Enkrat je eden od naših sodelavcev razložil, kako si lahko zamislimo idealno urejeno mesto. V nekakšni mentalni igrici ga nagnemo za par stopinj in v njega vržemo na tisoče majhnih kroglic. V idealni ureditvi se ne bi nobena kroglica smela zatakniti nikjer. No, če bi v tej igrici zamislili Ljubljano, je očitno, da bi vse kroglice končale na Metelkovi. Ta avtonomni center je nekakšna rakava rana glavnega mesta, nekakšna črna luknja, ki vsrka vso umazanijo, vse probleme, vse, kar je drugačno, vse, kar se ponavadi ne sme zadrževati na ulicah idealno urejenega mesta. Dobrodošli v kvazar Metelkova.

Pošteni in urejeni prebivalci Ljubljane imajo do Metelkove ambivalenten odnos. Na eni strani jih ta napaka v sistemu moti, po drugi strani pa se zavedajo dejstva, da je bolje, da je vse tisto, kar je problematično, vržemo na en kup, v nekakšen geto. Pa, vendarle, ne glede na to, da je v svojih začetkih Metelkova bila popolnoma kaotična, se je s časom tudi ta kup problematičnih subjektov začel organizirati. Tako danes ta luknja poskuša, koliko je to sploh možno, vpeljati nekakšno primitivno politično ureditev. Tako lahko rečemo, da je Metelkova postala nekakšna primitivna država v državi.

Poglejmo, torej, glavne poteze politične ureditve tega zanimivega prostora. Glavno odločilno telo je tako imenovani Forum, ki deluje po vzoru grškega polisa. Vsaka odločba mora biti potrjena s konsenzom. Metelkovci so namreč hitro dojeli, da si zaradi svoje agresivnosti in temperamenta ne morejo privoščiti klasičnega večinskega volilnega sistema. Raznolikost pogledov bi lahko za politično stabilnost bila fatalna. Zato je boljše, da se vsa agresivnost Metelkovcev sprosti v procesu doseganja konsenza, kot da se v javnem prostoru naknadno polagajo računi med večino in manjšino.

Na Metelkovi ne obstaja družina v klasičnem meščanskem pomenu besede. Otroci in najstniki so prepuščeni sami sebi in svoje izkušnje dobivajo na odprtem in relativno nevarnem delu geta v vsakdanjem boju za preživetje. Otroci se večinoma zadržujejo v enem napol urejenem parku, ki je izdvojen od ostalega dela Metelkove. Za njih je postavljena ena piratska ladja, na kateri visijo cel dan, s katere padajo, za katero se borijo. Kdor preživi, lahko skozi najstniško fazo razvija svoj uporniški značaj v ogromni množici različnih propadlih subjektov vseh vrst, drogirašev, klošarjev, satanistov in raznih drugih delikventov. Če sleherni metelkovski subjekt ima srečo, da preživi tudi to etapo razvoja, lahko upa, da nekega dne najde svoje mesto v nečemu, kar bi lahko imenovali metelkovsko gospodarstvo.

Kajti, tako je - kot vsaka družba - tudi Metelkova razvila nekakšno obliko proizvodnje. V pritličju metelkovskih stavb se nahajajo tako imenovani alternativni klubi. Če bi naredili analogijo z zunanjim urejenim svetom, potem ti klubi spominjajo na težko industrijo, na težek kapital. Zaposlujejo celi kup raznovrstnih delavcev in predstavljajo glavno gonilno silo Metelkove. Najbolj vzornim posameznikom geta pa so namenjeni številni ateljeji, ki se nahajajo na prvem nadstropju. In če so klubi imitacija težke industrije zunanjega sveta, potem je to telo kreativnih in temperamentnih ustvarjalcev, ki sebe radi imenujejo umetniki, kopija zunanjega sloja malih in srednjih obrtnikov.

S povečevanjem števila tujcev in turistov v prestolnici se je pojavil problem turistične delikvencije. Zato, ker mesto Ljubljana ne skrbi zgolj za disciplino svojih prebivalcev, temveč tudi za disciplino številnih tujih subjektov, je v getu zgrajen en turistični objekt, ki ima namen sprejeti tiste tujce, ki kažejo sumljivo obnašanje. Zato, da bi jih opozorili na to, kaj jih čaka v primeru ogrožanja miru prestolnice, so mestne oblasti ta objekt zamislile kot nekakšno simulacijo zapora.

Z urejanjem politične situacije na Metelkovi se je razvil nekakšen primitivni terciarni sektor. Danes tako ima Metelkova komunalno službo, administrativne enote, socialne službe za najbolj ogrožene med ogroženimi. In tako kot vsaka družba, mora tudi Metelkova skrbeti za ostarele osebe. Za tiste, ki jim namreč uspe doživeti globoko starost v nevarnem in nepredvidljivem okolju Metelkove, je rezerviran poseben prostor, ki se imenuje Šestka. Vsi tisti uporniki, delikventi, punkerji, anarhisti in revolucionarji, ki so postali prestari, da bi aktivno sodelovali v kaosu Metelkove, lahko v tej ogromni stavbi preživijo svoje zadnje dneve. Kot nagrado jim je država namenila en del proračuna in tako ti utrujeni subjekti lahko gojijo iluzijo, da so še vedno mladi.  

Če se vrnemo na začetek, lahko rečemo, da je tistih imaginarnih kroglic na Metelkovi vsak dan vse manj. Tako kot mesto in država, tako tudi Metelkova išče neko svojo disciplino in poskuša urejati svoj prostor. Zato lahko pridnim in ubogljivim prebivalcem Ljubljane sporočimo, da jih ni treba biti strah črne luknje njihove prestolnice.

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi napihovanje.