Repetitio#1: Arabski Revolt

Repetitio#1: Arabski Revolt

Oddaja
11. 10. 2015 - 20:00

Repetitio je nova oddaja Redakcije za kulturo in humanistične vede Radia Študent. Nova oddaja, namenjena starim temam, ki se kar nočejo postarati. Repetitio je tako oddaja, namenjena zgodovini in njenemu ponavljanju, kajti enkrat mesečno se bomo v radijsko-dokumentarnem slogu posvetili zgodovinski temi, ki jo bomo bodisi obudili mi bodisi se bo obudila sama od sebe in jo bomo poskušali zgolj zajeti.
 

Prvo oddajo bomo posvetili arabskemu uporu, boju za Damask, koaliciji proti kalifatu, velikemu džihadu, sionizmu in seveda velikim imperijem, kjer se svetovna politika kot ničkolikokrat kondenzira na gričih in puščavah Bližnjega vzhoda. Kakopak govorimo o Veliki igri ter letu 1916.

Velika igra - The Great Game - poetična formulacija Rudyarda Kiplinga za opis rivalstva med Veliko Britanijo in Rusijo za obvladovanje Daljnega vzhoda. Osmanski imperij je preživotaril v dvajseto stoletje kot rezultat te igre. Ruska moč je zaradi porazov zbledela, članstvo v antanti pa je prej relativno ugoden položaj Osmanskega cesarstva postavilo na nemilost tako notranjega nacionalizma kot zunanjega imperializma. Največkrat pa sta šla oba z roko v roki.

25 odstotkov cesarstva je bilo nemuslimanskega. Od muslimanskega prebivalstva pa je polovica koristila arabščino za materni jezik. Zakasneli nacionalizem, ki je najprej odtrgal balkanske države, pa je kasneje v vstaji mladoturkov panturkizem nadomestil Islam in sultana-kalifa kot glavno kohezivno silo osmanske države.

Mladoturška vstaja leta ni proizvedla nekih bistvenih reform, uspešni pa so bili predvsem v dveh pogledih. Konsolidaciji tako panturškega kot panarabskega nacionalizma ter po drugi strani v iskanju zaveznika, ki bi ga branil pred manjšimi ter toliko bolj grabežljivimi nasprotniki. Mladoturška vlada je tako mrzlično iskala velikega zaveznika, ki bi jih obranil pred manjšimi plenilci, predvsem pred Italijo, Grčijo ter Bolgarijo. Prosili so vse sile in se šele čisto na koncu, z velikimi zadržki, s prošnjo po zavezništvu obrnili na Nemčijo. Nemčija pa je s še večjim zadržkom in nelagodjem sprejela zavezništvo. To je bilo drugega avgusta 1914, torej dva dni pred začetkom velike vojne. Čeprav z oklevanjem, izmikanjem in intrigami je Berlin prisilil Istanbulsko Porto, da je v vojno vstopila 2. novembra 1914. V teh sto dnevih se je britanski imperij dokončno odrekel stoletnemu vzdrževanju celovitosti Osmanskega cesarstva. Lord Kitchener, »Minister of war office«, je razdelitev cesarstva med Veliko Britanijo, Francijo in Rusijo zaupal Marku Syeksu.

Na začetku vojne je Lord Kitchener celo oporekal puču v Konstantinoplu, saj bi to Konstantinopel umaknilo kot najmikavnejši vojni plen vojne, ki še ni kazala svoje velikosti. Po katastrofalnih porazih Britancev v Galipoliju in Mezopotamiji se je izkazalo, da je turška vojska, čeprav nezmožna ofenzive, izredno učinkovita pri obrambi. Po teh triumfih se je oblast mladoturkov utrdila celo tako zelo, da je vlada Enverja Paše preživela vse zavezniške vlade skupaj. Razkroj cesarstva je tako bilo potrebno poskusiti orkestrirati od znotraj. Največje in Britancem najbližje ne-turško ljudstvo so bili Arabci oziroma arabsko govoreči prebivalci Osmanskega cesarstva.

Britanci so Arabce razumeli. Bili so muslimani in muslimane so razumeli, saj so jih veliko imeli. Če poznaš enega, poznaš vse. Za povrh so nedavno pridobili še Egipt, kjer itak govorijo arabsko: »Anglež tisočkrat bolje razume ljudstva sveta kot kdorkoli drug, razen mogoče Škotov«. Izjava, ki je praksi popolnoma propadla. Britanska konzula sta vse do začetka vojne denimo trdila, da je gibanje mladoturkov mednarodna židovska zarota in kot taka ne bo obstala.

Arabci so muslimani in na čelu muslimanov je kalifat. Ideja kalifata je že pred začetkom velike vojne mikala in strašila evropske sile. Takratni kalif, istanbulski sultan, je pod pritiskom Berlina razglasil jihad, ki naj bi po nemških spekulacijah »prebudil fanatičnost muslimanov« proti silam antante. Razglas je Britance navdal z grozo, saj bi kolektivni upor muslimanov v Indiji, Egiptu in Sudanu lahko resno ogrozil britanski imperij. Indijska vojska, ki je bila eden izmed glavnih instrumentov kolonialne prevlade, je bila v večini sestavljena iz muslimanskih vojakov. Klic za jihad je bil sicer v veliki meri ignoriran in neuspešen. Deloma zato, ker je bila Turčija pod mladoturki čedalje bolj nacionalistična in odtujena od velike večine ne-turškega muslimanskega prebivalstva. Ni namreč imela podpore niti emirja pokrajine Hejaz niti arabskih častnikov znotraj osmanske vojske. Navsezadnje pa tudi zato, ker jihad skupaj s krščanskimi Nemci in Avstrijci pač nima smisla.

A ideja kalifata in kalifa kot instrumenta zahodne dominacije je ostala. Britanci so šli v svojem spletkarjenju z Arabci skozi več faz. Od razširitve egiptovskega protektorata do anketiranja Arabskega polotoka ter Damaščanskega vilajeta - se pravi province Otomanskega cesarstva - skupaj s Hejazom. A okupacija Meke in Medine bi bila spet pogojena s strahom pred jihadom. Okupacija najsvetejših mest bi za muslimanske podanike angleške krone dejansko lahko pomenila povod za pravi jihad in katastrofo za imperij. Angleški načrt se je postopoma preobrazil v iskanje lokalnega veljaka, ki bi pod njihovim pokroviteljstvom dobil dostojanstvo kalifa, Britanci pa kakopak njegovo moč. Temeljna miskoncepcija je v tem, da so enačili vlogo papeža in vlogo kalifa. Kalif ni naziv, ki bi sam po sebi dal moč. Kalif je naziv, ki si ga z močjo šele pridobiš. Religioznost muslimanov so imeli za kohezivni faktor, ki se je navzven kazal kot enotna sila in kdor prevzame instrumente te sile, v tem primeru kalifat, lahko s tem razpolaga po svoji volji. Oziroma z besedami Ibn Sauda: »Popolnoma vseeno nam je, kdo je kalif«.

Naposled so se odločili za Ibn Ali Husseina, šarifa Meke in emirja pokrajine Hejaz. Hussein je bil primeren kandidat za kalifa. Šarif pomeni, da je bil potomec Mohameda, še več - bil je Hašemit, torej iz iste družine kot prerok. Bil je tudi emir negostoljubne pokrajine Hejaz, kjer se nahajata Meka in Medina. Britanci so špekulirali, da je jihad istanbulskega sultana neuspel, ker ni dobil podpore iz Meke in Medine.

Šarif Hussein je bil primeren kandidat tudi zato, ker je bil dolga leta talec v Istanbulu in je bil očitno s strani Porte spoznan za grožnjo. Nezaupanje je postalo vzajemno, ko je ob vrnitvi v Hejaz ignoriral Sultanov jihad. Drugi argument je bila navidezna podpora Husseinu s strani tajnih nacionalističnih klik znotraj turške vojske v Damasku. Torej s strani taistega zarotniškega kotla, znotraj katerega so nastali tudi mladoturki. Po začetnih načrtih naj bi se ob začetku upora na Husseinovo stran po konservativnih ocenah pridružilo sto tisoč, po optimističnih pa dvesto petdeset tisoč arabskih častnikov in vojakov, torej slaba polovica osmanske vojske.

Komunikacija o uporu je med Husseinom in novoustanovljenim Arabskim Birojem v Kairu potekala med letoma 1915 in 1916. Arabski Biro mu je poslal ponudbo, da v zameno za čast kalifa in mogoče večjo avtonomijo nad Hejazom prične upor proti Turkom. Klike arabskih oficirjev v Damasku so ga podprle v pogajanjih, dasiravno so bolj odobravali osmanski kot neverniški jarem. Pogajanje z Britanci bi lahko kvečjemu doprineslo k boljšemu izhodišču pri pogajanjih s Porto v zameno za večjo avtonomijo Arabskih vilajetov. Husseinovega sina Feisala so poslali k očetu s famoznim dokumentom, znanim kot »Damaščanski protokol«, v katerem naj bi zavezniki podprli panarabski revolt v zameno za neodvisno državo, od Jemna na jugu pa vse do linije Alepo-Homs-Ham-Damask, torej gospodarskega in kulturnega centra regije.

                       

S figo v žepu so v Kairu sprejeli Damaščanski protokol in Hussein je začel svoj veliki revolt. Revolt se je sicer začel medlo. Arabska elita v Siriji je še dolgo po koncu vojne ostala bolj naklonjena Porti. Čeprav je ta preventivno usmrtila več članov tajnih združenj arabske enote v Siriji, pa so jo bodisi premaknili na Dardanele bodisi poslali proti Rusom na Kavkaz. Šarif Hussein pa je z nekaj tisoč Beduini ostal priklenjen na obalah Hejaza in le britanska intervencija ga je rešila pred dokončnim propadom.

Leta 1917 pa se Husseinu pridruži Thomas Edward Lawrence, arheolog in agent Arabskega Biroja. Njegova naloga, ki si jo je sam zadal, je bila organiziranje in vodstvo panarabskega upora. Lawrence je bil zanimiv lik. Trmast svojeglav avanturist, ki je bil s sto dvainpetdesetimi centimetri premajhen za redno vojsko, njegova vloga pa je pod imenom Lawrence of Arabia že za časa življenja postala legendarna. Do Husseina je šel v okviru kratkih počitnic, ki jih je izsilil v Arabskem biroju. Zelo hitro je pridobil šarifovo naklonjenost in spoštovanje njegovega sina Feisala, s katerim sta vodila pohod do Damaska.

Lawrence je med pešačenjem po Siriji v študentskih letih od spodaj spoznal arabsko kulturo v vsej svoji mnogoterosti, predvsem v očitnih razlikah med mestnimi in puščavskimi Arabci. Afiniteta, ki se je med kampanjo le še poglobila, je bila zelo črnobela. Plemeniti in nedolžni Arabec, zlobni in preračunljivi Turek ter abivalentni Kurd. Že v Kairu je poročal, da so Arabci koristni: »Ker so v prid našemu neposrednemu namenu, da razbijemo islamski blok in premagamo Otomansko cesarstvo«. Nadalje pa je preroško in nič kaj idealistično zapisal: »Države, ki bi jih šarifi ustanovili po odhodu Turkov, bi bile za nas neškodljive«. »Arabci so še bolj nestanovitni kot Turki. Če bi ustrezno ravnali z njimi, ne bi nikoli prerasli stadija političnega mozaika, sklopa majhnih, zavistnih kneževin, ki niso zmožne ostati povezane.«

Lawrence je bil realist in se je zavedal realnosti politike. Z Arabci ob boku se je podal s polnim zavedanjem o načinu delovanja njegove vlade. A vseeno je bil prepričan, da ako zadostno poveže, spodbudi in s tem emancipira panarabsko gibanje, lahko iz teh nepovezanih kneževin in plemen resnično ustvari samostojno politično entiteto. Predvsem pa se je zavedal, da je verski moment drugotnega pomena napram nacionalističnim težnjam. V marsičem je podoben megalomanski in strastni, dasiravno anti-imperialistični figuri Winstona Churchilla, torej osebi, ki je na drugi strani velikokrat še bolj samovoljno posegala na Bližnji vzhod. Churchill je kot poveljnik Admiralitete že pred napovedjo vojne večkrat začel agresijo. Ironija je hotela, da je na koncu Churchillova impulzivna agresija manj škodila Bližnjemu vzhodu kot pa Lawrencova afiniteta.

Bližnjevzhodni teater velike vojne je bil diametralno nasprotje velike vojne nasploh. Namesto brezimnih množic na stagnirajoči fronti so bližnjevzhodno fronto zaznamovali hitri premiki in predvsem markantne osebnosti. Arabski revolt ni bil utišan, nasprotno, o njem so poročali kot da ne gre za drugorazredni »theatre of war«. Arabski Biro je sprejel svojevoljno iniciativo mladega Lawrenca, ko je dopustniški izlet v Hejaz spremenil v vojno. Arabski revolt jih je sicer stal milijone funtov in orožja, rezultatov pa ni bilo od nikoder. Prva poteza, ki jo je naredil Lawrence, je bila osvojitev pristanišča Akabe, zadnje turške utrdbe ob Rdečem morju. To je storil z drznim manevrom, devetstokilometrskim pohodom čez puščavo Wadi Rum z nekaj ducat beduinskimi vojščaki. Izza hrbta je z nekaj sto nomadi zavzel utrdbo, ki naj bi imela položaj celo neprimerno bolje utrjen kot Dardanele. Pot se je odprla za indijske okrepitve za Egipt, kjer se je nabirala armada za palestinsko ofenzivo. Ob palestinski ofenzivi in ob istočasnem začetku mezopotamske kampanje naj bi Feisalovi beduini začeli gverilsko vojno, kjer so izvajali napade na komunikacijske linije osmanske vojske. Lawrencova vloga je bila sicer bolj podpora napredovanju redne vojske. A takšna drugorazredna vloga v vojni pomeni drugorazredno vlogo v miru. Začela se je dirka za Damask.

Damask je bil želja in smoter tako za Arabce kot za Francoze, ki so že dolgo širili vpliv med libanonskimi kristjani. Na začetku vojne je bilo planirano, da naj bi rusko osvojitev Konstantinopla uravnotežila francoska pridobitev Sirije in angleška pridobitev Palestine ter Iraka. Rusi so izpadli, a pričakovanja so ostala. Francozi so vseskozi lobirali za svoje bodoče pridobitve. Celo ustavili so invazijo pri Alexandreti, ki bi potencialno presekala Otomanski imperij na pol. A Francozi ne bi prenesli, ako bi britanski škorenj stopil na njihovo obljubljeno deželo, zato so Britanci izvedli katastrofalno invazijo na Galipoli. »Prijateljstvo Francije,« je francoskemu kolegu Georgesu Clemenceauju pozneje povedal britanski premier David Lloyd George, »je za nas vrednejše od desetih Sirij.« Že pred formalnim sporazumom med silama je bila razdelitev jasna.

Dejansko so Lawrencovi beduini prej osvojili Damask kot britanska armada. In pod britanskim pokroviteljstvom so ustanovili Kraljestvo Sirije, pod čemer je mišljeno ozemlje vilajeta Sirije od Aleppa pa do Sueškega prekopa. A osvojitev Damaska ni trajala dolgo. Kraljestvo je leta 1922 pokončala implementacija Sykes-Picotovega sporazuma o francoski in britanski razdelitvi Bližnjega vzhoda, ki ga je Feisal poznal, na začetku oktobrske revolucije pa ga je Lenin obelodanil svetu. V njem je bila usoda Bližnjega vzhoda že zapečatena. Lawrencov idealizem se je skušal upreti, a je razdelitev naredil le še toliko bolj krhko. Dogovor med Syksom in francoskim diplomatom Francois Georges-Picotom je imperialistični dokument par exellence, ki neposredno krši dogovor »Damaščanske deklaracije« istega leta. Dogovor je predvideval razdelitev Levanta na francosko kontrolirano Sirijo in angleško Palestino s posebno koncesijo za židovske koloniste.

Težko bi našli bolj vpliven in bolj kontroverzen dokument. Ne ozira se na želje prizadetega prebivalstva, samovoljno določa etnične in verske meje arabskega ter kurdskega sveta, s čimer je napovedal spore, ki območje pestijo še sto let pozneje. Kot pravi James Barr: »Celo po merilih tistega časa je bil ta dogovor nesramno sebičen«. Doktrina belega papirja pa je predvidevala samovoljno črtanje meja. Oblast so si sicer nominalno razdelili Hussein in njegovi sinovi. Abdullah je dobil Irak, Hussein je ostal v Hejazu, Feisal pa je dobil Transjordanijo, kjer še vedno vladajo njegovi potomci. Palestina pa je v okviru Balfourske deklaracije kot priprava za židovsko kolonizacijo prešla neposredno pod upravo krone. Britanska kolonialna politika je bila paternalistična, nominalno so nastavili domačega suverena, ki je imel še manjšo vlogo kot doma kraljica; prva leta so morali Hašemiti biti vojne z arabskimi silami znotraj sirskega kraljestva v imenu krone. Francozi pa so najprej iz Sirije izluščili krščanski Libanon, ureditev pa je bila sestavljena iz majhnih upravnih enot, sestavljenih iz verskih drobcev.

Združene države, ki so se istega leta kot Lawrence vključile v vojno z Nemčijo, so pred sto leti bile morda najbolj konstruktiven igralec v bližnjevzhodni konstrukciji. Še prej so bili ravno ameriški mediji najbolj zaslužni za mit o Lawrencu Arabskemu, ki se je potem spričo zavezniške izdaje zagrenjen vrnil v Veliko Britanijo, zavrnil vse medalje, se odpovedal činu podpolkovnika in začel pisati memoare.

ZDA so vstopile v vojno z Nemčijo, ne pa v »imperialistično zavezništvo«, kot je bila antanta znana v Ameriki. Washington torej ni bil v vojni z Istanbulom. Dvanajsta od Wilsonovih famoznih štirinajstih točk je zahtevala avtonomijo in samoodločbo narodov v Osmanskem imperiju. Sykess-Picottov sporazum pa se je Wilsonu zdel najnižja oblika politike. Podobno kot je deseta točka zahtevala samoodločbo avstroogrskih narodov, je isto kot na Koroško predsednik Wilson tudi v Sirijo in Palestino poslal opazovalca Charlesa Crana in Henrya Kinga. Po dveh mesecih pa sta kljub vmešavanju Francozov in Britancev prišla do naslednjega sklepa: v Siriji lokalno prebivalstvo ne želi francoske uprave, v Palestini pa ne britanske, v Irak pa nista mogla, saj so jim to preprečili Angleži. Predlagala sta, da bi mandat nad Sirijo prevzele nevtralne ZDA, vladar te države pa bi postal Huseinov sin Feisal. To poročilo je prišlo na plan šele nekaj let kasneje, saj je Wilsonov načrt neslavno propadel.

Tik pred podpisom dokončnih pogodb, ko se je pojavilo vprašanje meje Palestine, kasnejšega Izraela, je neki svetovalec v Londonu napisal: »V resnici nobena delitev Arabije med Alepom in Meko ni naravna. Najboljši nasvet je zato upoštevanje strateških prednosti.« Nazadnje sta o meji odločala britanski general in direktor angleško-perzijske naftne družbe, sedaj znane pod imenom BP Oil.

Ena izmed velikih ironij zgodovine je ta, da je po dokončni ureditvi in razdelitvi Bližnjega vzhoda edina zares neodvisna entiteta postal Hejaz. Leta 1922 Hejaz zavzame Husseinov sosed in večni rival Ibn Saud. Savdijci so z vahabitsko ideologijo ustvarili formulo, ki se ji Huseinova tradicionalna plemenska naveza z vsemi svojimi slabostmi in ranljivostmi ni bila zmožna upreti. Izkušnja afganistanske vojne izpred nekaj let je bila še preveč boleča, zato so savdske fanatike na neugodnem terenu rajši pustili pri miru.

David Fromkin, čigar knjiga Mir, ki naj bi končal ves mir je služila kot osnova današnjega repetiranja, trdi, da je Sykes-Pickotov sporazum postal temeljna frustracija Arabcev skozi celotno 20. stoletje. Zverinski pogoji povojne ureditve so na dolgi rok bolj kot Nemčijo prizadeli Arabce, čeprav so ti bili del antantnega tabora. V naslednjih desetletjih je ta frustracija prerasla v obsedenost. Še danes se govori, da je nerazumljivi pregib meje v puščavi med Savdsko Arabijo in Jordanijo nastal, ker naj bi bil nekdo dregnil ministra Winstona Churchilla, ko je risal mejo na zemljevidu na mizi.

Lanski začetek more novega kalifata islamske države se ni začel z vzkliki proti ameriškemu imperializmu, kot smo vajeni, ampak proti Sykes-Picotu. Uničenje sirsko-iraške meje so pospremili z naslovom: The end of Sykes-Picott. Sen Kaiserja Wilhelma o jihadu proti francosko-britansko-ruskemu imperializmu pod vodstvom kalifa se je končno uresničil. Sto let prepozno.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

ojla, upam, da boste dali avdio fajl na net, ker sem velik del zamudila in bi rada slišala celo. :)
Kar sem ujela pa je bilo super! Pohvale.

zanimivo, ampak za božjo voljo; dajte glasbo v drugi plan...včasih popolnoma preglasi govorca.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.