Sin očetu na pol medved | Radio Študent

Sin očetu na pol medved

Recenzija izdelka
16. 5. 2017 - 13:00

Preden so letos prvič v s smogom in trdimi delci preobremenjeni zrak poleteli žareči drobci smodnika, so pri Stripburgerju poskrbeli za še eno posebno izdajo. Pod okriljem zbirke Ambasada strip je tokrat izšel – po normalni ceni – strip Nicolasa Presla. Omemba denarne vrednosti se zdi smiselna, ko je ob sofinanciranju s strani Javne agencije za knjigo, njena dostopnost začuda lahka tudi za plitvejše žepe; saj pri nekaterih drugih, s strani JAK-a financiranih založbenih izdelkih, to ni ravno pravilo.

Strip Sin očeta medveda je bil drzna izbira Stripburgerjevih urednikov. Kot so vam namignili tudi v Stripburgerju številka 66 iz leta 2015, je Presl ljubitelj vizualnega izražanja do te mere, da so mu tudi grafični zapisi glasov v obliki črk ponavadi odveč. Tudi v predočenem izdelku obstajajo le tri zapisane besede, ki označujejo napise nad javnimi stavbami, v katere protagonisti vstopajo; v sodišče, v šolo in na univerzo. Tudi tam stojijo skorajda brez potrebe. Kot bi rekel danes že nekdanji telekomunikacijski velikan, “Življenje niso le besede”.

O nemem stripu govorimo, ko v stripu ne govorijo z besedami. Oblački se tokrat ne kažejo niti na nebu. Nicolas Presl svoje črno-bele podobe, izvabljene iz peresa, prepušča zemeljski atmosferi. Ozadja do neba ne sežejo. Na trenutke od črnila in njegovih prstnih odtisov umazana ilustracija ostaja le v oziru osrednjega subjekta posameznega panela, brez kakršnegakoli ozadja. Vendar je to bolj redkost. Večinoma gre za kvadratke, izpolnjene s plastično prikazanimi ekspresionistično pokvečenimi grotesknimi telesi, ki spominjajo na hibrid gotskih ikon in likov iz Picassove Guernice. Molčečnost grl pa zamenjujejo njihove izredne izrazne telesne geste.

Nemi strip je sicer forma, ki jo poznamo dlje od stripa ali slikanice z besedami. Če se spomnimo teorije ameriškega stripovskega teoretika Scotta McClouda, gre za direkten razvoj stripovske forme od jamskih slik v Altamiri ali Trajanovega stebra do današnjega dne. Prva dva primera umetnosti namreč predstavlja kot obliki protostripov.

Stilizirane figure ljudi nas ob vzporejanju z vsebino spominjajo tudi na katere od človeških prednikov, ki še niso prešli vseh stopenj evolucije. Pred razvitjem čelnega režnja bi bili njihovi obrazi ob pokončni hoji obrnjeni navzgor, kot se vsake toliko zgodi tudi v stripu Sin očeta medveda. Ponavadi ob intenzivnih čustvih, ko ob pogledu navzgor in iz profila, sploh ob vreščanju opazimo tudi iz goltanca moleč jezik. Namerno rušenje perspektive se namesto v prostoru tako kaže predvsem v človeških figurah.

Če se vrnemo za trenutek še k nemosti stripa, moramo v izogib širjenju laži opozoriti še na uporabo kolaža. V delu stripa, kjer mladi medved-človek stopi na univerzo, se zdi, da ponekod besede kar vrejo iz knjig kot gejzirji. Zaradi uporabe kolaža pa jih ne dojamemo toliko kot vsebino, temveč bolj kot neke vrste šrafuro, torej kot prikaz teksture s pomočjo linij, namesto z barvanjem. Nenazadnje je besedilo ostalo v francoščini in porezano do mere nejasnosti konteksta, tako da ga niti ne bi bilo smiselno prevajati.

Precizno kadriranje nas skozi to napeto zgodbo vodi ne kot gluhe, ampak kot opazovalce, ki so nam ponovno odprli oči in s tem sluh tudi nadomestili. Vse prevečkrat se zdi, da je branje stripa preveč osredotočeno na besedilo ali pa je le-to nadrejeno risbi. Idealno gre za vmesno kombinacijo. Nicolas Presl pa je v Sinu očeta medveda dokazal, da se da zgodbo brati zgolj s slikami. Hkrati nam da misliti, ali nismo pri tistem “stripu od zadnjič” pozabili vzeti pod drobnogled kakšnih narisanih detajlov?

Strip brez besed torej ni manjvreden stripu z besedami, Sin očeta medveda pa prav tako zaradi te karakteristike nikakor ni strip za majhne otroke. Marsikateri trenutek bi jim verjetno ostal nerazumljiv, kot je na primer subtilen prikaz spolnega akta med medvedom in človeško žensko. Osrednja vsebina bi pri majhnem otroku morda še lahko prišla do izraza, vendar bi bile zaradi bolj egoističnega pogleda na svet interpretacije drugačne. Odraslo oko pa lahko zazna še kaj več od tragičnosti življenja družine, ki jo v prvi vrsti žene preživetje.

Presl se v stripu nenehno poigrava z ločnico med naravo in kulturo, med človekom in živaljo. Ljubezen do potomcev naj bi premagala vse, vendar ali ni morda to le skrb za zarod, ki jo zahteva nagon v želji po preživetju vrste? Preizprašuje tudi dejavnike, kot so, v kolikšni meri nas zaznamujejo geni in v kolikšni okolje? Ali je izločanje posameznika iz družbe na podlagi fizičnih značilnosti res stvar človeške nravi ali posledica živalskega odpora do živali, ki je morda neplodna po drugi generaciji?

Po “človeškem branju” smo se znašli pred obsodbo stigmatizacije družbe do deviantnih posameznikov, ki jim je tako otežena – če ne celo onemogočena – pot vstopa v sistem, ki zahteva kalupe. Zaradi občutka nepripadnosti pa nastopita kriza in preizpraševanje pripisane identitete. Po “živalskem branju” pa smo se znašli na obsojanju človeškosti kot zanikane živalskosti, ki z izgovorom kulture upravičuje svoje nasilne teritorialne in druge nagone.

Avtor nas v danes obravnavanem stripu torej popelje skozi zgodbo, kjer nam s prikazom pomembnih detajlov podaja pripoved po lastnem tempu in z jasnim izjavljanjem. Vsekakor pa ta odpira številna vprašanja. Pri tem pa se ne rabimo čuditi, da je moč slike lahko neprimerno večja, ko ob njej ni samoobrazložujočega besedila, kaj šele podvajanja informacij s pomočjo besed. Kulturno precej univerzalna pravljica Sin očeta medveda nas v vrtincu čustev popelje v kritiko družbe in človeške narave, ki jo je lažje občutiti kot opisati – z besedami.

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.