Igre gladovanja ali gledališče, lačno opismenjevanja

Zadnja premiera letošnje sezone v Mini teatru je že za nami, a dober sprejem predstave Glad je poskrbel, da si jo bo mogoče ogledati tudi v začetku naslednje. Če ne na eni izmed septembrskih repriz na Križevniški 1, pa po novembrski premieri v Mestnem gledališču Ptuj, ki je koproducent projekta. Toliko o lokacijsko-koledarskih koordinatah.

Uprizoritvene koordinate roman Glad norveškega pisatelja Knuta Hamsuna v režiji Janeza Pipana postavljajo v poseben položaj. Tekst tokrat ni podvržen dramatizaciji, temveč gre pri predstavi za uprizoritev samega romana. Uprizoritev kot roman? Mar to ne vrača k poveličevanju »izvornega« Hamsunovega besedila in njegove avtentičnosti, mar gre v zavrnitvi avtorske priredbe besedila iskati pomanjkanje njegove potencialnosti? Niti najmanj, v tem izhodišču je vidna temeljna ideja uprizoritve: skozi gladovanje razkriti pisavo/pisanje kot prevladujoči model proizvodnje.

Gladovanje bi sicer zlahka razumeli kot družbeno kritiko odpovedi solidarnosti, ampak ne gre za to. Hamsunov gladovalec, glavni junak uprizoritve – mož brez imena, ki pa ga lahko označimo kot potepuha, brezdomca, odtujenega od družbe, tujca, nikjer zakoreninjenega človeka – ne gladuje, da bi pokazal s prstom in moralizirajoče obtožil. Tudi Hamsun v svojem predavanju iz leta 1897 z naslovom »Proti precenjevanju pesnikov in pesništva« brez bridkosti pravi: »… pesniki po svojem izvoru niso stalno naseljeni, davke plačujoči stan. Pesniki so vagabundske duše … In vsem meščanom, ki imajo volilno pravico v deželi, se more zdeti pravi čudež, kako se tak človek sploh preživlja. To je pesnik in to je družbeni položaj, ki nikogar ne mika … On je človek brez korenin, potepuh brez potnega lista.«

Uprizoritev romana, v osveženem prevodu Marije Zlatnar Moe, tako poteka kot niz gladovalčevih notranjih samogovorov, ki jih, poleg narativnih lukenj, prebadajo kratke intervencije pomožnih likov predstave, ki jih igrajo Nina Rakovec, Brane Grubar, Tadej Pišek, Nina Valič in Maruša Majer. Ta skrajno notranja perspektiva je gonilo uprizoritve, fascinantno prežeta z utelesitvijo Marka Mandića kot glavnega junaka, ki zares nima izkustva družbene vezi, zato je tudi ne more obtoževati za svoj položaj. Pravzaprav ni v njem nobenega obtoževanja ali sovraštva. To mu onemogoča tudi njegova zavest o lastni izrednosti, ponos na svojo pisavo, nadarjenost, genialnost.

Uprizoritev je torej prikaz vedno znova spodletelega poskusa pisanja. Besede se z različnih točk večnadstropne konstrukcije Sanje Jurca Avci poskušajo fiksirati skozi mašino, ki nenehno govori. Dobesedno govoreče telo, pa še telo vedno manj, samo govoreče, sestavljeno iz besed in v iskanju besed za vse. Po Deleuzeu in Guattariju se »že jesti in govoriti nekako izključuje, še bolj pa se izključuje jesti in pisati, čeprav ni videti tako. Nedvomno lahko med jedjo pišemo, gotovo laže kot govorimo, ampak pisanje bolj spremeni besede v stvari, ki lahko tekmujejo s hrano.« Želja postati pisatelj je pravzaprav edina želja, ki zahteva posebne taktike in strategije preživetja. Gladovalec z lažmi prikriva svoj mizerni družbeni položaj, se pretvarja, igra in si izmišlja – njegova realnost postane vaja za pisanje. In ni večjega preizkusa kot gladovanje. On gladuje, da bi pisal.

Vendar če so pripovedovalčevi samogovori material in gonilo uprizoritve, hkrati tudi zavirajo samo gledališko dejanje. V tem smislu zares ne moremo govoriti o dramatizaciji romana, a tudi ne o njegovi direktni uprizoritvi. Roman je že sam po sebi v tolikšni meri uprizoritev moči pisave (in obratno), kolikor je glavni junak njen propadli prerok. In kolikor je samotar, je toliko bolj hrepeneči ljubimec. Ko bi prek ljubezni do ženske lahko ustvaril stik z družbo in se v njen pozicioniral, mu ona uniči iluzijo z besedami: »Mislim, da ste blazni.« Isto je s hrano: ko bi mu lahko povrnila moči, jo izbruha.

Vprašanje gladovanja in pisanja pravzaprav niti ni ključno. Le-to se skriva v implicitni problematizaciji same gledališke prakse. Na ta način vprašanje, kaj gledališče želi oziroma dela, ni več vprašanje družbene relevantnosti. Vprašanje »zaradi česa gledališče gladuje« je nadomestilo »po čem gladuje«. Smer odgovora na temelju uprizoritve romana Glad je ista tako na družbeni in estetski kot tudi na individualni ravni – po opismenjevanju. A kar je še posebej zgovorno, za slabe tri ure nismo bili lačni gledališča.