Pozor! Če vas je predramil avizo, vaša pozornost pa se že spušča na nivo skozi eno uho not, skozi drugo ven, in tako vse do konca; skratka, če boste zanemarili tisto vmes, bo šlo pri tokratnem Objektu meseca le za PR predstave, ki bo v naslednjem tednu premierno prikazana na odru osrednjega narodnega dramskega gledališča.

Na mestu je namreč priznanje; del njegovega letošnjega repertoarja je botroval izbiri januarske teme. Gre za dramo Kralj Ubu Alfreda Jarrya.

Po Deleuzu je največji filozofski greh zanemarjanje tistega, kar je vmes, saj naj bi bilo ravno to najbolj zanimivo in pomembno! Filozofski greh, morda celo smrtni, pa je tudi prenasičenost z neko filozofsko usmeritvijo ali celo mislijo posameznega filozofa. Za tem v zadnjem času boleha oziroma kaže vsaj prve simptome tudi naš radio. Bodimo iskreni; Deleuza je kar naenkrat veliko, morda celo preveč ...

Kakšen Catch 22 se torej grem s tem deleuzovskim začetkom oddaje, ki bo, kot sem že namignil, za nameček zaokrožena še s piarovskim povabilom v gledališko institucijo?

Če parafraziram Deleuza, je mogoče z njim samim morda »opraviti« prav preko Alfreda Jarrya, ki ga je označil za »neznanega Heideggerjevega predhodnika«. Jarry kot bežiščnica od Deleuza k Heideggru oziroma njuna sprava, ki pa je mogoča le kot Jarryeva 'patafizika. Kot zapiše Agamben v besedilu Absolutna imanenca, postaja s pomočjo 'patafizike Heidegger Deleuzova »domišljijska karikatura«. Je mogoče preko te zbežati tudi od samega Deleuza?

Jarryeva 'patafizika je znanost domišljijskih oziroma imaginarnih rešitev. Je znanost umetnosti in umetnost znanosti hkrati, pravi Jarry. Pri 'patafiziki gre za preseganje metafizike! Je »nauk o tistem, kar se pridodaja metafiziki, bodisi v njej sami bodisi zunaj nje, in se razprostira tako daleč onstran nje, kot se metafizika razprostira onstran fizike.« Beseda 'patafizika izvira iz grškega zapisa epi meta ta fizika, Jarry pa jo je vsakič zapisal z apostrofom pred črko p zato, »da bi se izognili preprosti besedni igri« ...

Če je Jarry pri kovanju besede 'patafizika določene črke opustil, pa je zanimivo najbolj poznan po eni sami dodani črki! Gre za doštukani r besede »merdre« oziroma ž »ždreka« v slovenskem prevodu Primoža Viteza. To je bila prva beseda, ki jo je leta 1896 na premieri njegovega Kralja Ubuja slišala pariška publika ... Drek z dodano - presežno črko, ki lahko pomeni vse, od ž do a!

Alfred Jarry. Za začetek skozi dobro stoletje potenstani gossip. Ves čas naj bi bil pod gasom, svojo najljubšo pijačo pa je nazival z »zeleno boginjo«. Njegovo najljubše prevozno sredstvo je bilo kolo, ki ga je imel tako zelo rad, da je napisal kratko zgodbo, v kateri je Kristusov pasijon predelal v kolesarsko dirko. Na bicikelj oziroma štango ni posedal štoparskih kikelj, ker ga je bolj zanimal moški bingelj. Bil je strasten ribič in zato priročno prebival v kolibi ob Seni. Nekoč so na neki razstavi Jarryev portret, ki ga je naslikal Henri Rousseau, označili kot Portret gospe A. J., ker so ga zaradi dolgih las zamenjali za žensko.

Apropos temu je bil prava avantgardedama, saj je pazil na »zdravi« razvoj vseh najbolj naprednih umetniških gibanj 20. stoletja: simbolizma, nadrealizma, dadaizma, futurizma in tako dalje ... Slikarju Pablu naj bi bilo povsem vseeno, če njegov priimek naglasujejo Picassó ali Picásso, potejto-potato, pomembno je bilo le to, da ima pištolo za pasom. Isto pištolo, kot jo je svojčas nosil Jarry, jo je Pablo kupil na avkciji. Jarryeva poslednja želja na smrtni postelji naj bi bil zobotrebec. Jarry je lik oziroma, kot je nedavno za Lemmya rekel sodelavec Simon Smole, likur! Aja, še to, največji Jarryev fan je bil Artaud, ki si je pri njem sposodil vse sample za krutost svojega teatra in »brskanje po dreku bivanja«. Nenazadnje je Baudrillard za 'patafiziko zapisal, da je filozofija »plinastega stanja« oziroma prebavnega trakta. Vse Jarryevo delo je nekakšen prebavni traktat, ki ga povzema beseda »ždrek« ...

Ata Ubu! Jarry ga je ilustriral kot debeluha piramidne postave, ki ga od glave do pet pokriva nekakšna rjuha, ki spominja na kukluxklanovsko uniformo ali pa na kimono brez rokavov, obvezni filmski kostum porejenega Stevena Seagala. Namesto žezla nosi straniščno ščetko, na kraljevsko zavaljenem vampu pa narisano črnobelo spiralo. Slednja ima ob po odru poplesajočem Atu Ubuju funkcijo filmskega efekta Dolly zoom, znanega tudi kot Hitchcockov Vertigo efekt, pri katerem kamera določeni objekt s pomočjo leč približa hkrati, ko se sama od njega oddalji, gledalci pa ob tem dobijo občutek vrtoglavice. Ubu ima le tri umetne zobe, iz kamna, železa in lesa, ki bi morda lahko simbolizirali njegovo zagrizenost – železno voljo do moči, kamen namesto srca in glavo, ki je preprosto čez les! Ko ata Ubu z vso familijo pozvoni na vaših vratih, to niso obiski, ampak Ubu-ski, saj se v istem trenutku v vaše stanovanje že tudi vseli in vam očita, da ste preveč domači!

Začetki Kralja Ubuja segajo v Jarryeva srednješolska leta, ko je njegov profesor fizike Monsieur Hébert, učilniški tiran, med šolskimi odmori začel postajati marioneta Père Heb', kratici P.H., Ebé in nenazadnje Ubu! Namesto udov in glave sta mu s sošolcem na besedni ravni rezala črke, naredila iz njega karikaturo, iz terorja njegovega šolskega nastopa pa lutkovno predstavo.

Jarry potem spomine na nekompetentnega prfoksa čez dobrih deset let obudi. Morda bi bilo primerneje reči, da jih obuja na račun njihovega nenehnega ubijanja, da gre za Ubu-janje spominov. Od šolske avtoritete namreč ne ostane nič drugega kot merdre, kraljevski ždrek, s katerim pariškemu občinstvu sporoča nekaj podobnega kot z naslednjimi verzi ljubljanjski rhymekicker Doša:

»My shit 10 let nazaj je mel že message,

ti si brez, bitch, bez ičeg,

we pass, bitch ass, odnes piče!«

No, pravzaprav je piče na koncu odneslo Jarrya. Ogromne količine absinta so mu pri rosnih štiriintridesetih v franže odplaknile jetra. Učinke etra, s katerim se je tudi izdatno zadeval, pa je v Fear and loathing in Las Vegas slikovito opisal Gonzo Hunter S. Thompson:

»Ah, devil ether. It makes you behave like the village drunkard in some early Irish novel. Total loss of all basic motor skills. Blurred vision, no balance, numb tongue. The mind recoils in horror, unable to communicate with the spinal column. Which is interesting because you can actually watch yourself behaving in this terrible way, but you can't control it.«

Jarryeva kreacija dramskega lika ata Ubuja je neločjiva od njegovega razumevanja časa, ki ga povzema beseda éthernité. Eterniteta, zapisana s črko h, tako ne napotuje le na večnost, ampak tudi na značaj oziroma še bolje, ker ga je Jarry tako rad duhal, učinke etra ...

Zaporedje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti je s patafizičnim preobratom časa pretvorjeno v so-obstoj oziroma sočasnost biti preteklosti, biti sedanjosti in biti prihodnosti. Pri nobeni izmed teh ne gre za kakršenkoli zastoj, temveč za izločanje ali dajanje časa vseh treh razsežnosti hkrati. Gre za »možnost biti kot Prihodnost«, za trajanje, ki ga Jarry definira kot raziskovanje prihodnosti ali odprtost bodočnosti oziroma postajanje nekega spomina ... Kot bi Jarry bral Heraklita, ki je čas trajanja imenoval Aiôn ter ga definiral kot »otroka na prestolu, ki se s kamenčki igra«. Aiôn je pravzaprav tudi Ubu! Ne ata Ubu ne mama Ubu, ampak otroci, ki jih v dramah o Ubuju sploh ni oziroma so omenjeni le enkrat samkrat! Ubu je ime igre z okamenelostmi vseh vrst: igre z dragimi kamni, s kamni modrosti, s temeljnimi kamni, z nagrobniki, s spomeniki, s kamni spotike, s kamni, ki so namesto src in tako dalje ... Ubu je pravzaprav le drugo ime za Nietschejevo prevrednotenje vseh vrednot »človeškega, prečloveškega« ...

Kralja Ubuja je leta 1879 nasledil Rogati Ubu, leta 1899 pa še Vklenjeni Ubu. V vseh treh je protagonist pošastni nedoločnik, pijanska krona, ki se ves čas opoteka med dvema poloma. V enem trenutku je Ubu naduvan bully, ki se nikogar ne boji in smrtonosno mlati vsenaokoli, takoj za tem pa že povsem presrana reva. Njegova krona je pravzaprav zaporniška krogla, suženjstvo pa svoboda. Ata Ubu zakolje kralja Venceslasa, postane vladar Poljske, slednja pa s tem velikansko bojno polje. Ime Ubu je poosebljeni boj, o katerem je Heraklit pisal, da »je oče vsega in vsega kralj, [ki] nekatere pokaže kot bogove, druge kot ljudi, nekatere napravi za sužnje, druge za svobodne.«

Ubu je doktor 'patafizike, ki jo je Jarry v svojem romanu Geste in mnenja doktorja Faustrolla, patafizika, definiral kot znanost, ki ji sledi tropičje. Tropičje je ločilo, ki hkrati zaključuje in pušča odprto, Deleuze pa ga je v naslovu svojega zadnjega teksta pred smrtjo postavil za sintagmo Imanenca: neko življenje ... Deleuzova imanenca je povsem v skladu z Jarryevim patafizičnim preobratom časa. Je »nedodeljiva prihodnost«, »možnost misli, ki naj bi vedno še prišla«, ter se neprestano in vrtoglavo zliva sama vase. S konceptom imanence se življenje posameznika umakne brezosebnemu, pa vendar nekemu singularnemu življenju, ki izžareva čisti dogodek. Ta je osvobojen vse subjektivnosti in objektivnosti tistega, kar se zgodi.

Življenje čiste imanence je povsem nevtralno, onstran dobrega in zlega, saj ga šele subjekt, ki ga uteleša med rečmi, naredi za dobrega ali slabega. Nedoločno življenje predstavlja ogromnost praznega oziroma vmesnega-časa, ki mu ustreza opis iz Shakespearovega Hamleta, da je »out of joint«, se pravi čas, ki je v prevodu Milana Jesiha »iz sklepa pahnjen«. To je čas, ki ga konstituirajo singularnosti, katerih primeri so po Deleuzu nek nasmešek, neka gesta ali neka grimasa novorojenčka. To so dogodki, ki niso subjektivne ali individualne značilnosti!

Ime Ubu je Jarryeva življenjska filozofija, kreacija pojma kot »gigantska aluzija«. Ubu je vmesni čas onstran dramskih likov, ki nastopajo v delih, katerih naslovi nosijo njegovo ime. Ubu ni ne ata Ubu ne mama Ubu, ampak tisto vmes! Med moškim in žensko, človekom in bogom, gospodarjem in sužnjem, znanstvenikom in umetnikom, živaljo in tako dalje ... Ime Ubu je neskončno gibanje na razdalji od neumnosti do mišljenja, anoreksična meja med filozofijo in totalnim sranjem.

Ime Ubu je bojno polje sive cone nerazločljivosti, ki jo vsebujejo vsi pojmi in »kjer se bojevalca za hip pomešata na tleh, utrujeno oko misleca pa enega pomotoma zamenja za drugega: ne le Nemca za Grka, temveč tudi fašista za kreatorja eksistence in svobode,« kot pišeta Deleuze in Guattari.

Ponovimo, Jarryeva 'patafizika je znanost, ki ji sledi tropičje ... Ločilo, ki hkrati zaključuje in pušča odprto ... V vsakem patafizičnem trenutku se zato lahko zgodi, da se v besedi tropičje, po vzoru Jarryeve extra črke r v besedi merdre, pojavi še en dodaten o, da tako tropičje postane troopičje, ki ga namesto s tremi pikami lahko označimo s tremi afnami @@@. Srbi in Bosanci našo afno, ki izvira iz nemške besede Klammeraffe, opice obešalke, povsem prikladno imenujejo ludo A! Moja kreacija troopičja je del deleuzovskega »norega postajanja«, ki gre za razliko od enosmerne »zdrave pameti« vselej v najmanj dve smeri hkrati.

Jarry postaja Ubu, ki postaja doktor patafizike Faustroll ... Trol znanosti! Jarry, čeprav je bil v tolikih ozirih pred svojim časom, jasno ni namigoval na trola, ki ga poznamo iz spletnega žargona ... Mi pa to zaradi kreacije troopičja, se pravi treh afen namesto pik, po naključju pride zelo prav! Ker znak @ v naslovu elektronske pošte ločuje ime prejemnika od imena domene oziroma definira uporabnika spletnega družabnega omrežja, je večina spletnih trolov z njim neločljivo povezanih. Afna, vizualno nekakšna vmesnost med Lavričevo Diarejo in spiralo vampa ata Ubuja, ki bi ga z njegovim »ždrekom« sredi odra morda lahko razglasili za trola pred svojim časom?

Toda Jarry je uporabil trola, ker je sam to nordijsko mitološko bitje igral v neki uprizoritvi Ibsenovega Peer Gynta, ki je pogosto označen za skandinavskega Fausta!

Faustrollu za razliko od Goethejevega napihnjenega učenjaka ne dela družbe hudičevo ciničen Mefisto, ampak uradnik Panmuphle, pridruži pa se jima tudi pavijan Bosse-de-Nage. Ime slednjega bi se v slovenščini lahko glasilo Rito-ličnež. Ta tekom celotnega romana ponavlja le »ha ha«, ki služi kot pika vsem modrostim, ki jih izrečeta ostala dva junaka – bedaka.

Jarry v romanu opozori, da v starodavnih jezikih zapisa črke h sploh niso poznali, tako da gre pri pavijanovem smehu pravzaprav le za A A. Hitro izrečeni črki združeni porajata idejo enotnosti, počasi izrečeni pa idejo neke razdalje, dvojnosti, bistva in videza ter nenazadnje tudi principov dobrega in zlega!

Pavijanov smeh tako ostaja nekje vmes ... Je tista sredinska pika tropičja, ki po besedah Dionizija Tračana iz njegove knjige Grammatica »zaznamuje točko, kjer je treba vdihniti«! To je točka »vdihnjenega in razvejanega naključja«, točka nedoločenega, neomejenega ter mnogoterega. Veselje vesolja ... Bosse-de-Nage opravlja funkcijo tropičja oziroma - glede na to, da je pavijan, se pravi opica oziroma afna – troopičja @@@

»Smeh se porojeva ob odkrivanju kontradiktornega,« nekje zapiše Jarry. Toda pavijanov »ha ha« je onkraj vseh kontradikcij na strani Leibnizevega koncepta »vice-dikcije« ... V besedi vice-dikcija je korenu dictio, ki pomeni rekanje, izrekanje, izgovarjanje, izražanje ali način podajanja, dodana predpona vice, ki v latinščini napotuje na nekakšno namestništvo, hkrati pa v angleščini in francoščini pomeni primankljaj, hibo, pomankljivost ali napako.

Leibnizova vice-dikcija odgovarja na to, kaj pomeni imeti idejo – tako v znanosti kot umetnosti. »Problem misli ni povezan z bistvom, temveč z ovrednotenjem tistega, kar je pomembno, in onega, kar ni, s porazdelitvijo singularnega in regularnega, izjemnega in običajnega, porazdelitvijo, ki poteka v nebistvenem oziroma v opisu neke mnogoterosti glede na idealne dogodke, ki tvorijo pogoje nekega 'problema'. Imeti Idejo ne pomeni nič drugega,« piše Deleuze. Neumnost definira predvsem nenehna zmeda glede pomembnega in nepomembnega, običajnega in singularnega. Mišljenje se mora ves čas potapljati v neumnost, igrati vlogo njenega namestnika in obratno, da bi tako iz razdalje med njima v možgane bila razlika. Vice-dikcija je »postopek neskončno majhnega, ki ohranja razločevanje bistev (kolikor eno v odnosu do drugega igra vlogo nebistvenega)« in je povsem različen od protislovja. Njegova poglavitna moč je v afirmaciji divergence, razsrediščenja ter mnogoterega. Mnogotero ni nič bolj videz kot bistvo, nič bolj mnoštvo kot eno ... Bi morda lahko rekli, da je Ubu-stveno?

Postajati-Ubu je Jarryeva igra z namestniki. Mama Ubu spletkari namesto ata. Ata Ubu se preko krvi postavi na mesto kralja. Da bi to uspel, je spet zaslužna mama Ubu na mestu duhovnika oziroma kot pravi: »Če bo bog dal, pa če bom jaz dala, bom mogoče danes teden že poljska kraljica.« Že v naslednjem trenutku na mestu ata Ubuja najdemo doktorja Faustrolla, ki se razglaša za boga. »Bog je tangentna točka med ničlo in neskončnostjo,« pravi Jarry, ob tem pa je povsem na mestu pavijanov »ha ha«.

Vsakič ko Leibniz govori o Idejah, jih predstavlja kot virtualne mnogoterosti, ki so narejene iz diferencialnih razmerij in singularnih točk, ki jih misel dojame v stanju, ki je blizu spancu, omamljenosti, omedlevici, smrti, amneziji ali pijanosti.

Zdi se, da Jarry v svojih delih o Ubuju še posebej svari pred točno določeno Idejo: »financo«! Svari pred financmojstri, financarskimi knjigami, sabljami financarskimi, finančnimi vrečami, finančnimi omakami in nenazadnje tudi pred financarskim konjem, ki je bolj zasvojljiv kot hors. Kot lepo pove Leonardo Dicaprio kot Scorsesejev Volk iz Wall Streeta:

»But of all the drugs under God's blue heaven, here is one that is my absolute favourite. See, enough of this shit will make you invincible - able to conquer the world. And eviscerate your enemies. UHH! [Sniffs cocaine] And I'm not talking about this ... I'm talking about this!«

Seveda Leo kot Jordan Belfort ob tem pokaže na stodolarski bankovec! Je bila Jarryeva »finančna komora, kjer bojo [vsi] razmožganjeni,« prispodoba Wall Streeta? Ata Ubu pravi, da je »lepota finančnega teatra odvisna od tega, a luknje delajo ali ne delajo.« Luknja je lahko dosmrtna čuza, lahko so to usta ali pa zadnjična odprtina .... Kot pravi Deleuze: »Freud je poudaril, da je shizofreni bolnik nagnjen k temu, da dojema površino in kožo prebodeno z nešteto luknjami«. Ubu vabi vse reči v zevajočo globino svojega piramidastega telesa, ki ga je en sam spiralast vamp. Ali kot zapiše Jasmin B. Frelih v romanu Na/pol: »Žejen sem in lulat me. Naša telesa so ena sama luknja.« Ubi nas uči 'patafiziko, filozofijo prebavnega trakta, predhodnico Artaudovega »telesa-cedila«. Pušča nas na cedilu in na konju hkrati.

Kot bi v filmu Ne joči, Peter slednji s pomočjo Zlatka Šugmana v vlogi Dolfeta vzpodbujal ravno Jarryevega financerskega konja:

»Ti, nesnaga, ti! Pošast nesrečna! Fašist!« [...] »Hi, konjiček!«

Ker nam pobeg od Deleuza k Heideggru kljub obravnavi Alfreda Jarrya, njegovega predhodnika, spet ni uspel, končajmo z anekdoto, ki jo je nekoč povedal Mladen Dolar. Pri nekem omizju je tujemu heideggerjancu navrgel, da v vsem špehu Heideggerjevih del ni prav nobenega mastnega vica ... Heideggerjanec se je razburil, da to pa ni res, da je prepričan, da eden je, ampak se v tistem trenutku ni spomnil, kateri in kje ...