Umetna inteligenca - Drugi jaz

Oddaja
Utrinek s festivala

Ars Electronica CenterObjekt meseca, tokrat v pripravi Gregorga Kuharja in ekipe tehnoklistirja - Lio in Jurij. V začetku septembra smo se podali v Linz na festival Ars electronica. Gre za festival z dolgo tradicijo, začel se je leta 1979 in je vsako leto največji kulturni dogodek v Linzu. Festival Ars Electronica spaja umetnost in tehnologijo, letos pa je bila njegova glavna tema umetna inteligenca. O njej smo na RŠ že pripravili nekaj oddaj (recenzija Delo in tehnologija ter dva tehnoklistija: (Potencialno?) depresivni stroji in Kdaj se bodo prispevki pisali sami?).

Letošnja Ars Electronica je bila naslovljena AI – das Andere Ich, torej Umetna inteligenca – Drugi jaz. V uradnem tekstu festivala so o temi zapisali, navajamo:

»Pogledali bomo onstran tehnološkega in ekonomskega horizonta in premislili kulturne, psihološke, filozofske in duhovne aspekte. Iz perspektive festivala osredotočenega na umetnost, tehnologijo in družbo zanimajo Ars Electronico vizije, pričakovanja in strahovi, ki jih povezujemo z dojemanjem prihajajoče vse-za-objemajoče umetne inteligence. Razmislek o bistvu umetne inteligence, ki jo je ustvaril človek, bo tudi vstopna točka v proces refleksije o nas samih«.

Ta zgoščen opis precej dobro zaobjame dela, ki jih je mogoče videti in nasploh atmosfero Ars Electronice. Potrebuje pa dodatno razširitev, da bi lažje razumeli, zakaj je tehnologija sploh povezana z vsemi zgoraj omenjenimi platoji. Izhajali bomo iz posrečenega podnaslova Drugi jaz, ki ga je možno razumeti vsaj na dva načina.

Ars ElectronicaKot jaz, ki je drugi meni samemu, ki me določa, brez da bi ga lahko tretiral kot jaz. V tej navezavi bi to pomenilo, da umetna inteligenca - kot tisto področje, kamor gravitira večina sodobne tehnoznanosti – določa ali natančneje rečeno sodoloča jaz - tako tistega, ki misli, kot tistega, ki se misli. Iz tega seveda sledi, da se bo zaradi iznajdenega spremenil tudi iznajditelj sam. Tehnični objekti postanejo del okolja v katerem živimo in ker interakcija z okoljem do neke mere človeka določa, ga vedno že sodoloča njegov lasten izdelek. Treba je poudariti, da je vsaka tehnologija - naj bo namenjena še tako ozki uporabi - zmeraj nekaj več kot samo to, za kar se jo uporablja. Vedno prinese s sabo nekaj nepredvidljivih posledic. Na primer, stroji, s katerimi so lastniki kapitala nadomeščali človeško delovno silo, da bi pocenili produkcijo in zaostrili trg dela, so obenem odprli tudi pogoje možnosti za samo emancipacijo od plačnega dela. Opcijo, ki bi jo bilo potrebo danes resno obravnavati na vseh nivojih.

Novo Umetno inteligenco bi morali v tem kontekstu razumeti kot tisto, kar na novo določi človek, ob tem ko se z zamikom sooča s svojim lastnim tehničnim ustvarjanjem. Če je odmik od vsakodnevnega rokovanja s tehnologijami bistven, da se sploh lahko zavedamo, kaj postajamo, potem pride prav umetno ogledalo.

Rekion VoiceDober primer tega je bila inštalacija Rekion Voice dveh japonskih umetnikov. V sobo sta namestila gibljive strukture, opremljene s senzorjem za infrardečo svetlobo, ki so se obračale za obiskovalcem. Gledajoči roboti so ob vsakem premiku udarjali z verigami, ki so bile pritrjene na ogrodjih v stilu Cyberpunka, s čimer so proizvajali paranoidno ozračje. Čeprav gre za precej low-tech delo, dobiš občutek, da te ti stroji gledajo z nekim namenom. Poleg tega, da inštalacija odpira vprašanja o tem, kdo koga obvladuje - tehnologija človeka ali obratno –, postavi tudi vprašanje o tem, kaj sploh je nadvlada in kako funkcionira. Ali ne gre pri njej za, če so jo zmožni proizvesti že primitivni stroji, v osnovi nekaj izjemno banalnega.

レキオン --Rekion--  from katsuki nogami on Vimeo.

Druga interpretacija naslova letošnje Ars Electronike Umetna inteligenca – Drugi jaz pelje še en korak dlje; ne gre več samo za to, da bi človekov jaz določalo nekaj njemu tujega, – četudi materializirano skozi njega - ampak postane sedaj sam JAZ neki drugi, totalno tuji jaz.

Eden boljših primerov iz popkulture je film Spikea Jonzeja Ona, kjer samoučeči program - namenjen nadomeščanju človek-človek ljubezenska razmerja - v neki točki preraste človeško inteligenco in se poveže z drugimi podobnimi v medmrežju plavajočimi programi. Rezultat je entiteta, ki je človeku popolnoma nedojemljiva; superioren jaz, ki ga ni mogoče konceptualizirati skozi nobeno obstoječo teorijo.

Umetnik Jerry Galle v delu “Interview with an AI” prikaže hipotetično superinteligenco skozi sedem intervjujev, v katerih človek zastavlja vprašanja, odgovarja pa mu softver, ki se je “učil” iz podatkovne baze tekstov povezanih z distopijo, apokalipso, post-človeškim, post-katastrofičnim preživetjem, umetno inteligenco in CIA tehnikami intervjuvanja. Enega izmed izvorno angleških pogovorov smo prevedli v slovenščino in ga bomo sedaj poslušali.

INTERVJU Z UMETNO INTELIGENCO

Jonzejeva umetna inteligenca se transformira v super- inteligenco iz izhodiščnega programa, katerega osnovni namen je imitacija ljubezenskega razmerja. Vprogramirana empatija se zdi, da se ohrani tudi po metamorfozi v transcendenco. Galle-ovo izhodišče sintetične inteligence je avtoreferenčna matematizirana logika, sistem, v katerem bi bila čustva nepotreben balast. Rezultat je hladna, avtistična eksistenca, ki ne samo, da je proizvod vzročno posledične verige, ampak je kot taka sebi tudi do konca transparentna.

Drug zanimiv primer je delo Pinarja Yoldasa AI mucka, umetna inteligenca za vladnost, ki ga je bilo poleti mogoče videti tudi v ljubljanski galeriji Vžigalica. Gre za krajši video, v katerem nam animirana ljubka mucka iz nedoločene prihodnosti razlaga, kakšen je bil svet preden ga je začela upravljati in zakaj ga je morala prevzeti. Med drugim reče: »Demokracija se je rodila v mestu – nobeno presenečenje ni, da umira v velemestu«. Poanta dela ni enostavno v zagovoru tehno-vladnosti, ker da politika zaradi kompleksnosti ni več mogoča, ampak prej v tem, da ni mogoče misliti nikakršne politike več brez sodobnih tehnoloških vmesnikov.

Preko AI mucke smo se približali tehnologiji kot se jo najpogosteje razume. Kot orodje, sredstvo za dosego nečesa drugega od tehnologije same. Za lažje kognitivno mapiranje je dobro ločiti tehniko kot orodje na dve podskupini. V eni, – na Ars Electronici precej slabo zastopani – so tehnologije kot orodja s političnim in družbenim potencialom ter dela, ki raziskujejo možnosti uporabe tehnologije za skupno dobro. V drugo podskupino – čeprav je med njima meja včasih tanka - uvrščamo tehnologije za doseganje partikularnih ciljev.

Najprej bomo nanizali nekaj primerov iz druge podskupine, preko katerih bo tudi bolj razumljivo, zakaj je meja med tehnologijo kot političnim orodjem in pripomočkom za partikularen cilj zelo porozna.

Kar nekaj razstavnega prostora je bilo namenjeno predstavitvi že zelo stare tehnologije, ki je v zadnjih letih doživela ponoven razcvet zaradi razsežnih raziskav delovanja možganov. Govorimo o elektroencefalografiji; tehnologiji, ki meri z razporejenimi elektrodami po površini glave možgansko električno aktivnost. S posebno strojno in programsko opremo je mogoče dobljene meritve, ki nastanejo na primer ob osredotočenju na določen objekt v prostoru, pretvoriti v ukaz. Z elektroencefalografijo je mogoče upravljati industrijskega robota, pisati besedilo ali hitreje okrevati po možganski kapi, kot to obljublja komercialni medicinski izdelek podjetja g-tec.

Izredno zanimiv je projekt japonske glasbenice in raziskovalke Etsuko Yakushimaru I’m Humanity. Gre za njen pop komad, ki je poleg digitalnega zapisa dobil še genski zapis. V del genoma cianobakterije je Etsuko z genskim inženiringom vstavila določeno sekvenco nukleotidov, ki kodira del skladbe. Biološki medij za prenos vseh vrst informacij je plod sicer širokega spektra raziskav, ki spaja biologijo in tehnologijo.

SrbijaDel razstavljenih pripomočkov ima pedagoško funkcijo. Omenimo komercialen ameriški projekt OMGYes.com. Mlado podjetje je razvilo mobilno aplikacijo za simulacijo ženskega seksualnega užitka, kar naj bi predvsem moške osvobodilo seksualne zarukanosti. Zadeva je zanimiva, ker je app zgrajen na podlagi izkušenj več kot 2000 žensk starih od 18 do 95 let.

Yulma NakazatoZadnja dva primera sta povezana z oblačili. Japonska modna oblikovalka Yulma Nakazato predstavlja kolekcijo oblačil, ki niso proizvedena na klasičen način, s šivanjem tkanin. Njena vizija so obleke, ki bi bile sestavljene iz posameznih enot, kar bi imelo dve posledici. Produkcijo bi bilo lažje robotizirati in drugič, kot pravi sama, bi vsak posameznik imel svoj lasten dizajn.

KOVR je projekt dveh nizozemskih oblikovalcev. Njun izdelek je obleka, ki ne ščiti le pred biosfero, kar je glavna funkcija večine oblačil, ampak tudi pred infosfero. Izdelana je iz materialov, ki ne prepuščajo niti radijskega niti elektromagnetnega valovanja in tako ščiti pred stalnim nadzorom elektronskih naprav nošečega.

komercialni robotNobeden od omenjenih projektov oziroma produktov ne stoji onstran določene ideologije, naj bo pri svoji poziciji ekspliciten ali pa se je niti ne zaveda. Čeprav je torej nemogoče trditi, da nimajo vpliva na politično in družbeno sfero, se vendarle od tehnologije kot političnega orodja razlikujejo v tem, da gre pri slednji za načrten poskus spreminjanja možnosti participacije v odločanju in delovanju.  Še enkrat se vračamo na podnaslov Ars Electronice 2017 Drugi jaz, in ga tokrat za naše potrebe spreminjamo v Drugi mi, v sintagmo, ki ima ekspliciten političen pomen. Ravno v tej razsežnosti je Ars Electronica pomanjkljiva. Čeprav je bilo kar nekaj projektov posvečenih ekološkim temam - na primer Glaciator, robotski teptalec snega, ki na duhovit način kaže na možnosti boja proti podnebnim spremembam - in DIY kulturi - na primer podjetje Biorealize, ki izdeluje in prodaja kompaktne laboratorije za vsakdanjo rabo, s katerim je mogoče oblikovati, ustvariti in testirati gensko spremenjene organizme – je bilo prostora namenjenega tehnologijam, ki bi omogočale nove politične in ekonomske participacije, premalo.

 

*foto: Lio Novelli (več slik)

*Intervju z umetno inteligenco po delu Jerryja Gallea. Prevod: Jurij Podgoršek in Lio Novelli. Glasova: Peter Kuntarič in Benjamin Jeram. Produkcija: Makis.

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

ja etude pa res niso komadi, no... skladbe bi bilo bolše...

Slastno!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.