Če takoj na začetku izdamo, da vsi otroci v predstavi Peter Kušter umrejo, ne bomo nikogar prikrajšali za užitke ob gledanju. Kot tudi podatek, da je produkcija novogoriškega narodnega gledališča postala Žlahtna komedija po izboru strokovne žirije letošnjih Dnevov komedije v Celju, ni prevelik spoiler. Komični potenciali in otroške smrti so v uprizoritvi tesno prepletene, uspešno pa jih povezuje izdelana pozicija zasnove in njena učinkovita izvedba.

Po opisanem bi utegnil kdo sklepati, da so komične ravno smrti izvorno nedolžnih in nemočnih, a to le delno drži. Odrsko dogajanje je namreč razdeljeno na dve ravni: eno na odru, drugo pa na odru na odru. Oder na kvadrat je prizorišče pokola ne tako nedolžnih otročičev, medtem ko podloženi, zgolj oder, uokvirja predstavo v predstavi. Smeši ne le prvo, temveč tudi produkcijo same sebe in med obema vzpostavlja odnos, ki omogoča učinke bizarne komičnosti. Predvsem pa funkcionalno komunicira z vsemi členi gledališkega dogodka.

Kratke zgodbice gredo do smrtne skrajnosti: Damjanček se med jedjo zvira po mizi in konča zaboden v jedilnem prtu, njegov vrstnik ne mara več jesti juhe in od lakote pogine, tretji pa preveč zamišljeno, v oblakih hodi v šolo in utone. Tistega paglavca, ki se z bičanjem izživlja nad živalmi, ugrizne pes in izkrvavi, smrklja ob igri z vžigalicami požge hišo in od nje ostanejo le rdeči čeveljci. Gledališka groteska ne dela izjem, vsi neposlušni pamži, poleg njih pa še kdo, pocrkajo.

Vendar prva slovenska uprizoritev glasbene igre ni prav dosti samovoljno kruta, saj dosledno sledi predlogi londonske skupine Tiger Lillies, Juliana Croucha in Phelima McDermotta. Njihova predstava iz leta 1998 se napaja iz istoimenskega dela Heinricha Hoffmana iz sredine 19. stoletja, slikanice, ki ne vznemirja le z zgodbami, temveč tudi z ilustracijami. Tiger Lillies so črne zgodbe, za katere ni povsem jasno ali promovirajo avtoritarno vzgojo ali otroško nagajivo energijo, v svojem slogu priredili. Nastalo so poimenovali »junk-opera«.

Svoje(z)vrstna novogoriška produkcija se tako odmakne od didaktičnosti in morebitne tragičnosti krvavih usod k netendenciozni temačnosti humorja. Režiserka Ivana Djilas je s širokim razponom obravnavanih tem svojih predstav, zlasti pa z raziskavo glasbeno-gledališke forme v sodelovanju z Boštjanom Gombačem, dvignila raven zavedanja možnosti učinkovite komunikacije glasbenikov, igralcev in publike, ki se s Petrom Kuštrom le še utrjuje.

To je očitno od začetka, ko Kristijan Guček kot pojavna kombinacija Lurcha iz Addamsovih in Willyja Wonke najde presenetljivo višino svojega glasu. Nemudoma potegne v odrsko pripoved, ki jo je prevedel Andrej Rozman Roza, ter spretno vleče njene niti, prekinjajoč jo z aktualnimi domislicami. Dramaturgija Ane Kržišnik Blažica je potrpežljiva in ne hiti naprej, ampak pusti, da prevlada vtis spontanosti. Celotna devetčlanska zasedba s tremi glasbeniki, ki so aktivni soudeleženci uprizoritve, je prepričljiva v izvedbi in sledi režiserski pozornosti na podrobnosti in natančnosti. Pri tem visoko piskajoči protagonisti v mrakobni atmosferi celostno izkoriščajo arzenal gledaliških elementov.

Blaž Celarec, Boštjan Narat in Joži Šalej s širokim naborom glasbil inovativno pristopajo h glasbeni podlagi skupine Tiger Lillies, za duhovito uporabo lutk pa je zaslužen Brane Vižintin. Tako kot lutke je tudi pripravno sceno, ki se bliskovito spremeni iz interierja v gozd, oblikovala Barbara Stupica. Zaokroženo podobo predstave dopolnjujeta tudi maska Tine Prpar in kostumografija Jelene Proković. Vse našteto je povezano v usklajeno in premišljeno predstavo, in čeprav ponavljajoč ritem songov kar malce počasi stopica od besede do besede in od konca verza v rimo ter le redko malopridno pobezlja, celoten tempo predstave ves čas trdno drži pozornost gledalca.

Od decembrske premiere Petra Kuštra je minilo skoraj pol leta. V tem času se je predstava z malega preselila na veliki oder, da bi sledila zanimanju in navdušenju, ki je že ustvarilo ikonično javno podobo predstave. Kar dokazuje, da je bizarnost mjuzikla lahko popularna, ne da bi pri tem pristajala na kakršnekoli kompromise. Le malo iz centra se je potrebno zapeljati.

(Foto: Peter Uhan)