Kdo je drek? (oris teorije slovenskega kulturniško-publicističnega trasha)

Kdo je drek? (oris teorije slovenskega kulturniško-publicističnega trasha)

Mnenje, kolumna ali komentar

Pred kratkim sem podpisani avtor tega prispevka imel polemiko s kolegom Jernejem Kalužo, ki se je nanašala na njegovo besedilo Trap, trash, teorija. Če zgostim in izkristaliziram svoje nestrinjanje s tem prispevkom, gre predvsem za moment samomarginalizacije, ki je znotraj njega predpostavljena. Potem se je na to besedilo v svojem uvodniku v Mladini skliceval Grega Repovž, s čimer je polemika dobila nov zagon. Problema ne vidim v tem, da je besedilo povzemal urednik nekega mainstreamovskega časopisa, ne gre za kakšno čistunstvo. Predvsem gre za način povzemanja. Tudi Repovž svoje besedilo zgradi na neki samomarginalizaciji. Govori sicer o mladih, ki nimajo izkušnje družbenih varovalk, v nasprotju z njegovo generacijo – toda, kakor bom pokazal, ti mladi so del njegovega razreda, ne pokrivajo celotne skupine mladih, Repovž govori o marginalizaciji lastnega razreda.

 

Moja prva ideja je bila, da bi njuni marginalizaciji sopostavil opis svoje marginaliziranosti. V njej bi zgolj predstavil svojo življenjsko izkušnjo in pokazal, na kakšne načine se in sem se, če uporabim Jernejev izraz, počutil kot drek. A ta ideja me je minila. Za to je več razlogov. Prvič, ko se to enkrat začne, se znajdemo v nekakšni race to the bottom. Vedno se bo našel nekdo, ki bo pokazal, da je njegova izkušnja še bolj drekasta ali da se mu vsaj tako zdi. Drugič, ker vsi vemo, da je slovenska publicistično-kulturniška sfera leglo absurdov, najhujših moralnih deviacij in dvoličnosti. Povedal ne bi nič novega. Tretjič, kar izhaja iz druge točke, pa je treba vztrajati na analizi in razmisleku, ne da bi se podredili vladajočim pravilom družinskega dispozitiva, ki za osnovno valuto ne jemlje koncepta ali analitične izpeljave, temveč sentiment. Sentiment je treba prevladati. Kljub temu bo ena od osnovnih poant mojega spisa ravno to, da ne smemo relativizirati človeškega trpljenja; nekdo je v Sloveniji drek, nekdo pa se samo dela, da je, in od tega živi.

 

Dreka ne bom obravnaval glede na njegovo kvantiteto, temveč glede na njegovo kvaliteto, in pokazal, kako je stanje biti-drek strukturno proizvedeno ravno iz identifikacije z drekom. Obenem pa bom posamezne anekdote izkoristil za nazornejše prikazovanje svojih poant. Mislim, da je odpor, ki ga goji ljubljanska teorija do empirije, predvsem produkt duha palanke, ki je vedno ujet v abstraktne reprezentacije, med svojimi zanikrnimi izvori in odprtostjo tujine, ter vedno živi za to abstrakcijo – svojo oblast reproducira skozi abstrakcije. To posredovanje neposredne izkušnje, ki je osnovna poteza v slovenski kulturo-publicistični sferi, je še kako abstraktno, četudi je obenem empirično.

 

Začnimo z opazko o nekem temeljnem protislovju, ki je prisotno v slovenski kulturo-publicistični sferi. Prvič, utemeljuje se na svoji alternativnosti, marginalnosti. Tu velja prepričanje, da so k slovenski osamosvojitvi ključno pripomogli punk, Laibach in sorodni pojavi. Kultura opredeljuje sodobno, civilizirano, evropsko Slovenijo, medtem ko jo ves čas ogrožajo horde kmetavzarskih barbarov. Skratka, obenem je treba biti oblast in margina. Oboje je treba povezati. Tako je ključna poteza omenjene sfere vzpostavljanje oblasti prek diskurza žrtve, kar ima številne zanimive implikacije. Tema dvema potezama – oblast in margina – pa je treba dodati še tretjo. To bom najlažje orisal, če se navežem na diplomsko delo Uroša Praha, ki obravnava slovensko literarno kritiko.

 

 

V njej navaja zbirko kritik Vanese Matajc, profesorice na oddelku za primerjalno književnost na ljubljanski filozofski fakulteti. Knjigi je priložen spis z naslovom Premišljanje o smislu in načinih kritike. Avtorica opozarja na konec metafizike, kar je klasična postmodernisitčna zgodba. Vseeno pa metafizična poteza obstaja, in to v sami književnosti. Ni je mogoče prepoznavati zgolj z racionalno-logičnimi postopki, temveč zahteva tudi posebno izurjeno intuicijo, ki zaznava metafizično celovitost ingardenovskega kvazirealnega sveta. Samo šolani strokovnjak, to je profesor, to je izbrani poznavalec-kulturnik, ima zmožnost te zaznave. Distinkcija med logično-racionalnim in intuitivnim je tu, jasno, teoretsko zelo okorna, a ima svojo družbeno funkcijo. V trenutku, ko izstopimo iz sfere tega racionalno-logičnega, imamo odprto pot k mistifikaciji. Tu se lahko navežemo na osebno izkušnjo in čustva kot osnovni valuti slovenskega kulturniško-publicisitčnega kompleksa. Vednost se premesti v sfero čutenja. Na svetu ni več ideologij, če pa že so, smo mi onkraj njih, ker drugače čutimo. Naše čutenje je izzvzeto iz materialnih pogojev, ki naj bi ga vzpostavljali, zato je univerzalno.

 

 

Prvemu protislovju, med margino in oblastjo, je treba pridodati še protislovje med racionalnim in čutečim ter univerzalnim in partikularnim. Tako kot marginalnost vzpostavlja oblast, tudi čutenje vzpostavlja neki racionalni red – partikularna osebna izkušnja je racionalnizirana kot univerzalna. Grega Repovž piše svoj uvodnik iz perspektive “urbanega srednjega razreda”, kakor ga je večkrat opisal Krašovec, vendar piše, kot da velja za vse. To počne z vidika generacije. Vsa ta protislovja vzpostavljajo delovanje družine, ki se reproducira iz generacije v generacijo. Ko ena generacija dovolj zraste, inavguratorji izberejo mlajšo osebo, ki se reprezentira kot marginalizirana. Njeno marginaliziranost starejši pripoznajo kot legitimno in sčasoma se oba diskurza, ki govorita o marginaliziranosti, združita. Kar ostane zunaj tega kroga, predstavlja strukturni drek. V Sloveniji je denimo veliko odličnih mladih pesnic in pesnikov, ki pa ostanejo drek, medtem ko je inavguriran en glas generacije, z bolj ali manj prepoznavno sentimentalno govorico. Ne govorim o sebi, saj je moj položaj tu v neki meri privilegiran – v glavnem so me potrdili lastni pesniški vzorniki, in to do neke mere javno, poleg tega pa je bila govorica moje prve knjige nekoliko dostopnejša za kulturniško-publicisitčno elito, zato je bila nagrajena, kar prinaša kar nekaj bonusov. Poleg tega pa urejam revijo, ki je pripoznana kot vodilna generacijska literarna revija, in sem v nekaterih krogih prepoznan kot nekakšen glas. Čeprav je težko reči,  točno česa, vendar tega ne morem zanikati.

 

 

Generacijska inavguracija je glavni obred družinskega dispozitiva. Po mojem mnenju ga je v svojem uvodniku izvedel Repovž. Ta inavguracija vsebuje ključne poteze vseh drugih inavguracij. Gre za univerzalizacijo partikularne izkušnje kulturo-publicistične sfere, v tem primeru (sicer empirično deloma utemeljeno) jadikovanje nad izgubo nekaterih elementov srednjerazrednega udobja. Premestitev te univerzalizacije na področje mlajše generacije. In nazadnje imenovanje osebe, ki to izgubo reprezentira, to je Jerneja. Jernejev članek, čeprav precej drugačen od Repovževega uvodnika, je za to pripraven, saj združuje vsa tri zgoraj navedena protislovja. Najprej med margino in oblastjo. Članek je postal oblasten, čeprav deklarira neko marginalnost, v trenutku, ko je stopil v igro imenovanja glasu generacije. Članek zagovarja partikularnost posameznih sfer, a obenem tudi neko univerzalnost. Tu je glavna razlika z Repovževim člankom, saj Kaluža to stori veliko bolj zdiferencirano in eksplicitno – Jernej pove, da to počne, in tega ne prikriva ter prepozna nianse prehoda iz partikularnega v univerzalno. Tretja pa je razmerje med racionalnim in čutnim, ki jo je v FB-debati prepoznal Matija Potočnik Pribošič, ko je opazil, da se znotraj njega moralnost preseli v sfero čutnega. To je najbrž povezano z Jernejevim zagovorom, da ni mogoče zares reči, kdo je trash, da je to stvar nekega odnosa, in podobno. S tem se deloma strinjam, ko povem, da je dokazovanje lastnega trash položaja lahko samo race to the bottom – a trdim, da je mogoče položaj trasha strukturno določiti, kot to ravno počnem, in ta Jernejev članek uhaja s tega položaja.

 

 

Zdaj, ko sem ponovil in dopolnil osnovni mehanizem družinskega dispozitiva, želim pokazati na to, kar ga ohranja pri življenju, na njegovo zunanjo oporo. Osrednje figure v njem so ponavadi osebe, ki so se bolj ali manj prilagodile povprečnosti, saj družina to povprečnost zahteva. Na njegovih robovih pa stojijo kupi vojščakov v podobi popolnoma diletantskih kritikov, urednikov, pisunov in podobno. Nanje se kot na uporabne nevedneže družinska oblast najbolj zanaša. Tako je mogoče, denimo, v osrednjem časopisu brati, kako se Vlado Kreslin hvali, da je imel prvi neklasični koncert v Cankarjevem domu, nekatere od najslabših literarnih in glasbenih kritik v prostoru in tako naprej. Pri tem je zanimivo, da so proti temu diletantizmu najbolj odporni ravno alternativni godbeniki. Prva informacija je na profilu Mihe Zadnikarja sprožila odziv, kakršen bi se zelo težko zgodil v sferi literature ali družbenega kolumnizma. Vsa čast glasbenikom in glasbenim novinarjem na neodvisnih medijih (ne pozabimo, da je glasba objekt Jernejevega članka).

 

Naj na tem mestu predstavim nekaj tipičnih anekdot, prek katerih lahko prepoznamo razmejevanje družine od dreka v praksi. Imel sem priložnost govoriti z enim od slovenskih založnikov, ki redno piše kolumne za portal Siol. Te kolumne so v najboljšem primeru splošna mesta, v povprečju pa preprosto slabe. Ko sva se naključno srečala, je minilo malo časa, odkar je napisal kolumno, v kateri suvereno trdi, da imajo vsi najboljši mladi Slovenci zaposlitev. Ko sem mu namignil, da morda gleda iz posebne perspektive, posebnega habitusa, je postal agresiven. Morda ni razumel izraza habitus, saj me je začel, nekoliko šokiranega, napadati, da sem žaljiv. Ko sem še malo pobrskal za njegovimi kolumnami, sem ugotovil, da seveda ne more razumeti, kaj hočem reči. Ena od kolumen se sprašuje, kaj počne 120.000 slovenskih nezaposlenih. Njegov odgovor je v osnovi ta, da se premalo potrudijo, da bi se priliznili podjetjem, in da ne pošiljajo dovolj dobrih mejlov, pri čemer se seveda sklicuje na toploto otroštva, na neki mamin nasvet. Druga kolumna izraža prepričanje, da je nekdo dosegel neverjetne stvari v življenju, ker je za svoja prva dva romana dobil nagrado kresnik. Ko sem pozneje prevzel urejanje humanisitčne zbirke, ki jo je bil on poprej vodil, me je med nadaljno koverzacijo obvestil, da je preveril in videl, da (takrat) še nisem diplomiral. Da se ne bi strinjal s tem, da urejam njegovo knjigo, ki jo je v tej zbirko objavil predtem. In da je to zbirko urejal legendarni Pirjevec, čeprav je iz pogovorov jasno razvidno, da o Pirjevcu seveda ne bi mogel debatirati z njim. Medtem pa imam v urejanju denimo – očitno - prvi prevod pomembne Althusserjeve knjige na svetu. Oseba je bila popolnoma trda za argumente o tem, kako se je status študija znotraj moje generacije, še posebej znotraj ljudi, ki se ukvarjajo z mojim področjem, zelo spremenil in kako je to povezano s ključnimi družbenimi in ekonomskimi premiki.

 

Lik, ki ga opisujem, je tipičen za družinske vojščake. Trdno verjame v družinski simbolni red, v njegove nagrade, statuse, ki jih nekdo doseže na lokalnem gnojišču, in podobno. Gre za brutalen tip, ki da dreku jasno vedeti, da je drek, medtem ko ta drek na drugi strani osrednje figure v družini preprosto ignorirajo. Pozneje sem to osebo videl, kako se na fecebooku zahvaljuje urednici časopisa za pozitivno recenzijo romana, ki je izšel pri njegovi založbi, urednica pa se mu zahvaljuje za odličen roman. Očitno se nobenemu od njiju tu ne zdi nič narobe, saj sta onkraj vsake refleksije. Ta oseba se tudi sama v svojih člankih hvali z neugodnimi pogoji dela pri njegovem podjetju, kar si interpretira kot pripravljenost za požrtvovalno delo pri mladih. Ker sem se s to osebo pogovarjal naprej in ker ne želim gojiti osebnih zamer, je na tem mestu ne omenjam z imenom.

 

 

Zdaj lahko anekdotično preverimo delovanje razdelitve na racionalno-logično in čuteče dojemanje. Njen glavni učinek znotraj družinskega dispozitiva je umik družine s področja možnega kritiziranja, saj se njeno početje ne utemeljuje več na racionalnih prepričanjih, temveč na privilegiranem in ezoteričnem področju čutenja. Od tod prihaja vsesplošna hipokrizija. Pred kratkim sem denimo na facebooku bral, kako eden od prepoznavnih slovenskih urednikov deli intervju z enim od še precej prepoznavnejših slovenskih glasbenikov, ki nekoga na vodilnem položaju v slovenski filharmoniji označi za polpismenega. Urednik na tem mestu izrazi zaskrbljenost in v okviru istega posta zmaje z glavo nad politiko zaposlovanja v Sloveniji, pri kateri ni pomembno, če si polpismen, je pa pomembno, da si naš. Vendar je pred kratkim na njegovo souredniško mesto prišel mladenič, čigar razumevanje literature je evidentno slabo in čigar največja zasluga za polje je seveda njegova prepoznavna ubogljivost. Gre za osebo, katere nerazumevanje književnih zadev gre tako globoko, da jo je težko spodbijati, saj tu ni vzpostavljenega niti najmanjšega občutka za vprašanja pisave, stila, detajlov, namigov v zgodbi, katere nerazumevanje nekaterih precej osnovnih filozofskih konceptov, ki si jih prisvaja lokalna literarna teorija, je tragično in pogosto zvedeno na nekaj gostilniških liberalnih puhlic. Tako da ni nekih izhodišč za razpravo. Je pa pri njej opaziti smisel za reklamne recenzije knjig še pred izidom. Hipokrizija ima v okviru te anekdote še eno potezo – sam urednik, ki ga omenjam in se pritožuje nad prijateljskim sozaposlovanjem, je ob neki priložnosti izrazil nelagodje ob misli, da bi z menoj sodeloval pri promociji neke knjige, češ da sem preveč polemičen.  Hipokrizijo pa je v tem primeru mogoče povezati tudi z elementom pridobivanja denarja skozi samoviktimizacijo – omenjeni mladenič je namreč službo dobil kmalu po tistem, ko je napisal kolumnico o svojem depresivnem prekarskem življenju, kjer mu je, sodeč po javnih obveznostih, seveda šlo precej bolje kot dejanskemu dreku. Definiciji tega se počasi približujemo.

 

 

S tem zaplutjem naše družine v ezoterične vode osebnega čutenja, ki se univerzalizira, pa prihajamo do vprašanja njene ljubezni do abstraktne kritike. Izkušnje, ki jih podajajo člani družine, nikakor niso nekaj, kar bi bilo zavezano redu empirije, ampak so skonstruirane na način, da obenem zasebne travme posameznih članov družine spravijo v neki obči ekvivalent, ta pa je vezan na liberalna obča mesta. Še vedno smo zelo blizu vprašanju hipokrizije. Izkušnja je povzdignjena do abstrakcije, v kateri se združi z liberalno puhlico, in se popolnoma odcepi od prakse. Trenutno je denimo priljubljena neka oblika popfeminizma, čeprav je slovenska kulturniška družina organizirana izjemno patriarhalno. Za področje leposlovja je enimo mogoče reči, da popfeministična stališča sicer legitimirajo vključevanje ženskih kadrov, vendar najmanj kompetentnih, s čimer pride do izrivanja resnično izjemno kompetentnih žensk. Prijatelj me je pred kratkim opozoril na fenomen, da izjemne slovenske pesnice izginjajo s scene, bodisi po lastni volji, bodisi končajo v kakšni ustanovi, bodisi v drugi državi. Hipokritski stroj univerzaliziranja lastne partikularne izkušnje torej za sabo pušča tudi žrtve.

 

 

Primer tovrstne abstraktnosti osebne izkušnje je tudi nedavna razprava ob cenzusu, ki ga država dovoljuje ob statusu kulturnika. Etablirana pesnica je izračunala, da cenzus dovoljuje zaslužek do 1240 evrov neto vsak mesec, kar je seveda zaslužek, ki jo kulturniško-publicistični drek lahko samo sanja, kakor tudi večina ljudi v državi. Samoviktimizacija prinaša dostop do resnega keša.

 

 

Zato je torej v Jernejevem članku problematična identifikacija z drekom. Čeprav je seveda nadpovprečen za kulturno-publicistično sfero, je strukturno povezan s celo serijo opisanih mistifikacij in v sebi zajema tipične formalne poteze prispevkov slovenske kutlurno-publicisitčne elite. S tem z lahkoto izstopi s pozicije dreka, ki jo zavzema, in doseže določen uspeh, ki sledi iz akta identifikacije z margino.

 

Kaj je torej drek? Drek so vsi kulturni in novinarski delavke in delavci, ki so onkraj dometa osrednjih figur družine. Pri dostopu do njih jih blokirajo opisani vojščaki, ki svoje delo opravljaju z ustrezno brutalnostjo.

 

 

Seveda je tukaj nujna tudi samorefleksija. Sam sem prebil mejo, po kateri bi me lahko vodilne figure ignorirale, in njihov odnos do mene se v glavnem zvaja na tri tipe: strah, tiho naklonjenost in ambivalenco. Ker pa vojščaki za vsako potezo potrebujejo odobritev teh ključnih figur, ki od omenjenih treh tipov ne more priti, so do mene enako brutalni, kot da bi bil klasični drek.

 

 

Vsekakor je treba povedati, da za drek ključne figure, kakršna je Grega Repovž, predstavljajo prav tisto oblast, proti kateri Repovž sam piše.

 

In tukaj so tudi razlogi, zakaj se ne morem priključiti vsesplošnemu poenotenju, držanju skupaj, kulturniškim frontam in kampanjam splošnosti, ki jih je od pravih pripadnikov družine vsekakor pričakovati.

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Joj men se ne da tega brat a lahko še posnetek prosim? Če ne bom ostal samo pri Fifiju, havala etc.

Kdo je potem dovolj drek, da lahko piše v imenu dreka?

"Čeprav je težko reči, točno česa, vendar tega ne morem zanikati."

Oh sploh ni težko: glas samovšečnega narcisoidnega samopravičniškega, samomrzečega in samopomilujočega debilizma utemeljenega na večni viktimizaciji samega sebe pomešani z izjemno samovšečnostjo zavarovani pred vsako kritiko.

Govoriš o sebi, ponovno, a vendar nisi tako zanimiv kot ti pravi ogledalo, tvoja mnenja nič nad povprečnostjo "kvazi"slovenske samomržnje, ki vodi nikamor.

a ti nimaš kej bol pametnga za počet?

Bolj ali manj se strinjam z zeh-anjem, samonamebnosti je preveč. Taka dolgovezja med "aktivisti" spadajo bolj v zasebno, objava pa razen morda energetsko ne moti/ bralcev sicer ne bo več kot ?/, ker je prostora na spletu dovolj. Drek je tukaj dosledno zlorabljen,saj se vztraja pri toksinih, drek pa ima še druge dimenzije, lahko je podlaga rodovitnosti itd.

Raje se vprašaj kakšna večna vrtenja v istem krogu Sinanović v svojo lastno slavo in samohvalo pisuni na teh straneh že ful predolgo.

RŠ je postal paravan za samoustoličenje tega paradoksov polnega posameznika na raven neke pomembnosti, ki jo tukaj na veliko - kritičnemu posamezniku povsem ne-lastno - poudarja in izpostavlja, se z njo ponaša. Pomiluje svoje stanovske reveže a hkrati triumfira nad njimi s poudarjanjem lastnega, marginalno zanimivega dela.
Pri tem uporablja umsko zaostale klišeje slovenske ultra-levice, ki v vsem, razen v svojih napakah, nepotizmih in neumnostih, vidi delovanje "družine", pojem seveda, ki ga tako ali drugače v svojem post-truth času prezira.

Koga to pisunjenje zanima? Res, koga to zanima? Nikogar. Absolutno nikogar. Vrtenje v krogu desetih zainteresiranih. Obravnavanje ničnih problemov, ki vodi v popolno samo-marginalizacijo medija.

Jebeš takšno levico i njene pisune. Kup večini povsem nerazumljivih besedičenj brez ne-utopične, ne-sanjaške, alternative. Nesmisel.

Mainstream na psu, alternativna na psu... skrajni čas, da se prekvalificiram v vodo-inštalaterja.

da nehate filozofirati, ker to se nikomur ni prineslo ne kruha ne denarja - in se zacnete malo bolj resno ukvarjat z realnimi problemi - lahko je danes biti star in financno preskrbljen v Sloveniji in razglabljati o mladih, ki nimajo varovalk a ne? se lazje je mlade obtoziti, da so nihilisti a ne? da so prestopniki, lenobe, da so nerazgledani ... skratka vse to je ipak lazje kot pa si vsaj empaticno zamisliti situacijo mladih, ki ne samo da zivijo v druzbi, ki ni pisana za njih, ampak zivijo v druzbi, ki jo bodo morali sami postaviti na noge. ob tem kljub vsej izobrazbi in filozofiji ne bodo imeli nobenega denarja, nobene politicne moci in nobenega prestiza v druzbi ... kaj sele da govorimo o pokojnini ...
skratka treba je misliti povsem nekaj drugega - kako preziveti danes? katero znanje pa mladi potrebujejo, da bodo lahko gradili druzbo? in kaksen je potencial mladih da se enkrat za vselej preseze te stare prdce, ki si ga manejo na *jingle bells* in jim Trump predstavlja visek hollywooda. mislim karkoli pac, kapitalizem funkcionira tako, da vse vecji in vecji segment populacije izkljucuje iz produkcijskega krogotoka. danes lahko pises in filozofiras, ampak kaj bos pa jutri pocel, da bos prezivel svojo familijo ali pa vsaj svoje domace ljubljencke?
hehehhehe a je pretezko?

Ta hehe je povsem staroprdski, amorfna masa mladih, ki so to le po letih, ne spreminja starih prdcev, brez idealov in gibanj, v stanju, ki je materialistično vegetiranje ne spremeniš ničesar itd
Med potencialoma mladih in starih je čuden enačaj,da si ga oboji manejo
zelo mlahavo ...

ce si ti brez idealov in gibanj je pa tvoj problem - eksistencialni problem Radia Student je, da skoz samo sinfa, pise kritike in nicesar konkretnega konstruktivnega ne naredi, sprozi, udari - vse je samo lovljenje lastnega repa - clovek bi se vprasal, a se nic ne dolgocasite?

Kaj si odmev št. 1 ?, čeprav se te ne tiče ti povem, da imam ideale in sem sam gibanje v vseh pogledih in to večno... mimogrede slabo bereš, zato si natolceval , z rš nimam nič... itd

for whatever reason

1 1 1

Ma ne nakladaj pizda, vi ste jebena "družina".

tole so pa ene take nebuloze, da boli glava ... še eno vase zagledano pisanje MSja, ki več kot očitno ne zna drugega, kot srat ... res nevredno RŠja!

tole so pa ene take nebuloze, da boli glava ... še eno vase zagledano pisanje MSja, ki več kot očitno ne zna drugega, kot srat ... res nevredno RŠja!

tole so pa ene take nebuloze, da boli glava ... še eno vase zagledano pisanje MSja, ki več kot očitno ne zna drugega, kot srat ... res nevredno RŠja!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.