Bila sem malce čudna. Vsaj kar se učenja jezikov tiče. Besede sem si memorizirala na podlagi barv, a brez barvnih kartončkov. Tako sem jih uporabljala tudi, ko sem pisala šolske spise, leposlovje pa me je posledično hitro potegnilo v svoj svet. »Bi pripravila seminarsko nalogo,« me je nekoč vprašala profesorica slovenščine, jaz pa sem na žalost ostala brez idej. »Zanimajo me barve prebranega, odločanje na podlagi odtenkov besede,« sem ji zaupala po tednu dni, a me ni razumela; za obravnavano snov sva raje izbrali Svetlanine pravljice, svojo prvotno zamisel pa sem uresničila šele pri pouku psihologije. Pisala sem  - o sinesteziji.

Da, prav ste slišali. Tokratna oddaja Oči, da ne vidijo ne bo posvečena anesteziji. Niti simetriji ali sintetičnemu, čeprav so omenjene besede na pomenski ravni, ali vsaj po njihovem etimološkem izvoru, povezane. Povezovali bomo zgolj čutne zaznave! Kot dodatek k pouku književnosti vam v okušanje ponujamo pojav, poimenovan sinestezija. Ta pa je lahko opisana, na primer  takole:

»Nekega dne sem se spomnila, da je vse, kar je potrebno storiti, da iz črke P nastane R, to, da potegneš kratko črtico s sredine črke P. Kako zelo sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da sem s tem majhnim dejanjem lahko spremenila rumeno v oranžno!«

Ali pa: »Zvok klavirja je modra meglica, zvok električne kitare pa vijolične in rdeče proge, ki lebdijo pet metrov daleč v zraku.«

»Tudi dnevi tedna imajo svoje barve in oblike! So pravokotni, drug ob drugem, a različnih višin.«

Primeri sinestezije se razlikujejo od posameznika do posameznika. Sinestetinja Carol Steen poroča, da že vrsto let hodi na akopunkturo, a ji tanke igle vedno sprožajo iste barve. Ko si je pretrgala kito na nogi, je, navajamo: »ves svet postal oranžen; kot da bi bila celotna pokrajina prekrita s premazom – oranžne skale, oranžna voda, oranžen mož.« Se vam zdi to noro? Pa ni. Tovrstno mešanje čutnih zaznav je dokazano. Celo prirojeno. Predvsem pa redko in ne-nadležno. Nekaterim je s tem tako rekoč podarjen dodaten »čutni bonus«! Ko je namreč s konkretnim pojavom vzdraženo eno samo čutilo - recimo, da gre za ušesa - se hkrati s tem istim dražljajem aktivira tudi drugo čutno področje, na primer tisto, specializirano za vonj. Ste morda sinestet?

Beseda »sinestezija« izvira iz grške predpone »syn«, ki pomeni skupno ali združeno, ter besede »aisthēsis«, slovensko zaznava. Formalno bi jo torej lahko definirali kot združevanje čutnih zanav ali soobčutenje. Ker pa vam to morda pove bolj malo, vam tekom oddaje pomagamo še s primeri.

Francoski simbolisti, kot je Baudelaire, naj bi sinestezijo izkusili s pomočjo absinta. Služila jim je kot odlična programska metoda pri korspondiranju oziroma povezvanju vsakršnih psihofizičnih pojavov. Arthur Rimbaud je v pesmi Samoglasniki zapisal:

»A črn, E bel, I rdeč, U zelen, O moder:

nekoč povedal bom o vaših rojstvih tajnih:«

Četudi sinestezije v nevrološkem smislu ob koncu 19. stoletja seveda ni znal pojasniti, pa so se že takrat pojavile raziskave, ki so ta pojav potrdile. Sir Francis Galton je v reviji Nature objavil poročilo o tem, kako vsak posameznik sinestezijo doživlja na drugačen način, pri tem pa je bila vsaka tovrstna subjektivna izkušnja stalna, torej nespremenljiva. E-ji so bili pri Johnu, na primer, vedno travnato zeleni, Annini pa ves čas rumeni. Po večletnih preverjanjih številnih anketirancev pa je bilo naposled jasno, da ne gre le za naučene povezave.

Zaznavanje črk in števil v barvah ali tako imenovani znakovno-barvni tip je, mimogrede, tudi najpogostejša oblika sinestezije. Četudi se zdi, da temelji le na izgledu posameznega fonema, navadno barvno občutenje sproži že sama predstava izgovorjene črke oz. besede. Tovrstni tip soobčutenj je izjema, saj naknadno aktivira le področje vida. To pa je po opazovanju možganskega valovanja aktivirano v različnih vizualnih predelih. V meritvi, ki jo je opravil Sean Day, je med sinesteti takšnih kar 67 odstotkov. In kako le-to izgleda? Pisano! Kot vemo, so tiskane črke v medijih navadno črne ali pa vsaj barvno poenotene. Sinestet pa se tega ne zaveda! Če bi ga vprašali, bi dejal, da bere barvni tekst, saj vsako črko ali besedo vidi obarvano tako kot jo zazna v sekundarno vzdraženem področju ... Znakovno barvnemu tipu sledijo zvoki, ki sprožajo barve, najbolj redki pa so, poenostavljeno povedano, prepleti vonja, tipa in okusa. Teh je manj kot odstotek.

Izreden je primer, ki ga Richard E. Cytowic opisuje v svoji knjigi The man who tasted shapes. Cytowic, nevrolog z zasebno kliniko, je za prijateljevo nenavadno lastnost izvedel med pripravo večerje. Sedel je v bližini, medtem ko je Michael pripravljal pečenega piščanca: »O, joj, piščanec ni dovolj bodičast,« je kar naenkrat potožil. Cytowic ga je hitro zaslišal in odkril, da njegov prijatelj že vse življenje zaznava okušanje v otipljivih oblikah.»Želel sem, da je okus piščanca bolj bodičast, vendar ni, postal je okrogel ... Takšnega ne morem postreči gostom!« je potožil Michael. Slednji je okus začutil v prostoru, in to večinoma, po navedbah Cytowica, »kot obliko, ki leži v rokah ali pa se drgne ob glavo.«

Michelova sinestezija je bila prirojena. Zahtevala je svoj način usklajevanja in priprave hrane, podobno kot v drogeriji izbiramo parfume, brez večjih zapletov. Kot zapiše slovenski psiholog Vid Pečjak, je namreč, citiramo: »sinestetična izkušnja malokrat tako intenzivna, da moti kognitivne procese.« Pojav je po njegovih besedah pač: »'nenormalen' samo v tem, da je statistično redek.«

Sinestezija je značilna tudi za nekatere posameznike z epileptičnimi napadi, še posebej pa so ji podvrženi avtisti. Pojavi se lahko tudi ob uživanju drog, kot sta LSD ali maskalin, doživljajo pa jo tudi osebe brez posebnih psihofizičnih motenj. Ker jih sinestezija večinoma spremlja že od otroštva, pa se njene posebnosti navadno niti ne zavedajo. ripovedovanja so pogosto razumljena kot bogat metaforičen opis, iz ust otrok pa so včasih preslišana kot nesmiselno blebetanje. »Mami, narisal sem zvok helikopterja,« reče malček, ona pa ga pohvali: »Ja, kakšen lep propeler, pikec,« in njegove besede interpretira po bližini pojmovne asociativnosti. Toda prav mama je po ugotovitvah znanstvenikov ena izmed tistih, ki naj bi tovrstne zaznave najlažje razumela. Po raziskavi Johnsona in Bailya [bejlija] ima namreč kar četrtina sinestetov vsaj še enega izmed takšnih sorodnikov, med njimi pa so najpogostejše prednice prav ženske. Vladimir Nabokov, avtor razvpite Lolite, je v noveli Speak, Memory pripovedoval takole:

»Izpoved sinesteta se bo morda nekomu, ki stoji na trdnejših tleh kot jaz, zdela dolgočasna in težko mogoča. Moji mami pa se je vse to vseeno zdelo čisto normalno. Zadeva je prišla na plan nekega dne v mojem sedmem letu starosti, ko sem iz starih kock s črkami gradil stolp. Ob priložnosti sem ji omenil, da so vse njihove barve napačne. Ugotovila sva, da so nekatere mamine črke enakih barv kot moje, poleg tega, pa so optično vplivale nanjo tudi glasbene note. Slednje v meni niso vzbudile nobenega kromatizma.«

Prav prenos sinestezije po družinskem drevesu je eden izmed faktorjev, ki dokazuje, da je sinestezija, izvzemši vplive drog, prirojena. Po oceni Ramachandrana in Hubbardta naj bi se brez drugih posebnosti pojavila pri enem izmed dvestotih. Ali pa le pri enem izmed dvatisočih posameznikov, kot v starejših zapisih trdijo Baron-Choen, Burt in Bolton. Večina sinestetov pač ni odkritih, morda se med njimi tokrat prepoznate prav vi! Navajamo vam šest ključnih determinant sinestezije:

Dva ali več sinestetov enega tipa na sekundarno vzdraženem čutnem področju istega dražljaja ne zaznavajo enako. Sinestezija se pri enem posamezniku ne pojavi nujno ob vsakem dražljaju s področja, ki vzbuja soobčutja;  nekdo lahko na primer določen zvok trobente ne le sliši, temveč tudi vonja, zvok klavirja pa le sliši. Pri enemu posamezniku lahko dva povsem različna dražljaja izzoveta podobno zaznavo. Zaznavanje dražljaja na sekundarnem čutnem področju je včasih težko besedno opredeljivo. Ob vonju vijolic se pred posameznikovimi očmi tako, na primer, pojavi siv madež - ne pa (Da, prav ste slišali!) podoba žirafe ... Nadvse pomembna je konstantnost zaznave: črka A bo v življenju določenega sinesteta vseskozi približno iste barve. In zadnjič pa naj poudarimo še to, da je izkustvo sinestezije vedno zaznano konkretno; kot če bi nekaj resnično sprožilo še druge čute; torej preplavilo naše oči, zaposlilo tip, vonj, sluh ali okus.

Pozabite na omenjeno žirafo in vijolice ter raje prisluhite! Sinestezija je sinestetom nadvse običajna reč, mi pa smo jo uvrstili med tisto, česar vsake oči pač ne vidijo. Več o njej po glasbenem predahu.

Fascinanten je primer Angleža Daniela Tammeta. Ta je sposoben na pamet v nekaj sekundah izračunati, koliko je 37 na četrto potenco ali pa v petih urah brez napake našteti prvih 22.511 decimalk števila pi. Kot opisuje na enem izmed dosegljivih posnetkov, so števila zanj od nekdaj »miselne pokrajine« z jasnimi barvami, različnih velikosti in oblik. Pravi, da se mu v mislih najprej prikažeta ločeni pokrajini množenih števil, nato pa se zlijeta v eno. Daniel Tammet je avtist s sinestezijo. Sinestezija pa je, kot smo že omenili, doživljanje, pri katerem čutni dražljaj enega tipa sočasno aktivira več senzoričnih področij. Posamezniki s tovstnimi lastnostmi lahko, na primer, dokazano vonjajo določene zvoke, tipajo okuse, napogostje pa vidijo naknadno obarvane ali barvno doživete grafične znake.

In kaj o tem še pravijo raziskave? Potrjujejo. Simon Baron-Cohen je uporabil enostavno metodo: zabeležil si je rezultate znakovno-barvnih zaznav in nato iste osebe, ki so sodelovale v prvi raziskavi, izprašal nekaj tednov, mesecev ali celo let kasneje. Sinesteti so se odrezali bistveno bolje kot ostali. Po enem letu je kar !olala! 92 odstotkov sodelujočih, ki naj bi imeli sinestezijo, črke in besede, povezalo z istimi barvami, medtem ko je 63 odstotkov posameznikov brez sinestezije že po !Oh! sedmih dneh trdilo drugače. Omenjeno testiranje pa skeptikom vseeno ni nudilo zadostnega dokaza! Znana je Ramachandranova metoda izstopanja ali tako imenovani »pop-out« test. Predstavljajte si: v majhnem kvadratu imate petice in dvojke enakih barv. Oblikovno so si podobne, nekako so torej le zasukane v nasprotno smer. Kako hitro bi med njimi našli obliko lika, ki ga tvorijo dvojke? Zaradi sekundarnih razlik v zaznavi barve so proklamirani sinesteti lik opazili veliko hitreje kot ostali! Preverite! Sicer pa so tu še opažanja Julije Nunn, ki je leta 2002 sinestezijo potrdila z merjenjem možganske aktivnosti v različnih predelih vizualnega korteksa.

»Prišel sem do pulta s sladoledom in jo vprašal, kateri okus želi. 'Tutti frutti,' je rekla, vendar je odgovorila v takem tonu, da se mi je zazdelo, kot da se je iz njenih ust vsul cel kup črnega premoga in žerjavice, tako da se nisem mogel zbrati, da bi ji lahko kupil sladoled. Glasovi nekaterih ljudi so kot šopki. Tako zanimivi so mi, da ne morem slediti, kaj pravijo. Včasih se pojavi dim ali megla in bolj, ko ljudje govorijo, težje mi je karkoli razločiti, dokler nazadnje ne pridem do točke, ko mi ni popolnoma nič razumljivo.«

Prebrane  besede so opis komunikacije Solomona Shereshevskega. Izvedeli smo že, kaj sinestezija je; tako po definiciji kot po pričevanju. Navsezadnje pa bi se morali vprašati tudi, kakšen je njen vpliv na aktivnost posameznika. Začnimo z malimi koraki: Marcia Smilack rada fotografira, s čimer skuša ponazoriti svoje zaznave. Pravi, da so zanjo vikendi »višji« kot ostali dnevi. To prikazuje s fotografijo, na kateri visoka zgradba na levi predstavlja nedeljo, stolpič na desni soboto, svetla stavba v sredini pa so dnevi med njima. Kako vse to izgleda, lahko preverite na internetu.

Prav sodobna tehnologija je namreč tista, ki omogoča lažje prepoznavanje, razumevanje in celo doživljanje sinestezije. Likovana in glasbena umetnost sta preko baročne celostne umetnine že zdavnaj prestopili v čas stapljanja z drugimi mediji! Govorimo predvsem o multimedijskih nastopih, interaktivnih inštalacijah, celo o elektronski literaturi - kjer je sočasno vedno zaposleno več čutov.

Toda predstavljajte si leto 1915: ruski skladatelj Aleksander Skrjabin je v svoje delo Prometej: Pesem ognja nameraval vključiti glasbilo, ki si ga je izmislil sam. Za to vrsto klavirja, imenovano »clavier à lumières«, je značilno, da se deli klaviature povezujejo z nekaterimi barvami, ki jih je Skrjabin zaznaval kot sinestet ali pa jih je določil skladno z barvnim spektrom. Clavier à lumières naj bi sprožil igro svetlobe v obliki barvnih oblakov, žarkov in drugih form, ki naj bi preplavljale dvorano. Skrjabin si je želel popolnega zlitja glasbe, poezije, plesa in svetlobe, kar bi vodilo do končne ekstaze. Pisalo se je leto 1915. Vi pa si dandanes lahko ogledate kakšno sodobno naravnano lokalno galerijo, skočite na Beneški umetnostni bienale, ali pa si morda naložite kar Björkino Biophilio! Če je namreč sinestezija prijetna kot tisti vmesnik, ki združuje vseh pet čutov, so digitalni mediji njeno najboljše nadomestilo. Youtube je pod geslom synaesthesia v zadnjih nekaj letih postal kar bogat vir tovrstnih pojasnjevalnih kratkih posnetkov. Go for it! Še prej pa prisluhnite poročanju pionirjev.

Ste vedeli, da je bil Vasilij Kandinsky po izobrazbi pravnik, kljub temu pa se je tridesetleten zavezal slikarski umetnosti?! »Vez med barvami in zvoki, glasbo in slikarstvom Kandinskemu ni predstavljala le teorije; resnično je obstajala. /.../  ganilo ga je do te mere, da je skrivnostna korespondenca med umetnostmi postala temelj njegovih umetniških prepričanj,« je zapisal Hajo Düchting. Med drugim je leta 1904 objavil serijo lesorezov, pomenljivo naslovljeno Pesmi brez besed, čez približno deset let pa so se zadnji ksilografi pojavili v  knjigi Klänge, torej Zvoki. Ta nemški »Klang« oziroma slovenski »zvok« ali »resonanca« so Kandinskemu predstavljali glavno  vez med umetnino in opazovalcem. Svoja likovna dela je sinestetično slišal zveneti in vibrirati, pogosto pa jih je enako kot glasbeniki naslovil kar Kompozicije ali Impresije. Njihove ekvivalente je iskal tudi v partiturah Schönberga, Wagnerja, Debussyja, Scriabina, Schumanna in Musorgskega. Verjel je, da se odvija  faza prenove vseh umetnosti, te pa se bodo med seboj približale skozi abstrakcijo elementarnega.

Njegov zanos se je dotaknil tudi Bauhausovega sodelavca, slikarja Paula Kleeja. Bauhausov vpliv in predvsem poznavanje ruskega izvornega kostruktivizma pa je zaznamovalo »slovenskega, evropskega in svetovnega« Srečka Kosovela! Na sredini 20. stoletja je zapisal: »/Vse je arhitektura/ pesništvo, muzika,/ slikarstva ni več./« S tem pa je med drugim izrazil podobno misel kot pesnik Charles Baudelaire v Korespondencah iz leta 1857:

»In kot odmeve združijo bregovi

v en glas, globok, skrivnosten in teman,

kakor svetloba in kot noč prostran,

se združi barva z vonji in glasovi.«

Zadnji verz naj bi »razburjal mlade umetnike« ter, kot prav tako zapiše Brane Mozetič, vplival na že omenjene Rimbaudove obarvane Samoglasnike. Prav ti pa so po navedbah Borisa A. Novaka povzročili številne poskuse posnemanja. Simbolizem je s pomočjo sinestezij razširil splet pomenskih ujemanj, obenem pa v času dekadenčnega vitalizma izpostavljal subjektivno relacijo do zunanje predmetnosti. Toda ali ni s tem vedno tako? »V otrokovem šestem mesecu so možganski odzivi na močno svetlobo izredno podobni odzivom na glasen zvok. Kasneje se odzivi pričnejo razlikovati. Zvoki izzovejo odziv v senčnem režnju, vidni dražljaji pa se pokažejo v zatilnem predelu,« razlaga Baron-Cohen in doda, da so v zgodnjem otroškem dojemanju različni čutni dražljaji zaznani kot združena celota. Naš namen pa ni ponovno osvetljevanje izvornih mehanizmov, temveč teženj po dojemanju prav vsakršne fenomenološke celote. »Smo le tisto, kar mislimo, torej čutimo, razumemo in vemo,« bi lahko nekoliko priredili znane Descartove besede - s tem pa lažje razumeli pesniški jezik in vsakršno željo po razbijanju psihofizičnih meja. Korak bližje k temu so zagotovo tudi sinestezije.

Končajmo na začetku: Oddajo Oči, da ne vidijo smo začeli z osebno izkušnjo, s slednjo pa jo tudi zaključujemo. Sinestezije niso le plod gibke domišljije, čeprav jih doživijo redki ... A kaj bomo z njimi? Morda spodbujajo kreativnost, vplivajo na naša dejanja, izbire, odnos do drugih, se sprašujemo? Ali pa so tako rekoč le dodatni zabavni program? »Pred kratkim sem odprla Facebook,« je zapisala Katarina, »tam pa našla povezavo do ankete.« Bodoča doktorantka je iskala sinestete, pa ne zato, da bi jih preštevala, temveč zato, da bi izvedela, kako tovrstno zaznavanje vpliva na vsakodenevne izkušnje. So ljudje z znakovno-barvno sinestezijo bolj občutljivi na barve, bolj radovedni, nemirni, njihovo miselno mapiranje pa je bolj učinkovito? O tem bi se verjetno lahko poročalo čez leto dni, vi pa do takrat nikar ne zatisnite oči!

Je še dodala Katarina Stopar.