Plesna pedagoginja in koreografinja Maja Milenović Workman, ki sicer že dlje časa živi in deluje v New Yorku, velja za ustvarjalko, ki v gibalno umetnost vnaša estetske kategorije, v katerih se osredotoča na telo v njegovi absolutnosti, četudi je njegova podoba hendikepirana, drugačna, izmaknjena pričakovanemu.

Nedavno je v sklopu raziskovanja gibalnih teles, ki niso »popolna« in naj ne bi zadoščala standardom umetnosti, dokazala ravno obratno, saj je z uprizoritvama Slišim z očmi in Guernica Continuum potrdila tezo, da se eden od najglobljih in pretresljivih učinkov umetniškega dela lahko nahaja ravno v določenem »manku«. Ta »manko« Workmanova spreobrne v adut uprizarjanja, v omenjenih projektih se je soočila s fenomenom gluhonemosti in hudega telesnega hendikepa – amputiranega izvajalca.

V Namišljeni resnici (produkcija Zavod Flota) sicer ne gre za osredotočanje na zunanjo oziroma transparentno hendikepiranost, pač pa – v kolikor želimo med deli koreografinje zajeti neko središčno nit – za prikrite psihične frustracije in nezmožnost biti »popoln« navkljub »popolnemu« življenjskemu standardu in vizualnem izgledu.

Osrednjo figure ženske, ki je sicer samosvoja, a obenem tudi prototipska – kar je konec koncev sporočilo samo zase, upodablja plesalka Tina Dobaj Eder, ki v kolažno strukturo predstave ne vstopa le gibalno, ampak tudi s poskusom vsebinsko »podaljšanih« performativnih pristopov. Kar pomeni, da svojo pojavo, telo in prisotnost gledalcu ne ponuja zgolj v sistematizirani, nemi plesni govorici, ki naj bi prepuščala intuitivno zaznavno in razumevanje, ampak stremi k dokaj racionalnim povezavam med posameznimi točkami.

V obliki koordinatnega sistema se skupaj z neposredno bližino občinstva etapno premika po dogajalnih ploskvah, pri čemer na vsaki na novo vzpostavljeni nadgrajuje tudi vsebino poglavja, čeprav je tisto notranje gonilo – neznosna tesnoba sodobne ženske – stalno in isto. Gre namreč za nenehni dialog med njo in zanjo nevidnim glasom (Anaya Workman), ki jo v metaforičnem slogu diktata družbe vodi, speljuje, z njo manipulira in tako rekoč režira počutje njenega telesa in formo odrskega bivanja.

Karakter ženske, ki jo Eder Dobajeva poskuša enakovredno izrisovati tako na nivoju abstraktne, plesne govorice kot tudi skozi simbole prepoznavnih družbenih situacij in gest, je podvržen nenehnemu boju s svojo psihično razrvanostjo, negotovostjo in nemirom. Od tod tudi mestoma histerična in repetativna poglavja znotraj dialoga in giba. V svoji »namišljeni resnici« bivanja se kot ženska pekoče zaveda svoje minljivosti in nadomestljivosti, pri čemer ji inteligentnost in znanje ne pomagata, prej »škodujeta«.

Dogodku, ki ga zaznamuje dobra idejna zasnova in manj običajno koriščenje prostora, pa tudi čar v živo izvajanje jazz glasbe (Andrej Hočevar – Dre) ter siceršnji minimalizem postavitve, se vendarle izmakne kompaktnost notranje dinamike in nazornejše poantiranje problematike, ki jo razgrinja.

Po namišljeni resnici se je sprehajala Zala D.