Moški? Ženska? Plesalec? Šaman? Virtuoz? Ob plesnih spektaklih venomer občudujemo disciplino, s katero plesalci obvladujejo svoje telo. Ampak po navadi so to mladi, na vrhuncu svojih moči. Ko pa se preciznost gibov in hkrati njihova fluidnost istočasno manifestirata v gibanju plesalcev butoh plesa, se lahko naše babice samo tepejo po glavi, ko vidijo, česa vse so zmožni ljudje njihove starosti. Njihov ples pa ni le virtuozna koreografija, temveč skozi ples v trans zvabijo tudi gledalce.

Butoh je izrazna plesna disciplina, njeni začetki pa segajo komaj eno stoletje nazaj. Kot odgovor na dekonstrukcijo sveta v drugi svetovni vojni se butoh razvije kot radikalen sodobnoplesni pristop, ki se izmika eksaktni definiciji. Vendar se butoh skupine Sankai Juku, ki jo vodi Ushio Amagatsu, ukvarja z iskanjem nevidnega telesa, ki išče sozvočje s svojo okolico. Z belo pobarvanimi obrazi in belimi oblačili se reducira na izraznost giba. Plesalci sozvočje z naravo iščejo v sebi, skupina pa to poskuša doseči skozi stanje meditacije in transa.

Precizno in hkrati lahkotno gibanje s ponavljajočimi gibi ustvari meditativen ritem. Tudi oder je pokrit s peskom kot tisti mali zen vrtički, zraven pa še viseča leča. Čeprav plesalci na tem zen vrtičku zgledajo kot šamanske figure in asociirajo na šamane, ki poskušajo doseči trans, stanje delne meditacije doseže gledalec, in ne performer.

Gibanje plesalcev naj bi izhajalo iz njih samih, vendar se v celotni predstavi tega ne opazi. Občutek je celo, da se bolj odzivajo na okolje okoli njih, s tem pa zanemarijo druge soplesalce. Njihovo gibanje navkljub fluidnosti in naravnosti deluje nadzorovano. Navidezna motivacija prihaja iz okolja, vendar v resnici izhaja iz notranjih asociacij. Natančna skupinska koreografija pa poveže telesa treh ali štirih plesalcev v celoto. Vsak deluje zase, ponazarja enega izmed identičnih členov, ki pa se med izvajanjem nikoli ne srečajo. Zaradi belo pobarvanih obrazov in kostumografije ni nikoli opaznega očesnega kontakta med performerji niti se njihova telesa nikoli fizično ne srečajo. Povezuje jih skupna motivacija koreografije. Za njo pa mora stati skupinska mentaliteta plesalcev, in ne višja sila.

Tako kot za baletne plesalce je tudi za izvajalce butoh plesa značilna trda disciplina. Le da so tu performerji starejši, brezspolni in oropani vseh vizualnih simbolov, na katerih bi si lahko zgradili predpostavke. Začetno ploskovitost informacij nadomestijo z izraznostjo gibanja. Ne gradijo zgodbe, so le medij skupne mentalitete, ki poskuša skozi vizualno meditacijo komunicirati s konkretnim, fizičnim svetom ali gledalcem.

Gibov ne zaznamujeta trdota ali naštudiranost posameznih figur, temveč se njihovi gibi drug z drugim povezujejo v sprva sunkovitih potezah, kasneje pa gibe obvlada težnost. Fluidnost gibanja pri njih nastane, ko telo motivira samo sebe iz giba v gib. Čeprav gre za izrazito individualno plesno izkušnjo posameznega plesalca, niso zbrani v zbor, temveč mrežo somišljenikov, soplesalcev.

V primerjavi s šamanskimi in ritualnimi obredi je koreografija predstav Meguri precizno izčiščena in je sestavljena iz preprostih prizorov, ki bi jih lahko poimenovali po osnovnih elementih zrak, voda, zemlja, ogenj. Vseh elementih, ki med seboj krožijo. Meguri je namreč kitajska pismenka, ki označuje vse, kar kroži. Čeprav estetika predstave nekoliko spominja na stare rituale, bele oprave in telesa odeta v popolno belino, mogoče daje občutek šamanstva - kar pa ni res, namreč prostor se le izčisti za ekspresijo telesa in miselno meditacijo.

Pri izraznem plesu je poudarek na ekspresivni izraznosti performerja. Pri predstavi Meguri pa se trans pojavi pri gledalcu, in ne izvajalcu. Po scenografiji zen vrtička pogled izrisuje simetrične linije, ko sledi gibanju plesalcev. Vse teži k temu, da potegne gledalca v meditacijsko stanje, lahko bi rekli, da nas začara. Kozmična atmosfera se ustvari s ponavljanjem njihovih gest in kroženjem po prostoru. Če nam uspe odmisliti absurdno preveliko razdaljo med sedišči in odrom v Gallusovi dvorani, se zlahka potopimo v njihov svet.

Če bi ples iskali v razmerju med življenjem in formo, pa je butoh ples formulacija raziskovanja lastne osebnosti in povezovanja z okoljem. Povezanost v predstavi Meguri dosežejo performerji med seboj na nefizični ravni, hkrati pa nas skozi harmonično gibanje zasidrajo v sedež.