Tako so se slišala 90.: pojav rejva v Sloveniji

Audio file

S tokratno premierno oddajo odprtega zgodovinskega tipa zaganjamo krog oddaj, posvečenim odpiranju in mapiranju devetdesetih, časa, ki je ravno toliko za nami, da mu lahko rečemo zgodovina, časa, ki so ga nekateri proglasili za konec zgodovine, drugi pa ga razglašajo za pomembnejšega od famoznih šestdesetih ali osemdesetih. Tako eni kot drugi skrajnosti se bomo izognili, krog petih oddaj, ki si bodo sledile do konca maja, pa bomo sklenili na rekonstrukcijah nekaterih po našem mnenju bistvenih dogodkov, ki skupaj lahko tvorijo nekaj, kar imenujemo devetdeseta.

 

Torej: dolga devetdeseta

Čas, katerega spomina se bomo polastili v današnji in prihodnjih oddajah, je dolga doba devetdesetih. Kar z drugimi besedami pomeni, da se devetdeseta ne začnejo leta 1990 ali 1989 in končajo leta 1999 ali 2000, sem namreč sodijo tudi leta kot so leto 1987 ali leto 2003, temveč so ime za arhiv, ki še ni točno določen, še manj pa dokumentiran. To še toliko bolj velja za t.i. postsocialistični vzhod, ki je svojo mitologijo sedanjosti osnoval na famoznih in prelomnih osemdesetih.

Obenem pa so devetdeseta že toliko oddaljena - in tu ne mislimo zgolj striktno časovno - da ne pripadajo več naši lastni aktualnosti, temveč se dejansko umeščajo nekje med preteklostjo in sedanjostjo. Devetdeseta so čas, ki ni več naš, obenem pa tudi ni popolnoma izročen preteklosti, kolikor še vedno stoji na robu naše lastne sedanjosti.

Da smo v trenutku, ko devetdeseta postajajo arhiv, s katerim lahko pojasnjujemo tako bolj oddaljeno preteklost kot sedanjost, in da postajajo arhiv, od katerega se naš čas ločuje, priča tudi trend arhiviranja in arheologiziranja devetdesetih, ki se dviguje tako na političnem kot umetniškem polju. Oblikovati čut za devetdeseta bi tako lahko pomenilo tudi nekakšno zoperstavitev temu vsesplošnemu trendu, ki iz devetdesetih gradi bodisi pozitivno bodisi negativno mitologijo, predvsem pa jih zapira v linearen in totalen arhiv. Iz devetdesetih potemtakem ne smemo narediti še ene velike zgodbe, temveč mnoštvo malih, takorekoč minornih dogodkov, ki se lahko na način, ki ga trenutno še ne poznamo, sklopijo v nek širši časovni zemljevid.

 

Dogodek rejva

Dogodek, ki nas bo najprej zanimal, je dogodek rejva, konkretno dogodek rejva v Sloveniji. Kot namreč pravi Peter Stanković v enem izmed redkih razmišljanj o rejvu v Sloveniji iz leta 1998. “Iz dneva v dan namreč postaja bolj jasno, da bosta verjetno ravno rave subkultura in spremljajoča jo techno glasba odločilno zaznamovali duh dobe, ki ji pravimo ‘devetdeseta’”. Preteklost namreč ne moremo spoznati le preko pisnega in narativnega arhiva, temveč tudi in upajmo si reči predvsem avdio arhiva. Preden se vprašamo karkoli drugega, se moramo tako vprašati, kako so se devetdeseta slišala, kajti kot je pokazal Jacques Attali in številni drugi proučevalci glasbe, ima vsaka doba svojo organizacijo zvoka in vsaka organizacija zvoka svojo dobo, ki je hkrati globoko politična, oblastna in uporna hkrati. In ker ima vsaka organizacija zvoka in posledično glasba tudi nekega subjekta, nas bo preko tega zanimalo, kako je eksistiral subjekt devetdesetih. Rekonstruirali bomo zgodovino kulture in njegovega subjekta, za katerega Simon Reynolds ironično pravi, da ga že v štartu težko rekonstruiramo, kajti rejv kulturo zaradi načina njene politike zabave zaznamuje amnezija in zaradi glasbenega dispozitiva elektronske glasbe neverbalnost. Rejv je zgodovinska konstrukcija posebne izkušnje, o tem, kako lahko rekonstruiramo to izkušnjo danes, pa so spregovorili pionirski rejverski subjekti v Sloveniji.

Pri tem se zdi nujno in zanimivo povedati tudi to, da o rejvu razen nekaj časopisnih člankov in diplomskih nalog ter redkih akademskih omemb, med katerimi treba izpostaviti obravnavo rejva znotraj tehnokulture Janeza Strehovca, Melite Zajc in Bojana Anđelkovića, v Sloveniji pravzaprav ni nobene resne študije, predvsem v smislu primerjave z drugimi in drugačnimi politikami glasbe, zabave, upora in estetik eksistence, kar še dodatno priliva na ogenj mitološko slavne alternative osemdesetih in ustvarja zgodovinsko zavest, da se v devetdesetih na področju subkultur ni nič bistvenega zgodilo in da je zgodovina res končala leta 1989, če ne že kakšno leto prej. V nasprotju s punkom in alternativo osemdesetih rejv tako ni dojet kot resen zgodovinski pojav, ki bi imel sebi lastne mikro-politične učinke ter do danes predstavlja zadnji veliki subkulturni poskus drugačne organizacije življenja in družbenih odnosov. Pa vendar gre za tehnokulturni pojav, ki je imel, podobno, a hkrati popolnoma drugače kot druga velika subkulturna gibanja, tudi svojo moč subvertiranja in transgresiranja ustaljenih življenskih in družbenih kodov. Kot pravi Strehovec: "[T]ehno odpira pot v (tehno)ludično kulturo, se pravi v kulturo igranja na stroje, ki predpostavlja izbiranje med možnosti, vajo, stavljenje na določene opcije, zanos igre, hazardno rušenje starih pravil in izumljanje novih. Tehno utira tudi pot k pojavu, ki spremlja že vrsto aspektov tehnokulture, namreč k učinkom tehnodrogiranosti. Gre za psihoakustične aspekte strojno genirirane glasbe, ki kulminira v transu (prav pri tehnu so v igri zvrsti kot Happy trance, Trance house, Acid Trance, Hardtrance in Trancecore); pri tem imajo, gledano kompozicijsko, še posebej pomembno mesto 'tepihi' basovskih figur kot pomembnih podlag tehna". "Načelo konstruiranja predpostavlja svojevrstno umetelnost, ki je 'protinaravno' usmerjene in destabilizira tradicionalna glasbena pravila. Konstruiranje v glasbenem tehnu je zato lahko paradigma za konstruiranje tudi na drugih umetnostnih področjih, torej povsod, kjer gre za uveljanje tehno načela v širšem smislu"

Tudi in predvsem zaradi odsotnosti pisnih virov smo se o pionirskih letih rejva pogovorjali predsvem z DJ-i, ki so pionirsko orali ledino elektronske glasbe v Sloveniji in nastopali/organizirali prve proto ali že kar rejv partije.

- Aldo Ivančič (kasneje tudi DJ Aldo), eden izmed prvih DJ-jev, ki je v K4 začel vrteti tehno. Z naslovom Summer of love 92: techno rave party je bil leta 1992 tam tudi organiziran eden prvih rejv partyjev, rejv kultura pa se je razvijala na rednih tedenskih Raveland dogodkih.

- Brane Zorman (MC Brane), soustvarjalec oddaje Cool Night, prve oddaje o elektronski glasbi na RŠ, ko je to še bilo "nevarno"

- DJ Dojaja. Nekateri kot začetek rave kulture navajajo tudi turnejo iz leta 1993 Gauloises Blondes Rave Party pod vodstvom Iztoka Aberška, predvsem pa edinstvene rave dogodke v Čajnici na Bledu, kateri prvi party iz leta 1994 je bil organiziran zelo konspirativno - organizatorji so razdelili 50 minimalističnih flyerjev prijateljem, ki so imeli nalogo poklicati vsaj pet svojih prijateljic in prijateljev. Opolnoči je bilo 10 ljudi. Do 01.30 pa se jih je nabralo čez 300. Na partyju je poleg Umeka, Kikija, Maryja (oba iz ZG) vrtel tudi Dojaja. Bojda se je plesalo do 14h naslednjega dne.

- DJ Ulix

- Valentino Kanzyani, prvi rezident Ambasade Gavioli

 

Rave on!

 

Oddaja je nastala ob podpori programa GRUNDTVIG v okviru mednarodnega projekta "Memory under construction:giving voice to forgotten memory".

Povezava na krovno spletno stran projekta: www.forgottenmemory.eu 

Aktualno-politične oznake

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.