Danes je jutrišnji včeraj je produkcijsko nenavaden dogodek, saj združuje dva koncepta, dve ločeni ideji, ki se tekom procesa tako prepleteta, da se zlijeta v zgoščeno tvarino, v kateri bi bilo nemogoče iskati zgolj eno ali drugo. Gre pravzaprav za dve predstavi, ki pa nimata več potrebe po dvojnosti, ločeni začetni zasnovi ostajata zgolj dvoje vrat za mogoče vstope v novo celoto. S tem je zamajan tudi zasidran produkcijski režim posameznih enot avtorskih del in odpira se vprašanje formalnih pogojev predstave, ki so nenazadnje tudi temelj za državno sofinanciranje.

Vseeno pa nihče, ki je prišel na dogodek, ne more reči, da ni videl predstave Ljubezen je odgovor, kaj je vprašanje?, ki jo je konceptualno zasnovala Teja Reba, niti, da ni videl predstave Metamorfoze 2: Izgubljeni (k)raj, ki izhaja iz zamisli Bare Kolenc. Prav tako pa ene ne bi bilo brez druge oziroma brez dogodka Danes je jutrišnji včeraj. Ta formalni double bill, ki ga podkrepi tudi gledališki letak z obema konceptoma in naslovoma, je pravzaprav realno čisto nova predstava. Namesto hiperprodukcije gre pri tem produkcijskem modelu torej za združevanje moči in konstruktivno sodelovanje.

Izjemna performerja Teja Reba in Loup Abramovici imata v skupni režiji in koreografiji z Baro Kolenc očitno dovolj manevrskega prostora in režijske podpore, da izoblikujeta novo vrsto odrske zrelosti, ki smo jo pri njiju doslej dobivali v zasnutkih in posameznih prebliskih. Igralsko in fizično prezenčno sta kos zahtevnim temam, kot so vprašanje časa, ljubezni in izgube, ne da bi ju odneslo v patetiko, čeprav se mestoma zaradi iskrenosti in fizične surovosti, ki meji na performans, znajdemo nevarno blizu meje neke intime. To je seveda posebej spolzko predvsem, če vemo, da sta performerja partnerja tudi v privatnem življenju. Golota, grizenje in izmenjava tekočin so sestavni deli njunega manevra, ki pa nikoli ekscesno ne izstopijo iz skromnega, melanholično pridušenega vzdušja odrske podobe.

Osamljena, a prezentna lika John in Gina, oblečena v zamolkle modre odtenke, sta na veliki sceni Stare elektrarne z minimalistično scenografijo – eno belo mizo in stolom – nekaj čisto drugega kot z igralci, scenografijo in dogodki nasičen prostor Kina Šiške v predstavi Metamorfoze 1: Lov. Podobno kot vizualen vtis je, kolikor je to v takem dualnem konceptu sploh mogoče, izčiščena tudi ideja. Nemogoča utopična časovnost zdaja, ki se preigrava med ideali preteklosti in projekcijami prihodnosti, je postavljena na relacijo odnosa med moškim in žensko. To relacijo scensko opredeljuje bela vrv, ki tekom predstave dobi mnogotero funkcijo.

Predstava je očitno napaberkovana iz posameznih prizorov, ki pa so dramaturško večinoma lepo povezani. Le včasih nastopijo nekateri zatiki v obliki nekoliko izgubljenih vmesnih prizorov, ki pa so brez izjeme korektno izvedeni. Vključeni so tudi izključeni prizori, ki gledalca nikamor ne vodijo. Tak je denimo začetni prizor raja z Adamom in Evo. Njegova nenadna prekinitev in nagovor gledalcev s strani performerjev vnese avtoreferenčno dimenzijo, ki se kmalu zatem neopazno prelevi v neko drugo pripoved, ves čas kočljivo plavajočo med fikcijo in realnostjo.

Dvoje vrat, ponujenih za vstop v predstavo, ne pomeni zgolj dvoje možnih različnih branj, ampak sugerira iskanje lastnih, še neodprtih. Iz tem, ekspliciranih v predstavi, kot so projekcija lastne smrti in pričakovanja v odnosih z drugim, ter fizičnih inačic izžemajočih, prežemajočih in drugačnih nevarnih razmerij, se gledalcu na kompleksen način ponujajo velike teme, po katerih ne upa seči vsako gledališče.

To gledališče pa nam nemara govori ravno to, da je ono samo tisti utopični izgubljeni raj, kjer se vsaj včasih še takole zasvetlika kakšna točka čistega zdaja, ki nas nepričakovano posrka vase in izpljune malo drugačne.