navade ljudi ter ostalega živeža veliko vlogo. Glavna nasprotnika sta bila mlajši mož, ki je zagovarjal pravico dotičnih rastlin do njihove samonikle organizacije, in ženska poznih srednjih let, ki je trdila, da ves ostali živež utrpeva škodo zaradi imperializma na novo prispele zeli, ki si želi podrediti lokalni ekosistem. Predlagala je organiziran boj proti širjenju zeli, ki bi se zaključil z njeno iztrebnjo. Govorca sta imela skupno lastnost – čeprav se je debata v resnici vrtela v krogih, sta za razliko od preostale množice izkazovala neverjetno sposobnost v retoriki, mimiki in argumentaciji. Z raznovrstnimi govorniškimi triki sta v različnih trenutkih obračala večje dele množice v svojo smer.

Po enajstih urah se je skupščina naposled končala s kompromisom o datumu naslednje. Ekipa napihovanja je precej uničena od celotne zadeve v tišini kadila pred prizoriščem. Kar naenkrat se prikrade govorka iz skupščine.

»Dost mam že vsega. Ti jebeni zbori! Praktično vsak dan, ure in ure ugajanja množicam za to, da bi jih človek prepričal v to, kar jim sicer ne more razložiti.«

Ekipa napihovanja se je zdrznila in jo poskusila potolažiti. Povedala ji je, da je lahko blazno vesela, ker sodeluje v neposredni obliki odločanja, kjer je vsakemu dana priložnost, da sodeluje v institucijah, ki niso odtujene od ljudi. Govorka je odvrnila, da se zaradi vsega tega počuti kot tujka do same sebe, saj mora konstantno igrati vlogo, da bi dobila ljudi na svojo stran. Na začetku, ko je bila še mlada in naivna, je poskusila ljudi prepričevati z racionalno argumentacijo, vendar ji je multituda enakovrednih teoretskih in praktičnih pristopov onemogočila resen spopad. Zatekla se je k instrumentalizaciji lastnega nastopanja za dosego ciljev, ki so se ji zdeli pomembni, in uporabljala najnizkotnejše taktike govorniške manipulacije, saj bi jo v nasprotnem primeru ostali sodelujoči v debati brez vrhovnih pravil porazili.

Ob začudenosti nad tem bridkim opisom stanja, ki nam je sicer bilo kar povšeči, smo predlagali alternative, ki so nam v nazadnjaškosti najprej prišle na pamet. Kaj ko bi zmanjšali število takšnih srečanj, tako da ne bi trošili energije z zadevami, kot je na primer vprašanje rastlin? Mar ne bi delegirane skupine strokovnjakov za okolje bolje vedele, kaj narediti glede dotičnega problema? Ljudje bi tako imeli več časa zase in za pomembnejše zadeve.

Pomislekov nismo še niti dokončno izrekli, ko se je nekaj mimoidočih, ki so se v sosednjo stavbo ravnokar odpravljali na vegansko večerjo, kar naenkrat jezno obrnilo proti nam. Dvignjene pesti in spačeni obrazi so nam dali vedeti, da tu ni šale, zato smo jo na hitro ubrisali proti časovnemu stroju, iz katerega smo prišli. Med begom pred množico so za nami leteli vzkliki in obtožbe o hierarhično posredovani vednosti. K sreči smo dospeli hitreje od zasledovalcev in naš popotnik skozi čas nas je vrnil v našo dobo. Sicer z nekaj meseci zamude, zato da lahko povemo to zgodbo.

V trenutkih, ko je telefonska govorilnica čudežno izginjala za nami, smo se spraševali, kaj smo pravzaprav videli? Je bila to resnična prihodnost? Morda le možna prihodnost? Norost? Podobe, ki smo jim bili priča, še vedno stojijo pred nami kot uganka.

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, je po dolgem času znova poskrbelo Napihovanje. In tako bo skrbelo tudi v prihodnje.