V drugi polovici svoje poti – po Derryju, Reki, Mostarju – se je v Ljubljani, 11. in 12. oktobra, ustavila gledališka karavana, naslovljena Osvajanje sreče. Verjetno je v trenutnem gledališkem polju nenavadno naleteti na projekt, ki nima svojega matičnega središča in se vsak teden dogodi v drugem kraju, dosedanjim sledijo še uprizoritve v Novem Sadu in Belfastu. S primerne distance rečeno, gre za potujoče gledališče brez cirkusantstva in improvizacije, bolj drzno artikulirano pa za frontno gledališče za današnji čas.

Obravnavano gledališko delo, ki se idejno napaja v istoimenski knjigi Bertranda Russella – ki je celo življenje iskal dokaze za to, da je človek racionalna žival – je mednarodni koprodukcijski projekt Prime Cut Production iz Belfasta, East West Centra iz Sarajeva in Slovenskega mladinskega gledališča. Kreativno ekipo sestavlja mednarodna zasedba igralcev, glasbenikov in ostalih sodelujočih, usmerja pa jo režiser Haris Pašović, čigar želja je bila z uprizoritvijo odpreti prostor razmisleka o sreči in upanju.

Legitimirana z Russellom – nepogrešljivi del sreče je biti brez nekaterih stvari, ki si jih želiš, in v prepoznavanju dejstva, da je svet grozljiv, grozljiv, grozljiv – se je v predstavi na devetih scenah odvila ekstrahirana zgodovina človeškega nasilja. V več kot primerni tovarniški hali Gorenja je pripoved nekronološko preskakovala od Palestine, Severne Irske, Čila, Vietnama, Kambodže, Auschwitza, Bosne, Ruande do Bližnjega vzhoda, konstantni moralni pol med prehodi uprizoritve pa je predstavljal Cornelius Macarthy v vlogi Bertranda Russella.

Vprašanju o vzrokih vojnega nasilja se predstava ni bistveno posvetila, obrat k prikazu preteklega nasilja pa morda izhaja iz tega, da prihodnost pripada samozavestnim in lahkomiselnim, tistim, ki vedo, kaj bi s seboj, tistim, ki jim je zakrnela domišljija. Ta pa se vedno obrača nazaj in iz preživetega časa oblikuje zgodbe. Problem nastane takrat, ko prevlada samo ena, Velika zgodovinska zgodba, v kateri je vse jasno in so protagonisti lahko le junaki ali mučenci, daleč naokrog pa ni nikogar drugega. Fraza, da bi se morali obrniti k prihodnosti, je v tem primeru nevarna, saj se da samo v preteklosti razrešiti nekaj, kar se je nekoč zgodilo.

V uprizoritvi načeloma vojna ne določi, kdo ima prav, ampak to, kdo ostane, s tem povezano pa je vprašanje družbene odgovornosti. Odgovornost za preteklo in tudi prihodnje nasilje je namreč družbena, na nasprotni strani družbene in kolektivne odgovornosti pa ni družbene nedolžnosti, ampak neodgovornost. Pri poudarku tega je uprizoritvi na fizični, telesni, čutni ravni umanjkalo nekoliko poguma in drznosti, na trenutke vidno željo po premostitvi distance med nastopajočimi in publiko je naposled vendarle cenzurirala. Kot bi se snovalci bali močnejšega učinka strahu, utesnjenosti in sočutja.

Po drugi strani pa so bile nekatere režijske postavitve uporabljene preveč očitno – kot bi obstajal gumb, ki bi ob pritisku vzbudil žalost, drugi veselje in tako dalje. Kot bi bila predstava klavirska partitura, note pa posamezni občutki in spoznanja, ki naj bi jih gledalec doživel. Takšen je bil denimo prizor, v katerem zdravnik med operacijo srca Juda in muslimana ne ve, čigavo je katero srce. Omenjeni del je poskušal preveč izrazito manipulativno izničiti pomen etničnih pregrad.

Vendar ta občutek ni prevladal nad celotno uprizoritvijo, najverjetneje po zaslugi igralcev (med drugim Željka Hrsa in Damjane Černe), množice statistov (Mladinski pevski zbor RTV Slovenija in Operni zbor SNG Opera in Balet Ljubljana) in podložene spremljevalne glasbe (Neil Martin in Rod McVey), ki so ustvarili nekaj močnih in iskrenih podob. Mednje gotovo spadata nacistični tovornjak, napolnjen z otroki, in kopica dlani na oknih srebreniškega avtobusa. Posebno dimenzijo je dodala tudi koreografija Thomasa Steyaerta, ki je pod videz energičnega plesa skrila realnost posilstva, cezure med njim pa so s pesmijo Nedelja Džeja Ramadanovskega razširile pogled tudi na običajno zanemarjeno osebnost vojnega posiljevalca.

In kako se prikaz zgodovine grozot konča? S sarkazmom, ki ga predstavlja naivna in idealistična izštevanka, polna upanja, da se bodo vse račke vrnile domov. Tudi v tem odzvanja Russellova misel o idealistu, ki zaradi tega, ker vrtnica diši lepše od zelja, sklepa, da je iz nje tudi juha boljša. Kljub močni želji po doživetju, katarzi in zaznamovanosti z uprizoritvijo je naposled prevladal občutek neizrečenosti in mestoma enodimenzionalnosti. Morda pa je temu vzrok hladnost, utrjena vsega-navajenost in ravnodušnost gledalca, ki za svoja prepričanja ne bi dal življenja, saj se lahko moti.

Na fronti gledališča je bil Borov.