Glede na naraščajoče ozračje fascinacije nad raznovrstnimi hipsterskimi teoretskimi odkloni in enim – akceleracionizmom – še posebej v naših radijskih logih smo se odločili temu fenomenu posvetiti minutko več. Tako sva se dva Nejca odločila o tem kaj več poizvedeti pri bolj podkovanih. Na srečo nas je v prejšnjem tednu obiskal Benjamin Noys. Za tiste, ki zanj prvič slišite, najprej tole. Benjamin Noys je profesor kritične teorije na University of Chichester. Je avtor knjig Georges Bataille: A Critical Introduction (2000), The Culture of Death (2005), The Persistence of the Negative (2010), in Malign Velocities (2014). No, ravno ta zadnja, katere vsebina je predstavljala del predavanja, ki ga je imel le-ta v okviru letnika IDŠ, je morda posebej zanimiva za naše občestvo. Noys, model, ki je prvi uporabil oznako akceleracionizem v pomenu ravno tiste značke, ki si jo danes mnogi pripenjajo, v knjigi poišče ''akceleracionistične'' ideje v več momentih historičnih avantgard in sodobne popularne kulture ter skuša pokazati, kaj tukaj ne štima.

Za tiste, ki še ne veste, za kaj gre, pa na kratko: akceleracionizem je ideja, da se je ob vsemogočni subsumpciji vsega pod kapital proti temu nemogoče boriti od zunaj. Edina smiselna pot je poskušati pospešiti določene njemu lastne procese in zadeva bo nekako implodirala.

Pospešiti pomeni: stopiti naproti procesom ekstrakcije presežne vrednosti in od njih zahtevati več, postati človeški stroj v najbolj neposrednem pomenu besede in se radostiti nad človeško-tehnično singularnostjo v podobi hiperintegriranega hipertehnološkega mravljišča.

Humanizem, fuj.

Prisluhnite!