Za tokratni namen bo najbolje začeti z rahlo adaptiranim vicem, ki gre nekako tako: „Se srečata dva uradnika na hodniku Ministrstva za kulturo pa pravi prvi drugemu: A ti tud ne moreš spat?“ Glede na nekatere indice so se očitno uradniki s področja urejanja kulture počasi pričeli prebujati iz zimskega spanca. Ob tem je sicer čutiti neko nelagodje, saj so budne oči naposled zaznale neskladje med sanjami o lepo urejeni in kulturni državi ter realnimi podatki, ki so povečini slabi. In tako so na ministrstvu ob pregledovanju vsega, kar se je dogajalo v času nabiranja moči, ugotovili, da samozaposleni v kulturi večinoma živijo v revščini in da to za državo nekako ni najbolje. Zavoljo tega so pristojni pričeli pripravljati različne analize, predvsem pa naj bi se obetale spremembe statusa samozaposlenih v kulturi.

Najprej je potrebno povedati, da uradnih pojasnil glede sprememb statusa še ni. V društvu Asociacija pa so se odločili, da ne bodo zgolj pasivno čakali na predloge s strani ministrstva, na katere se bodo potem odzivali, pač pa so včeraj v Galeriji ŠKUC organizirali posvet članov in zainteresirane javnosti z naslovom Nič več brez nas!, na katerem so želeli oblikovati lastne predloge. Velikemu številu udeleženih je bilo najprej podano nekaj informacij o pripravi sprememb ter okvirno stališče Asociacije glede predlaganega modela oziroma predstavitev lastnega modela. Po krajšemu uvodu je sledila splošna razprava, kjer je bilo slišati kar nekaj različnih mnenj in predlogov. Še preden zakorakamo v problematiko, prisluhnimo Tjaši Pureber iz Asociacije, ki nam bo orisala trenutne predloge sprememb statusa samozaposlenih v kulturi:

* Izjava se nahaja v posnetku

Če na kratko obnovimo, se glavne spremembe obetajo v dveh smereh. Najprej naj bi samozaposleni iz trenutnega okvira delodajalcev prešli med delavce. To bi za seboj potegnilo nekaj ključnih posledic, predvsem pa bi olajšalo nadaljnja pogajanja za izboljšanje delavskih pravic samozaposlenih, ki jih trenutno ni in jih ne more biti, saj so formalno tretirani kot pravne osebe in ne delojemalci. Ta prehod bi omogočil tudi uskladitev kolektivne pogodbe, spremembe statusa pa ne bi bile več urejane zgolj z enostranskimi uredbami ministrstva. Nadalje naj bi bil status po novem spremenjen tako, da bi se vsakemu samozaposlenemu v kulturi dodelilo primerljivo delovno mesto tistemu iz javne uprave. Vsakdo slednje seveda pozdravi z velikim aplavzom, a je ob tem potrebno zavedanje, da se ne bi spreminjal sistem pri samih plačah, saj teh kot do sedaj tudi poslej ne bi bilo, pač pa bi bilo slednje upoštevano predvsem pri izračunavanju prispevkov. Tiste, ki jim prispevke plačuje država - takih je med samozaposlenimi približno dve tretjini – tovrstna novica seveda razveseljuje, saj za nekatere to pomeni, da bodo imeli višjo pokojnino in recimo višje plačilo nege. Tiste, ki si prispevke plačujejo sami, pa tovrstna novica lahko zgolj skrbi, saj to pomeni efektivno še manjši neto mesečni dohodek zavoljo prisile plačevanja višjih prispevkov.

Glede teh sprememb je bilo med članstvom slišati kar nekaj pomislekov. Mimogrede povejmo, da se je razprave udeležilo tudi nekaj trenutnih in bivših članov posvetovalnih skupin, sindikatov v kulturi in sorodnih združenj. Glede predloga, ki zadeva višino plačevanja prispevkov, se pojavlja pomislek predvsem v točki, kaj se bi zgodilo, v kolikor posameznik ne dosega praga za izplačevanje plače ali prispevkov. Nekateri so predlog interpretirali v smeri, da bi ministrstvo slednje avtomatsko brisalo iz evidence, kar bi vrste močno razredčilo. Drugi so izpostavljeni sistem, ki bojda ni bil predlagan prvič, razlagali v smeri, da tisti, ki ne bodo dosegli minimalnih postavk, ne bodo avtomatsko brisani iz sistema, se bodo pa lahko za slednje kot do sedaj odločili samostojno.

Nadalje je s tem predlogom povezano tudi obračunavanje dela. Po tem, ko bi bil posameznik sistematiziran po vatlih, ki veljajo za razporejanje delavcev v javni upravi, bi se na nek način moralo spremeniti tudi obračunavanje dela. Tako naj bi za sorodno ali isto opravljeno delo od naročnika nekdo, ki je sistematiziran v višji plačni razred, zahteval več kot tisti, ki je sistematiziran nižje. Kako točno naj bi to funkcioniralo, ni jasno, saj je naročnika naposled težko v karkoli prisiliti, če se mu postavi previsoke tarife, pa je tako ali tako po navadi tudi sam naročnik v dovolj slabem položaju, da si storitve samozaposlenega preprosto ne more privoščiti. Po drugi strani pa samozaposleni naj ne bi smel iti pod ceno svojega dela, saj bi to bilo označeno kot dumping, ki je zakonsko prepovedan.

Kar se tiče pridobitve statusa naj bi vse ostalo podobno kot do sedaj. Nekateri govorci so sicer izpostavili potrebo po revidiranju pogojev za pridobitev statusa in za podaljševanje. Prav tako je bilo izpostavljeno, da status zajema zelo heterogene poklice z različnimi pogoji dela ter vrednotenjem, kar glede na eno in enotno krovno uredbo nemalokrat predstavlja težavo. Tudi stališče Asociacije je, da vrhunskost ne bi smela biti kriterij, še posebno ne pri tistih, ki za status zaprošajo prvič. Trenutni sistem prepoznavanja zgolj vrhunskih ustvarjalcev namreč zmanjšuje nabor umetnikov, ki bi s pridobitvijo statusa šele zares pridobili možnost za boljše in bolj kontinuirano delo.

Proti koncu izpostavimo še nekaj pomembnejših, že dalj časa znanih zahtev. Tudi tokrat je bila izpostavljena potreba po urejanju po navadi manj izpostavljenih bonitet zaposlenih, kot so bolniška, malica, dopust, prevoz, regres in še kaj. Povedano je bilo tudi, da se zelo malo dela na spodbujanju umetniškega trga, ki ga pri nas praktično ni. Poleg tega je nekaj refleksije letelo tudi na javne zavode, ki delujejo na področju kulture in pogosto ne spoštujejo različnih dogovorov. Prav tako so zakoni pisani v prid javnih zavodov, ki delujejo v povsem drugačnih pogojih kot nevladne organizacije na primerljivem področju in s katerimi morajo zadnje pogosto konkurirati. Izraženo je bilo tudi mnenje, da se ministrstvo in drugi državni organi, recimo varuh otrokovih pravic, ne zavedajo, da je z ureditvijo statusa samozaposlenih povezano ne zgolj izboljšanje pogojev življenja ustvarjalcev, pač pa tudi njihovih družin.

Slišati je bilo sicer tudi nekaj bolj radikalnih predlogov, eden takih je recimo eksperimentalna uvedba temeljnega univerzalnega dohodka za vse samozaposlene v kulturi. Nekateri si želijo, da bi status omogočal tudi delovanje izven področja, za katerega je posameznik status pridobil, tako da bi samozaposleni izpad dohodka, ki ga ne more pridobiti iz primarne dejavnosti, lahko pokril z opravljanjem drugih del. Slišati je bilo tudi nekaj primerjav s pavšalnim in avtomatskim plačevanjem prispevkov delavcem v službi boga. Skupni imenovalec celotnega dogodka pa se da reducirati nekako na dve strani. Najprej, da ministrstvo načeloma planira spremembe na podlagi analiz, predvsem pa zlagoma in počasi. Na drugi strani je želja, da se spremembe statusa implementirajo čim prej, a seveda ob sodelovanju in posvetovanju z udeleženimi v reformah.

In prihodnost?

* Izjava se nahaja v posnetku

Aristotel je bil bojda prepričan, da so pregovori kot nekakšna aksiomatska spoznanja, ki pomagajo pri razumevanju sveta. In če je Ministrstvo za kulturo že izven tistega rekla, ki pravi, da je rana ura zlata ura, potem upajmo, da se bo držalo vsaj onega, ki pravi, da je bolje nekaj storiti pozno kot nikoli. Kar se tiče samozaposlenih in ostalih delavcev v kulturi, pa bo prej kot ne držal ravno prvi pregovor in tako je odločevalcem potrebno pravočasno sporočiti svoje mnenje, sicer se bodo slednji preveč osredotočili na svoje domnevne rešitve, ki pogosto predstavljajo zgolj dodatno pezo in poglobitev težav.