Moč in nemoč; ta prežemajoča dvojica v družbi. Ljudi delita na mogočne in uokvirjene. Kje torej v to enačbo pridejo klovni in minotavri? Nemoč je dramatizacija režiserja Primoža Ekarta, ki izhaja iz dveh del: Böllovih Klovnovih pogledov ter Globalnega minotavra Janisa Varufakisa. Predstava, 14. decembra uprizorjena v Mini teatru, združuje intimno nemoč Böllovega protagonista z Varufakisovo analizo globalne moči in posledične populacijske nemoči.

Nik Škrlec, ki je izstopal že v predstavi Pomona v Drami, v svojem prekratkem pikčastem suknjiču predstavlja Hansa Schnierja. V tretji osebi pripoveduje njegovo zgodbo, izpoved melanholičnega klovna, ki je izpraznjen: od njegovih nastopov so preostali le še ostanki, v žepu ima le še eno marko, njegova ljubezen Marija ga je zapustila, pa še konjak hrani v hladilniku, kar je po mnenju njegovega premožnega očeta izraz slabe vzgoje. Ravnodušno otožen prikazuje stanje, ki ga Böll opiše v svoji knjigi kot »obupni hlad, ki ga je spremenil v lutko«.

6,4 milijard evrov, 37 milijard evrov.

Predstavo namesto v dvorani gledamo v starem meščanskem stanovanju z lesenim parketom. Hans se giblje po majhni sobici z okrušenim ometom. Stara plesna glasba Darje Hlavke Godine v ozadju ter scenografija s starodobnim stacionarnim telefonom ter pohištvom z začetka stoletja Damirja Leventića nas popeljeta v preteklost. Hans se nahaja le nekaj metrov stran od publike, kar mu omogoča, da ob svojem mirnem pripovedovanju zre gledalcu v oči. Ta kontakt in bližina ustvarjata intimno vzdušje, intenzivnost komunikacije pa neprestano krha igra obrazne brezizraznosti in njegova pripoved v tretji osebi. Tako predstava ustvarja prepletajoč par intime in distance ter nezmožnost, da bi katera od njiju popolnoma prevladala.

6,4 milijard dolarjev, 37 milijard dolarjev.

Hans je intimno nemočen lik. Znajde se v revščini in bedi. Lovi duhove preteklosti ter se oprijema nekoga, ki je že odšel. Zapičen v bivšo ljubezen, blizu meje norosti, slepo upa in obupava. Zgodba z Marijo je v njegovi pripovedi tako zelo prisotna, da ga potisne v stanje brezumne obsedenosti. Vendarle pa ohranja zadnjo bilko upanja v brezupnem. 

49 milijard dolarjev, 56 milijard dolarjev.

Hans je klovn. Nihče ne razume, kaj v resnici je, predvsem pa ne tisti, ki posedujejo moč. V svojem klovnovskem nastopu izraznega norčevanja, razgrajanja, bebavosti in razgibavanja nam podaja opis bančnih utaj ter analizo finančne krize iz leta 2008. Tu se v uprizoritev vključi globalni element Varufakisove analize. Hans-klovn s kredo na steno piše številke globalne pomoči bankam, v milijardah. Tako ne ostanejo v imaginaciji misli, temveč postanejo neposredno realne.

3,4 milijard dolarjev, 40 milijard dolarjev.

Teme finančnega dogajanja skozi Varufakisovo argumentacijo se odpirajo preko fikcionalizacije klovnovega nastopa, ki v svoji potencirani ironičnosti kaže na absurd in tako poda drugačen vpogled. Ponovno se vpelje protislovna prvina: prisotno je burkaštvo, združeno z resnim družbenim dogajanjem. Kot blazen odgovor na globalno nemoč se lik ob koncu svojega nastopa popolnoma izprazni ter sesede. Klovnov pogled, pogled marginaliziranega zunanjega posameznika, je tisti, ki kaže na problematično družbeno stvarnost. In še ta je zveden na praznino.

6 milijonov funtov, 4 milijonov funtov.

Ob koncu pride do skorajda neopaznega preobrata: iz tretjeosebne pripovedi Hans preide v prvoosebno. Protislovnost distančne intimnosti se razkroji v neposredno razkritje samega sebe. Tam stoji pred gledalci, tako globalno kot intimno nemočen. Hans klovn. Zavrženi mali človek.

5,3 milijard evrov, 6,6 milijard evrov.

Predstava kaže na krščansko aristokracijo, odtujene sorodstvene odnose, na finančni sistem, umetnost, ljubezen, torej vse tiste zanke, ki protagonista počasi zapletajo v mrežo. Tako uprizoritev vključuje veliko idej in misli, ki so razdrobljene v Hansov pripovedni lok, s tem pa sporočila ostajajo posplošena, delujejo kot izseki, pri čemer ni izdelane poglobitve. Ne razvije se splošna oprijemljiva drža, kar potrjuje idejno nemoč, da se karkoli izrazi v svoji mogočnosti. Ponujen je zaplet z Marijo, ki vodi potek zgodbe, ostale ideje pa so le kot kratkotrajni šepeti, ki se ne razvijejo in so predstavljene le toliko časa, da nas lahko zapeljejo v kasnejši razmislek.

12,5 milijard dolarejev, 113  milijard dolarjev.

[podlaga1, mirno branje] Kako torej združiti Böllov osebni roman z Varufakisovo finančno analizo? Ali je nemoč zadosten skupni imenovalec oziroma ali je osebna zgodba posameznika vedno že inherentna družbenemu stanju? Možnost fragmentacije je že v sami ideji združevanja dveh različno naravnanih del. Globalna nemoč se v tem smislu po eni strani povezuje z intimo, po drugi pa jo režiser še vedno osami in loči z njenim prikazom v samostoječem klovnovem nastopu.

5 bilijonov funtov, 2  bilijona funtov.

Dvojice nasprotij so tako prisotne v bližini oziroma distanci uprizarjanja, v združevanju preteklega ogrodja predstave s sedanjimi finančnimi problemi ter v pogledu klovna, komedijanta, čigar družbeno in zasebno klavrno stanje določa nemočen hlad. Preostanejo le še blazni poskusi ter končna resignacija. Sam pravi, da je krotilec nemoči, a v bistvu nemoč obvladuje njega in ga spreminja v lutko. Dileme, kdo kroti koga, torej ni – krotilec nemoči je navsezadnje le klovn.

Globalna in/ali intimna nemoč, klovni, minotavri, trilijoni, bilijoni, milijoni. In ena marka na drugi strani.