Od revolucije je ostala samo še farsa.

“Dame in gospodje, dobrodošli na letošnji konvenciji o narkotičnih drogah. Nisem politična oseba, vendar je nujno treba uvesti politiko ničelne tolerance do ilegalnih substanc. Drog se je treba znebiti, da rešimo svoje otroke. Moram vam priznati, da se mi trga srce za njih.” S temi besedami je švedska kraljica odprla prvo plenarno zasedanje konference in publiki ponudila osnovni občutek, v katero smer bodo šle stvari. Če bi poskušali na zadevo gledati količkaj pozitivno in celoten dogodek zinterpretirati kot ponesrečeno komedijo, bi začetni fiasko lahko sicer brez večjih problemov razumeli kot najvišjo točko celotne konference. Od takrat naprej so šle stvari samo še navzdol.

Tokratna konvencija je bila predhodno na veliko promovirana kot srečanje svetovnega pomena, na katerem se bo pisala zgodovina. Če ne štejemo tedna dni praznega govoričenja o tem, da so droge slabe in da je treba v zvezi z njimi nekaj narediti, se ni zgodilo nič. Prva žrtev srečanj podobnega tipa, ki tradicionalno pritegnejo bizarno kombinacijo prohibicionistov, diplomatov, radikalcev, terapevtov in uživalcev drog, je sicer najverjetneje kakršnakoli terminološka konsistenca. Jezik je bil na vseh koncih. Uporaba drog, zloraba drog in odvisnost so se v veliki meri interpretirale kot sinonimi, pri čemer se delegatom načeloma že v izhodiščni točki ni ljubilo pretvarjati, da o vsem skupaj razmišljajo kako drugače kot predvsem znotraj moralnih kategorij.

Diskurz kreira realnost in ta terminološki kaos je prav tako ponudil precej dober namig o tem, kaj čaka udeležence konvencije. Čeprav je bila med veterani sprejeta določena stopnja splošnega konsenza, da je letošnji dogodek predstavljal znatni napredek v primerjavi s tistimi pred nekaj leti, ki so se fokusirali izključno na vojno proti drogam, so govori in plenarna zasedanja publiki rutinsko dajali vtis, da je vstopila v neko povsem drugo historično obdobje. Celotni kongres bi lahko učinkovito povzeli kot neskončno sago ideološkega pingponga, esencialno dialog gluhih, z apologeti vojne proti drogam na eni in proponenti radikalne reforme na drugi strani. Člani obeh taborov se niso pustili motiti in so konsistentno dajali vtis, da živijo v praktično povsem paralelnih svetovih.

Konvencija o narkotikih je politična afera, to je bolj ali manj jasno. Vendar pa se je ob vsej inflaciji govorjenja o izboljšanju življenja ljudi, ki jemljejo droge, vendarle nekoliko težko sprijazniti s tem, kako vztrajno in temeljito je bil s strani praktično vseh delegatov ignoriran psihološki aspekt uporabe drog in odvisnosti. Če se odvisnost da interpretirati predvsem kot neko kompulzivno ponavljanje nekoč funkcionalnega akta, ki je po svojem bistvu nostalgično, bi pravna reforma, ki je bila glavni predmet prepira, za konzumente drog morda res znala biti uporabna, vendar pa v resnici še zdaleč ne zadostna, da bi lahko vsaj približno obvladali probleme, povezane s fenomenom jemanja drog.

Življenjski stil vztrajne preparacije zadnje doze, skeniranja ulic za potencialne dilerje, frantičnega iskanja izgubljenih žil in večnega preverjanja, ali so vhodna vrata še vedno zaklenjena, terja globok psihološki davek. Izhodiščno neki samoohranitveni akt, v bistvu poskus celjenja izvorne travme, kompulzivna uporaba drog še sama deluje dodatno travmatično, in čeprav intenzivnost in obvladljivost situacije korelirata s predobstoječimi ranljivostmi posameznika, je ta travma v bistvu strukturna, ne naključna. To je aspekt, ki ostaja konsistentno ignoriran v okviru praktično vseh aktualnih razprav o politiki drog, kot tudi s strani velike večine zdravstvenih tretmajev. In kar zadeva letošnjo konvencijo o narkotičnih drogah, ta zagotovo ni ponudila prav nobenih upov, da se bo to v kratkem kakorkoli spremenilo.