Danes v Striptizu govorimo o knjigi „Cvjećarnica u kući cveća“ Lazarja Džamića, v kateri nam avtor pojasni, zakaj smo sprejeli in živeli Alana Forda.

V Londonu živeči avtor je v srbskemu jeziku napisal knjigo, ki so jo potem natisnili v Zagrebu. Do danes je v Sloveniji sicer še nismo zasledili, je pa nekaj poglavij dostopnih na spletu, in sicer na www.bastabalkana.rs. Ti podatki so že dovolj alanfordovsko ironični, da bi lahko bili osnova za scenarij kakšne epizode. Zlasti glede na dejstvo, da je scenarij najslabši člen stripa Alan Ford. Če ste ga kdaj poskušali obnoviti nekomu, ki ga ni nikoli bral, ste bili kmalu v zadregi. Za Alana Forda so značilni skeč, komičen dialog, bizarna situacija in satira. Zato smo se spraševali, kako se bo avtor pričujoče knjige lotil analize stripa, ki je v bivši Jugoslaviji imel status kultnega artefakta in „mašine za citiranje šeg“ obenem. Pomislek, da bo analiza Alana Forda podobna vivisekciji žabe, se je pokazal za popolnoma zgrešenega. Uspeh Alana Forda nam je po prebiranju Džamićevih argumentov bolj jasen in smiseln.

Najprej, Džamič je od idejnega očeta in scenarista Maxa Bunkerja izvedel, da so glavni liki v stripu arhetipi, narejeni po vzoru  renesančne Commedie dell'Arte. Značilne maske Harlekina, Pulčinele, Pantalonea in drugih s lahkoto prepoznamo v vlogah členov disfunkcionalne „grupe TNT“. Tako izrazite karakterje je s kombinacijo karikature in realistične mehke risbe plastično ponazoril risar Magnus. Magnus in Bunker sta potem te like postavila v svet špijonaže, kot bazo sta jim določila razpadajočo cvetličarno v New Yorku in permanentni kaos in zmeda so se lahko začeli. Prvo številko Alana Forda sta sicer objavila leta 1969.

Eden razlogov uspeha tega izvirno italijanskega stripa pri nas, Džamić vidi v atmosferi Alana Forda. Opredeli jo kot nadrealno farso. Dvojec Magnus in Bunker sta sicer kritizirala kapitalizem, toda tudi na tej strani Jadrana smo imeli podobne kapitalistične izkušnje s korupcijo in nesposobno oblastjo. Lahko se namreč strinjamo, da je socialna satira enako dobro orisala tudi „naše“ politike, policaje in oblast nasploh. „Groteska, absurd in velika doza „totalne norosti“, ki ga zasledimo v stripu“, pravi Džamić, pa je v Jugoslaviji bil vsakdan, le da ga nihče ni tako natančno določil.

Še eden izmed razlogov uspeha Alana Forda v bivši državi je diletantizem, ki je značilen za grupo TNT, zlasti za iznajditelja med njimi - Grunfa. Razviden iz slogana „Nema veze kako, važno je, da radi“ oziroma izmuzniti se že nekako in priti do happyenda, pa četudi bizarnega in črnohumornega. Takšna mentaliteta je žal trajno aktualna, ampak v Alanu Fordu je vsaj duhovita.

V takratno Jugoslavijo je Alan Ford prispel leta 1972, prek Zagreba, in za dejstvo, da se je močno zasidral v kolektivni spomin, gre zasluga tudi Nenadu Brixiju, prevajalcu. Brixi je poskrbel, da domislice zvenijo farsično, ker je uporabil afektirani zagrebški govor, ki je že sam po sebi izumetničen in smešen.

Ob neverjetni popularnosti, ki jo je Alan Ford imel, se sliši čudno, da za strip ne vedo nikjer drugje kot v matični Italiji in v državicah, slednicah Juge. V angleščino denimo ni nikoli preveden, v Franciji pa je po dvanajstih epizodah ugasnil.

Strip smo zahvaljujoč malemu formatu prebirali kar med poukom, pod klopjo. Dva enaka okvirja na vsaki strani, perfektno kardirana, povabijo bralca, da se poglobi v dekodiranje karakterjev, situacij in emotivnih stanj. Zaradi mizanscene smo bralci ves čas angažirani, kot da bi bili na sceni. Enostavna scenografija, polna nepričakovanih, grotesknih detajlov v kombinaciji s ekspresivnimi emotivni stanji, je konstanta „Alana Forda“. Risar Magnus recimo uporabi „vampirske zobe“, ki „izrastejo“ junakom, kadar so jezni ali ko vpijejo. Ženske, ki se vsako toliko pojavijo kod epizodistice, so po drugi strani neskončno seksi, globokih dekoltejev in seksualno sugestivne. Vsi karakterji nadpovprečno dobro funkcionirajo v detajlih, dialogih in individualnih scenah, in vedno znova potrjujejo svoje karakterje. Omenimo še Superhika, ki krade revnim in podarja bogatim.

Če sira Oliverja, Jeremije, Boba Rocka in drugih protagonistov še ne poznate, jih lahko poiščete na spletu. Stipe lahko prebirate na naslovu www.stripovionline.com, a svetujemo vam, da le do številke 75. Po tej številki jih je namreč Magnus nehal risati in strip nikoli več ni bil enako dober.

Za konec pa še omenimo, da so vzor v Commediji dell'Arte deloma najdli Leteči cirkus Montija Pythona, Benny Hill, Top lista nadrealista in veliko drugih pametnih fars.

Alana Forda je aktualizirala Iva A. Boras.