Cesc Gelabert, eden izmed prepoznavnejših španskih koreografov, je v Španskih borcih predstavil svoje zadnje koreografije V.O.+. Mednje je vključil tudi nekatera stara dela – Preludis, Al Capone, Black Tears, Funny Valentine, Fandango, Bolero in druge. Miniature so pospremili vmesni poučujoči govorni pasaži, ki so dela publiki 'interpretirali' ali pa, v iskanju lahkotnejše besede – 'približevali'.

Še preden se obrnemo na tekoče dogajanje v Španskih borcih, zabredimo v Gelabertovo preteklo ustvarjanje. Velik navdušenec in strasten rekreacijski igralec nogometa, navijač kluba Barcelona, je leta 1969 začel plesati v studiu Ane Maleras. V času, ko je diktatura Franca pojenjala, ko se je kontekstualnost začela transformirati, so bili v Španiji plesalci naklonjeni baletu in tradicionalnim plesom. Omenjeni studio pa je začel takratne plesne prakse drugačiti z jazz baletom, modernim plesom, za pokušino pa vpeljeval tudi metode sodobne performativne umetnosti.

Svoje koreografsko-plesne ideje je Gelabert prvič uprizoril leta 1973 s predstavo Accio 0. Kasneje je sodeloval z veliko plesalci in koreografi, a kot je zapisano na njegovi internetni strani, je bil njegov najljubši učitelj Matt Matox. Ameriški džezbaletnik je nastopal na Broadwayu in se kot poseben gost pojavljal v nekaterih hollywoodskih muzikalih. Prav ta podatek se v reminiscenci njegovega nastopa izkaže za pomembnega, a o tem kasneje.

Po obisku New Yorka, kjer je svoje mesto na plesni sceni utrjeval dve leti, je leta 1980 začel sodelovanje z Lydio Azzopardi, ki traja še danes. Ustanovila sta plesno skupino Companyia de Danca, v kateri je koreograf razvil svoj oseben prepoznaven slog, ki bi ga lahko opisali kot moderni ples/jazz balet s prvinami, elementi sodobnega plesa in tradicionalnih plesov.

Konec osemdesetih je navezal stike z berlinskim Hebbel Theater, zaradi česar je spoznal tudi koreografa Gerharda Bohnerja. Iz te naveze sta se razvila dolgotrajno sodelovanje in prijateljstvo. Po smrti nemškega koreografa leta 1992 je Gelabert študiral njegovo koreografijo in jo v svoji interpretaciji kot nekakšen življenjski projekt predstavlja še zdaj. Danes, maja 2014, smo Gelaberta srečali v Španskih borcih.

Začetek predstave bomo omenili na koncu. Ta je izstopal. Vse ostale miniature so bile namreč varno uokvirjene v njegovem prepoznavnem slogu. Baletni gibi, popestreni s poudarjenimi gibi v boku, tako značilnimi za tradicionalni ples - fandango ali pa bolero, umirjeni pretočni gibi, prepoznavni iz borilnih veščin, in zaznani elementi buta, zaradi katerih njegov ples označujejo kar za „katalonski buto“.

Slednjega bi lahko iskali kot referenco v sunkovitih gibih, mestoma groteskni, skorajda histerično poudarjeni mimiki, ki pa takisto aludira na Commedio del' arte. A elementi, ki ustvarjajo ta „prepoznavni slog“ Gelaberta, s sporadično slutnjo pripeljejo do dolgočasne koreografije venomer ponavljajoče se miniature s spreminjajočo glasbo, ki variira od avtorsko komponirane glasbe za predstavo in Bachovih suit do My Funny Valentine v izvedbi Cheta Bakerja. Ne buto ne sodobna performativna umetnost - oznaka, ki bi se predstavi Gelaberta najlepše podala, bi bila mogoče „katalonski muzikal“. S ščepcem hudomušnosti misli uidejo do njegovega najljubšega mentorja Matta Matoxa, posebnega gosta hollywoodskih muzikalov.

Drugačna se zdi prva miniatura V.O +1, v kateri Gelabert v belem kostumu nekakšnega vesoljskega kokona, stvaritev Lydie Azzopardi, ustvarja vtis metamorfoze, ki jo med predstavo sicer raje artikulira v vmesnih pasažih. Neposredna analogija med kokonom in metamorfozo je očitno temelječa na vizualni komponenti kostuma, vseeno pa se izrisuje iz te podobe entiteta, ki napoveduje kreativnost gibanja. A ostaneš v privezu, v katerem suspenz kmalu za tem potone. Pojasnjevalno prepričevanje gledalcev o enovitosti telesa in uma ostane na dojeti, a neulovljivi deklarativni ravni.