Knjiga brez avtorja
V pretekli oddaji smo pregledali nekaj statističnih podatkov Ministrstva za kulturo in večina kazalnikov nas je napeljevala k zaključku, da javna sredstva v veliki meri zaobidejo umetnika in nastajajočo umetnost. Tokrat pa bomo skušali natančneje pregledali področje knjige. Pri nas sta pravzaprav zgolj dve večji skupini, ki sta porabnici oziroma razdeljevalki javnih sredstev na področju knjige, in sicer so to Javna agencija za knjigo Republike Slovenije in knjižnice. Javna agencija za knjigo Republike Slovenije - v nadaljevanju JAK - se financira v večji meri iz proračuna Ministrstva za kulturo. Knjižnic je v Sloveniji veliko in se ločijo po namenu, od specialnih in šolskih do splošnih. Ker nas zanima predvsem relacija kultura-umetnost-avtor, se bomo osredotočili na splošne knjižnice, saj so predvsem slednje največji posredniki leposlovja in humanistike.
Preden zakorakamo v polje javnih financ na področju knjige, moramo kratko pregledati porabo gospodinjstev za leposlovje in humanistiko. Po podatkih Ministrstva za kulturo je poraba gospodinjstev za strokovne in leposlovne knjige v letu 2012 znašala dobrih 23 milijonov evrov. Direktorja JAK, Aleša Novaka smo vprašali, s kakšnimi podatki o porabi za knjige razpolagajo pri njih:
* Izjava se nahaja v posnetku oddaje
Podatki se nekoliko razlikujejo, vseeno pa lahko zaključimo, da je poraba gospodinjstev za leposlovje in humanistiko še kar visoka. K podatku se še vrnemo, sedaj pa se obrnimo k javnemu denarju, namenjenemu knjigi. JAK je v letu 2013 imela za dobrih pet milijonov prilivov, v veliki meri so to sredstva Ministrstva za kulturo. Agencija je bila v začetku delovanja pristojna tudi za področje izdajanja znanstvenih publikacij, sedaj pa so njene naloge predvsem v okviru leposlovja in humanistike, torej se na račun JAK v omenjeni področji prelije večji del proračuna. Da je področje knjige, kot vsako drugo, razčlenjeno in sestavljeno iz številnih različnih delov, je jasno, mi pa smo direktorja JAK vprašali, ali so pri podeljevanju javnih sredstev kateri od členov verige dodatno izpostavljeni:
* Izjava se nahaja v posnetku oddaje
Podpora torej vsem enako. Poleg neposredne podpore založbam, festivalom in ustvarjalcem so neposredne podpore deležne tudi knjigarne, za katerih delovanje se namenja slabih sto petdeset tisoč evrov. Zanimalo nas je, kako je strukturirano razdeljevanje sredstev oziroma kateri del knjižnega področja dobi največ sredstev:
* Izjava se nahaja v posnetku oddaje
Kakšno pa je razmerje med podporo domačim in tujim avtorjem:
* Izjava se nahaja v posnetku oddaje
In kolikšen delež sredstev po ocenah Novaka zaključi pri avtorju:
* Izjava se nahaja v posnetku oddaje
JAK po zakonu razdeljuje tudi knjižnično nadomestilo, pri čemer je treba opozoriti, da se del sredstev iz tega naslova podeli tudi za ostale enote, ki se izposojajo v knjižnicah, to so glasba in filmi, hkrati pa se sredstva namenja tudi avtorjem likovnega materiala. Samo temeljita analiza vseh podatkov bi lahko pokazala, koliko na koncu pride z računa JAK do slovenskega avtorja knjižnega dela. Polovica gre za avtorske pravice tujih avtorjev, dobršen del sredstev pa se namenja tudi za ostale člene v verigi. Po povedanem pa je verjetno še kar realna ocena, da se za honorarje slovenskih avtorjev namenja okoli milijon in pol evrov.
Velik del javne porabe na drugi strani področja knjige oziroma leposlovja predstavljajo splošne knjižnice. Preglejmo najprej nekaj splošnih podatkov, ki jih je moč dobiti v publikaciji Narodne in univerzitetne knjižnice z naslovom Slovenske knjižnice v številkah – Splošne knjižnice – Poročilo za leto 2013. V Sloveniji je skupaj 58 splošnih knjižnic, vsaka z dodatnimi podružničnimi knjižnicami. Prihodki vseh knjižnic skupaj znašajo dobrih oseminštirideset milijonov evrov. Od tega krijejo pristojni občinski upravni organi dobrih devetintrideset milijonov, slabe štiri milijone prispeva Ministrstvo za kulturo, skoraj identičen znesek zadnjemu pa knjižnice dobijo na račun lastne dejavnosti. Torej se iz javnega denarja namenja za splošne knjižnice približno desetkrat več kot za JAK. Seveda se tradicionalno gleda na knjižnico kot na močno podpornico knjižnega trga in dober del odkupa knjig predstavljajo ravno nakupi knjižnic.
Tovrstnega prelivanja sredstev se zavedajo tudi v Mestni knjižnici Ljubljana, kjer je v letnem poročilu 2013 zapisano: „Knjižnica s svojim poslovanjem vpliva tudi na gospodarski utrip v podjetjih, s katerimi sodeluje in v okviru svojih storitev prinaša možnost dela številnim avtorjem in drugim, ki delujejo samostojno. Zlasti nakup knjižničnega gradiva, močno vpliva na različna področja založništva in knjigotrštva.“ Podobno razmišlja tudi direktorica Mestne knjižnice Ljubljana, mag. Jelka Gazvoda, ki je ob vprašanju in primerjavi visokih stroškov dela javnih zavodov in nevladnih organizacij pojasnila:
* Izjava se nahaja v posnetku oddaje
Torej, denar se preko nabave knjižničnega gradiva posredno steka in pretaka tudi do avtorja. Vseeno je potrebno zavedanje, koliko denarja knjižnice pravzaprav namenjajo nabavi gradiva. Po podatkih NUK-a splošne knjižnice izmed oseminštiridesetih milijonov evrov proračuna namenjajo slabih trideset milijonov za stroške dela, trinajst milijonov za stroške dejavnosti in pet milijonov za investicijske stroške. Povedano konkretneje na primeru Mestne knjižnice Ljubljana, v letu 2013 je izmed slabih desetih milijonov proračuna dobrih šest milijonov evrov bilo porabljenih za plače, milijon tristo tisoč pa za nabavo gradiva.
Torej približno 13 % porabi Mestna knjižnica Ljubljana za nabavo gradiva, pri čemer se je treba zavedati, da ne gredo vsa sredstva zgolj v nabavo literature. Tu je tudi problem, ki je v javnosti bil večkrat izpostavljen, da knjižnice kupujejo gradivo, ki po strokovnih kriterijih ne dosega višje kakovosti in s tem javna sredstva zaključujejo tudi z nakupom povsem komercialnih naslovov tako knjig kot filmov in glasbe.
* Izjava se nahaja v posnetku oddaje
Izmed milijona in tristo tisoč, ki ga porabi Mestna knjižnica Ljubljana za nabavo gradiva, gre dober milijon za nabavo knjig, ob pregledu Priloge 6 letnega poročila pa ugotovimo, da je dobrih triintrideset tisoč knjig od skupno osemdeset tisoč bilo kupljenih v UDK kategoriji 82, kjer je zajeto večinoma leposlovje. Številka porabe za leposlovje se torej vrti okoli pol milijona evrov. In če vzamemo podatek, da je približno polovica knjig domačih avtorjev, polovica pa prevodne literature, bi lahko rekli, da je poraba za domače avtorje okoli dvesto petdeset tisoč. Če vzamemo povprečje, bi lahko sklepali, da je poraba za leposlovje v vseh slovenskih splošnih knjižnicah nekje med milijon ter milijon in pol evrov. Toliko gre torej za nakup domačega leposlovja, seveda pa zgolj manjši del pride do avtorja, saj je treba odšteti tisk, stroške založbe in še kaj.
Zato je jasno, da je položaj slovenskega ustvarjalca na področju knjige slab. O splošnem položaju samostojnih ustvarjalcev na področju kulture govori Andrej Srakar iz društva Asociacija:
* Izjava se nahaja v posnetku oddaje
Poglejmo si enega od paradoksov trenutnega sistema. Knjižnica, kot ena osrednjih ustanov na področju knjige in ena največjih porabnic državnega proračuna s področja knjige, ima razumljivo različne stroške. Za primer Mestne knjižnice Ljubljana smo ugotovili, da se za nakup slovenskega leposlovja namenja okoli dvesto petdeset tisoč evrov. Pri tem nam letno poročilo razkriva, da knjižnica za stroške čiščenja namenja 197.856 evrov, za čistila in toaletni material pa še dodatnih 24.993 evrov. Skupaj torej Mestna knjižnica Ljubljana namenja približno enako količino sredstev za vzdrževanje snage kot za nabavo domačega leposlovja.
Že v prejšnji oddaji smo se dotaknili problema, da posamezna področja kulture premorejo možnosti zaposlitve znotraj javnega sektorja, drugod pa te možnosti ni. Eno takih področij je tudi področje knjige oziroma leposlovja. Četudi se zdi, da je samostojni ustvarjalec s področja knjige v podobnem položaju kot zaposleni, je realnost, kot smo slišali, povsem drugačna. Pri tem velja stremeti predvsem k izboljšanju položaja vseh na področju knjige. V okviru podeljevanja javnih sredstev bi torej veljalo razmisliti tudi o približevanju statusa samostojnega delavca na področju kulture k statusom zaposlenega v kulturi. Več o izenačevanju pravic, nekaterih problemih in rešitvah nam bo povedal Srakar:
* Izjava se nahaja v posnetku oddaje
Kako torej zaključiti? Po eni strani je evidentno, da trenutni sistem prelivanja javnih sredstev do avtorjev prinese relativno malo. Celotno področje pa je tako ali tako podhranjeno. Paradoksalno se kaže, da je poraba gospodinjstev za leposlovje in humanistiko v končni fazi veliko višja od porabe javnega denarja, kar se zdi presenetljivo, pri tem pa se je treba zavedati, da podatek ministrstva bazira na anketi. Sodeč po temu je pisanje leposlovja uspešna gospodarska dejavnost.
Še vedno pa sredstva očitno nekje obtičijo. Sistema se je možno lotiti na več načinov. Eno od možnosti predstavlja skupina SRČ, ki poudarja tudi potrebo po premisleku načinov zaposlovanja na področju kulture. Po drugi strani je možno z različnimi spodbudami večati potrošnjo. Velja razmisliti tudi o večji neposredni podpori avtorjem, mimo sistema nekakšnega piramidalnega prelivanja. Samo neposredna podpora je v končni fazi direktna podpora kreativnosti. Lahko se tudi preprosto poveča sredstva JAK, kar bi stanje prav tako izboljšalo. O realni potrebi agencije je Novak povedal:
* Izjava se nahaja v posnetku oddaje
V vsakem primeru je nujno razmišljati v smeri izboljšanja. Kulture brez umetnosti ni. Knjige brez avtorja prav tako ne. In četudi knjižnica ne more delovati brez čistilnega servisa ali računovodstva in založba ne brez urednika ali lektorja, pa je naposled avtor tisti, ki vse skupaj osmisli in je zato povsem nerazumno, da je postavljen na rep verige. Namesto nehvaležnega zadnjega člena je treba razmere spremeniti in avtorju omogočiti, da brez odvečnih spon birokratizma in prijavljanja na razpise neovirano in pokončno drži prapor ustvarjalnosti.
Nekateri relevantni dokumenti:
JAK - Letno porocilo za leto 2013.pdf
Slovenske splošne knjižnice v številkah - 2013
Dodaj komentar
Komentiraj