Visoka pričakovanja so vselej slaba popotnica premieram, toda ob tolikšnem dvigu prahu, medijskem pompu in žgoči obravnavani temi, kot jih je prinašala Igra o antikristu: Oratorij po mariborski nadškofiji, je bilo težko predvideti kaj drugega kot nestrpno masovno čakanje velikega dogodka, ki je bil za povrhu v celotnem formatu uprizorjen samo enkrat. Spektakularnost je bila torej dogodku vpisana, še preden se je ta zgodil. In spektakularnost se je nadaljevala tudi na umetniško interpretativnem nivoju, plazila se je po odru Gallusove dvorane, kot da bi na vsak način želela zapolniti njen veličastni volumen, pri tem pa pozabila na svojo vsebino in namen.

In vendar – kdo ne bi bil poln pričakovanj? Provokativne tematike o zlomu mariborske nadškofije in njihovih huronskih dolgovih se je lotil angažiran umetniški kolektiv Was ist Maribor? (Sebastijan Horvat, Andreja Kopač, Matjaž Latin, Aljoša Ternovšek), poznan kot pronicljiv, kritičen in oster oznanitelj ter interpret družbenih anomalij. Načeloma sicer fokusirani na lokalne problematike so z obravnavo škandalov mariborske nadškofije vendarle posegli v vseslovenski interes. Navsezadnje se ustvarjalci tudi v spremnem besedilu sklicujejo na dejstvo, da gre za največjo dolžniško zgodbo v času države Slovenije, ki kronološko pomeni začetek razkroja socialne države.

Pomislek bi namreč bil, da bo dogodek zaradi prostorske premestitve – prvenstveno naj bi bil izveden v SNG Maribor – izgubil težo in neposredno sporočilnost, da zaradi dislociranosti naslovnikom ne bo dovolj »u fris« povedal, kar jim gre. Toda to se je izkazalo kot še najmanjši problem oziroma sploh ne. Nad odrom se je namreč razpenjala ogromna zračna panoramska fotografija mariborskega Slomškovega trga, bilo je jasno: gre za Maribor in smo v Mariboru.

Povedni, a suhoparni fotografski dokument, ki je nastopal le kot informacija, ne pa tudi interpretacija, se je na koncu izkazal enakovreden v učinku kot vse ostalo nadaljnje dogajanje na odru. Vsebina oratorija, glasbo zanj je ustvarila Nana Forte, se je naših vrlih kardinalov lotila tako plakatno in zamejeno, da se je nemogoče znebiti občutka, kako je mogoče, da je bila tako »idealna« priložnost, da se končno javno in z vso neizprosno ostrino spregovori o temnih lisah RKC, povožena, kastrirana in v svoji kritičnosti zreducirana na minimum. Kaj se je zgodilo, da je kolektiv podlegel tako sploščeni in drznosti oropani postavitvi?

V ideji sicer inovativno in obetajoče spajanje vzvišenega, sakralnega opernega petja in »pritlehne«, z materializmom in napuhom prepojene vsebine, se je v realizaciji izkazalo kot medlo in nekomunikativno, zgolj v službi forme in estetike, nikakor pa ne provokativno, kaj šele kot moment žlahtne distance ali komičnega učinka. Pa morda to še ne bi bilo tako usodno, če ne bi bila besedilna predloga in posledično razvoj dogodkov tako naivno, kot slikanica, že skoraj boleče strahopetno zastavljena. Kolektiv se je očitno odločil, da se ne bo vrgel v raziskovalno delo, da ne bo dregnil v nadškofijsko osje gnezdo na avtorski način in z lastno raziskovalno interpretacijo, ampak za material uporabil že obstoječe informacije, ki so znane vsakemu povprečnemu konzumentu množičnih medijev.

Zdi se, da uprizoritev kot svoj osrednji komentatorski adut jemlje nekakšen neuspeli cinizem in ne kritičnosti. To je razbrati tako iz dialogov kot režijskih smernic, ki do likov – Anton Stres, Ivan Štuhec, Franc Rode, Mirko Krašovec, Anton Martin Slomšek – pristopajo na eni strani posmehljivo, po drugi pa docela neškodljivo in trivialno. Liki se v sporadičnem tempu valijo iz karamboliranega bemfla na klančini. V »pojoča« usta jim vstavljajo naivne izgovore, prelaganje krivde drug na drugega, testirajo njihovo odgovornost do ljudstva, a namesto zareza v samo resnico raje v strahu zganjajo njeno parodijo. Toda to, kar pritiče njim kot polfiktivnim likom, se na koncu pretopi v celostno konceptualno podobo dogodka, torej tudi njenim avtorjem. Če sta bila cinizem in zajebantsko moraliziranje mišljena kot tista politična gesta, ki bo cerkvene figure ponižala in osmešila, je očitno prišlo do nesporazuma.

Neartikuliranost postavitve, ki se čuti kot posledica negotovosti v samem ustvarjalnem početju, se navsezadnje pokaže tudi v nizanju raznolikih režijskih žanrov, ki se med seboj nejasno referirajo in povezujejo, so prej epizode same zase, zgolj za hip atraktivne, in ko popustijo, obvisijo v zraku. Naj bo to vpadli rešilni avto, sarkastično simulirana amputacija okončin slehernika, brizganje krvi do stropa in kolažni videofleši s »pregrešnimi« vsebinami. Ali pa, dalje, metafizična pojava Antona Martina Slomška kot simbola slabe vesti aktualnih nadškofijskih »grešnikov«, vizualno impozantna stoterica prostovoljcev v funkciji ljudstva in spremstvo zbora kot morebitnega antičnega elementa. Ter naposled sestop v realnost z angažiranjem liliputanca kot konferansjeja, ki nas izvrže iz fikcije, če je slučajno kdo sploh padel vanjo. Vse je, očitno, le cirkus. Brez vzpostavitve odločnega konteksta in brez stališča.