Maja Pelević, Milan Marković: Oni živijo /Oni žive/. Bere: Ana. Tonski tehnik: Sreč.

Poskus subverzije z roba umetnosti, o katerem lahko poskusimo razmišljati skupaj v tej izdaji oddaje Oči, da ne vidijo, se je najprej udejanjil v Beogradu, nadaljeval pa se je v Ljubljani. Gre za dramski performans »Oni živijo«, o katerem ste bili poslušalci Radia Študent obveščeni pred slabim letom, ob njegovi prvi uprizoritvi v gledališču Glej. Pred kratkim se je odvilo še drugo gostovanje tega performansa v istem prostoru, ki mu je sledila okrogla miza z izbranimi lokalnimi strokovnjaki za odnose z javnostjo. Nekoliko nenavadna povezava teh dveh dogodkov je bila povod za pričujočo oddajo. Za vzpostavitev povezave med performansom in okroglo mizo se bo najprej treba seznaniti z ozadjem in kontekstom performansa, ki ga večinoma povzemam iz teksta »V paradoks«, objavljenega v časopisu za scenske umetnosti Maska.

Prvo dejanje: Igra upora

Predzgodba gre takole. Dramatika in dramaturga Maja Pelević in Milan Marković sta se februarja 2012 včlanila v sedem srbskih političnih strank z namenom, da bi dokazala, da je s članstvom v stranki najlažje priti do zaposlitve. Domnevala sta, da imaš kot član stranke veliko več možnosti za zaposlitev in da brez strankarske podpore ne moreš biti umetniški direktor in celo ne dramaturg, za kar sta hotela dobiti materialne dokaze. V kratkem času so ju sprejeli v vse izbrane stranke in nekaj strankarskih odborov. Pelević in Marković sta namreč vodilnim v strankah poslala besedilo z naslovom »Ideja, strategija, gibanje«, v katerem sta predstavila nekakšen program marketinške strategije strank pri pridobivanju volilnih glasov. Pri tem je ključno, da sta v ta program vključila besedilo »Znanje in propaganda« nacističnega PR-stratega Josepha Goebbelsa iz leta 1928, v katerem sta spremenila le tri besede: namesto Hitler sta napisala ime predsednika stranke, namesto nacionalsocializem sta napisala demokracija, besedo propaganda pa sta zamenjala z aktualnejšim izrazom politični marketing. Vodilnim v strankah je bilo besedilo tako zelo všeč, da sta protagonista, ki sta se predstavila s pravo identiteto, čez noč postala člana svetov za kulturo večine strank, v katere sta se včlanila, ponekod pa sta se celo znašla na kadrovskih seznamih za vodilna mesta v beograjskih gledališčih.

Dramaturga sta na podlagi te precej groteskne izkušnje napisala dramsko besedilo »Oni živijo. V iskanju ničelnega teksta«, v katerega sta vključila prepise pogovorov s politiki. Na podlagi tega sta organizirala javno branje v Domu omladine v Beogradu, potem ko ju je Jugoslovensko dramsko pozorište -oziroma JDP - po njunih navedbah zavrnilo zaradi »pomanjkljive umetniške relevantnosti in provokativnosti«.

Primer sodi med tiste subverzivne posege, ki izhajajo iz nekega osebnega stanja. Protagonista sta kljub referencam in prizadevanjem dejansko imela le majhne možnosti za zaposlitev. Zahvaljujoč neugodnemu eksistenčnemu položaju, v katerem sta se znašla, sta omislila specifično reakcijo na družbene razmere, v katerih živita in v katerih je večina – tudi umetnic in umetnikov – pahnjena v radikalno prekerne življenjske pogoje. Subverzivni poseg tandema Pelević-Marković jasno sporoča: Če niste član stranke, niste nič. Včlanite se v stranko, to je vaša edina možnost. Mimogrede, podobnost s socializmom je povsem očitna – tudi takrat je bila ideološka kompatibilnost, to je pripadnost zvezi komunistov, zaželena. V lokalnem, slovenskem okolju danes velja morda kvalitativno drugačna, a v resnici precej podobna koruptna in nepotistična igra osvajanja družbenih pozicij. Pri tem se, neodvisno od lokalnih pogojev, zastavlja vprašanje, kako bomo tisti, ki se z zapovedjo ideološke poenotenosti ne strinjamo, razvezali demokracijo in parlamentarizem. A to je stvar umetnosti onkraj umetnosti. Razveza namreč terja nujen vstop v polje nove umetnostne paradigme.

Tandem Pelević-Marković nam je s svojim zvitim posegom v predstavniško demokracijo nazorno pokazal, kako krhka je v resnici njena stavba, še bolj pa nas je spomnil na dejstvo, da politike in umetnosti preprosto ne moremo razvezati. Rekli bi, da sta člana tandema na svojstven način predvsem odstranila dokaj šibke pregrade med umetnostnim sistemom in kulturo. Kulturo v pomenu ideološkega aparata kapitalo-parlamentarizma. Odstrla sta prav tiste pregrade, ki ustvarjajo lažni vtis o umetnostni avtonomiji oziroma nekakšni umaknjenosti umetnosti in njenih protagonistov v nek varen in izoliran prostor sublimnega, iz katerega občasno prihajajo takšni in drugačni umetniški impulzi. Prav odstranitev teh sistemskih pregrad v specifičnih lokalnih pogojih je bil njun morda najpomembnejši prispevek. Za to sta uporabila določeno mimikrijo in govorila jezik, ki ga pripadniki establišmenta najbolje razumejo – jezik propagande. Naslovila sta profesionalne politike, ki so se odzvali pričakovano, v sebi lastnem, menedžerskem slogu. S tem sta zaznala nevralgično točko Sistema, ki mu gre domnevno za demokracijo, v resnici pa mu gre za nadaljevanje in posodabljanje starih ter vzpostavitev novih, čim bolj trajnih hierarhij oziroma sistemov vladanja.

Do vstopa v politično pa je v tem primeru prišlo posredno in v precej omejenem obsegu. Protagonista sta namreč izvedla celotno akcijo, jo ob tem na specifičen način dokumentirala in potem primer javno predstavila. Z javno predstavitvijo je primer »Oni živijo« seveda vstopil v politično. Vprašanje, ki se tu zastavlja, je: koliko in ali sta lahko protagonista pri tej predstavitvi izstopila iz zavetja umetnostnega sistema? Kolikor je to bilo mogoče? Sprva sta želela svoj tekst predstaviti v JDP, vendar sta tam doživela – logično - zavrnitev. JDP je seveda lokalna utrdba institucionalne drame, umetnostni sistem per se. Njuna predstavitev je potem našla zatočišče drugje, v drugih in drugačnih institucijah, pa kljub temu še vedno institucijah. Ob dejstvu, da je predstavitev dostopna na internetu – torej prosto dostopna potencialno vsakomur –, se celostna politična slika dogodka nedvomno dopolni. Izkoristiti je bilo treba čim več možnih komunikacijskih kanalov, da bi dogodek postal čim bolj viden.

Propaganda je bila torej nujen pogoj vstopa v politiko. Protest proti restriktivnim pogojem produkcije umetnosti je propagando uporabil, prvič, ko se je vzpostavljal kot protest – subverzija, ter, drugič, ko se je podajal v prostor političnega – v javnost, tudi ob posredovanju različnih institucij ter v prostor medmrežja. Propaganda je primer naredila viden. Postal je viden in tudi s tem dobil težo subverzivnega posega. Drama, ki se je pri tem odvila, je v resnici razkrita druga plat drame institucionalnega gledališča in s tem tudi »kulture« v Srbiji, razgrnjeni koruptni vzorec kulturniškega menedžmenta - ki je interesno povezan s strankarskimi logi - pa je v bistvu sindrom, ki ga v tej ali oni obliki lahko detektiramo v katerem koli okolju kot splošni sindrom tako imenovane kulturne politike. Kulturne politike, ki upravlja skorumpirani umetnostni sistem, ki je zgolj eden izmed mnogih neoliberalnih vrtičkov.

Subverzivni poseg performansa »Oni živijo« je v resnici razkril vertikalne upravljavske strukture v vsem svojem sijaju. Ali bo razkritje naposled afirmativno? Bo morda spodbudilo vzpostavitev prihodnjih horizontalnih vezi med protagonisti umetnosti in vsemi tistimi, ki jih njihova umetnost tako ali drugače naslavlja?

Drugo dejanje: Banalnost kapitalističnega diskurza

Kljub klasičnemu tveganju, da me bodo tisti privrženci kapitalizma, ki bi ga radi zgolj kozmetično spremenili, obtožili njegovega pretiranega fetišiziranja, prehajamo sedaj v drugo dejanje oddaje s predpostavko, da je kapitalizem pač vrhunski izkoriščevalski sistem, ki ga premore sodobno človeštvo. Ta na patriarhatu, banalni tekmovalnosti, spolnem zatiranju, rasizmu in nasploh na hierarhijah temelječi ustroj sicer soustvarjamo ali razgrajujemo sami. Odgovornost je pač na vsakem izmed nas.

Strokovnjakinje za public relations so v tem kanibalskem sistemu prav posebna vrsta. Zdi se, da so nujni element in hkrati prispodoba predstavniškega sistema navidezne demokracije. Služijo namreč kot tampon cona, kot mašilo v komunikaciji, ki je v kapitalizmu odtujena sorazmerno s tehnično razvitostjo elektronskih komunikacijskih sredstev. Strokovnjak za odnose z javnostjo je človek, ki menda lahko proda karkoli, pa naj pri tem gre za osebo, politično stranko, sesalnik, počitnice ali avtomobil. To je oseba, ki lahko »skomunicira« medije, zakrije odgovornost državnih organov in upraviči odsotnost njihovih predstavnikov. PR je pač nadomestilo političnega, je prispodoba antipolitičnega v predstavništvu.

// izjava v posnetku //

Performansu »Oni živijo« je torej sledila okrogla miza o odnosih z javnostjo v politiki, ki jo je vodil novinar Siniša Gačić. V pogovoru so sodelovali Lejla Kogej, vodja odnosov z javnostmi stranke SLS; Karmen Uglešič, dolgoletna vodja odnosov z javnostmi državnega zbora, ki ste jo ravnokar slišali; Sebastjan Jeretič, lastnik agencije Nevro PR, ki se ukvarja s pripravo političnih kampanj, ter Mihael Kline, strokovnjak za odnose z javnostjo ter predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Dogajanje na Glejevem odru je vsekakor bilo diametralno nasprotje performansu, ki mu je predhodil. Prevladujoči vtis je namreč bil, da se soočamo s samim vzrokom pojavov, ki so bili reflektirani v performansu.

Beseda je tekla večinoma okrog vprašanj in metod političnega marketinga. Najprej so bile ugotovljene domnevno zelo velike razlike med Slovenijo in Srbijo, ker je performans očitno sprožil potrebo po tovrstni geografsko pogojeni primerjavi. Po mnenju Jeretiča, sicer bivšega svetovalca Boruta Pahorja in PR-ovca stranke Socialni demokrati, gre v Srbiji za partitokracijo, medtem ko so tukajšnje razmere povsem drugačne. Trenutni množični protesti proti strankarskim elitam v Sloveniji so bili moja takojšnja asociacija, ki nekako precej očitno zamaje tovrstno pavšalno trditev. Pri tem je bilo zanimivo, da je Kogej na neki točki po svoje ugovarjala domnevi, da gre PR-ovcem za manipulacijo, Jeretič pa je nato pojasnil, kaj razume pod pojmom manipulacija:

// izjava v posnetku //

Moderator Gačić je v nekem trenutku zastavil pravo vprašanje: kako si razlagate uspešnost vstaje, čeprav ta nima svojega PR-ovca? Kline je to dejstvo ostro spodbijal, češ da je v ozadju vedno in nujno neka organizacija, nek ustroj:

// izjava v posnetku //

A šibkost njegove trditve je bila precej očitna: organizacija pač ni isto kot PR. Naj se komu sliši še tako nenavadno, horizontalno povezani ljudje ga preprosto ne potrebujejo, saj jim ne gre za zastopništvo, niti za potrebo, da bi kogar koli naslavljali, razen same paradigme izkoriščanja. Uporniške prakse med drugim spreminjajo paradigmo komuniciranja, ki nič več ni omejeno na mainstreamovske medije, ob tem pa zavračajo PR-ovske prijeme. Kvečjemu se vedno bolj zdi, da je PR v določenem zatonu. Na Gačićevo vprašanje PR-ovki parlamenta o tem, kakšne se ji zdijo ograje, ki jih represivni aparat postavlja okrog te nenavadne hiše, je Uglešič odgovorila, da grozne. Vendar njena izjava nekako ni bila v moralnem soglasju s poprejšnjo izjavo, da so strokovne službe pač politično nevtralne. Mimogrede, v omenjenem parlamentu je snemanje bolj ali manj prepovedano, češ da gre za posebno institucijo. Zastavlja se mi vprašanje, ali ni njegova posebnost zamaskirana ravno v tej prepovedi. Ali ni ta prepoved prispodoba vsakovrstnih prepovedi, ki jih institucija uspešno reproducira?

Zakaj je potemtakem komunikacija z javnostjo zelo pomembna plat neoliberalizma? Ravno zato, da bi potrdila ločenost javnosti kot neke abstraktne kategorije od oblasti kot resnične kategorije. Neoliberalizem je zamenjal ljudstvo za javnost in ga s tem odpravil ali pa kvečjemu spravil v predale civilne družbe. PR poskrbi, da so hierarhije čim manj vidne, hkrati pa čim bolj zavarovane. Tampon cone, ki jih marketing ustvarja okrog izdelkov, strank, ideologij in fašizmov, so pomembne varovalke izkoriščevalske mašinerije, odtujena komunikacija pa čedalje bolj operira z neoliberalnim novorekom, kot bi temu pojavu rekla Loïc Wacquant in Pierre Bourdieu. Za konec drugega dejanja prisluhnimo enemu takšnemu primeru; kako smo lokalnim politikom pravzaprav preprečili delovanje v naše dobro, nam je pojasnil Jeretič:

// izjava v posnetku //

Epilog

Estetizacija družbenih odnosov služi njihovi odtujitvi, ohranjanju hierarhičnih razmerij in navidezne kapitalistične harmonije. Estetizacija poteka na ravneh komunikacije in prezentacije, bodisi na odru ali zunaj njega. O tem pojavu sta vsak na svoj način spregovorila tako performans »Oni živijo« kot spremljevalna okrogla miza o odnosih z javnostjo. V obeh primerih bolj ali manj navzoča Goebbelsovska propaganda je bila še en opomin, da me nihče ne more zastopati tako, kot se lahko zastopam sam. Odlične govorniške sposobnosti namreč lahko uporabiš v službi kritičnega premisleka o sistemu ali pa v prid njegove ohranitve. Goebbels jih je uporabljal, da bi inspiriral mnoge antidelavske in antisemitske pogrome. Marsikatera sodobna služba za odnose z javnostjo počne podobno, ko pod krinko promocije odprte družbe upravičuje plenilski neoliberalizem. Kot sta v svojem projektu ugotovila Pelević in Marković, oni dejansko živijo, tukaj in zdaj, levica in desnica sta jim zgolj krinka za utvaro, ki jo vztrajno reproducirajo.