V Ljubljani se trenutno po mestu potikajo Mladi levi. Nekateri angažirano rjovijo, nekateri strastno muzicirajo, spet tretji pa zmedeno tavajo ali zgolj prestrašeno mijavkajo. Takoj boste izvedeli, za kaj gre. V soboto sta bili na festivalskem sporedu dve predstavi. Ob 19. uri so v Stari elektrarni nastopili L´Orchestre d´Hommes-Orchestres, skupina osmih glasbenikov in performerjev, ki prihaja iz Kanade. Ta človeški stroj za proizvajanje melodij se je tokrat navdihoval predvsem pri skladatelju Kurtu Weillu.

Poetična kabaretna predstava Cabaret Brise-Jour je hibrid med glasbenim koncertom in gledališčem, ki s prav posebnim žarom interpretira razne klasične Weillove hite, kot so Les filles de Bordeaux, Marterl, Speak Low - ki ga tudi poslušamo v podlagi - in songi iz Brechtove Opere za tri groše. Njihova interpretacija sledi neomejenim možnostim in se ne izogiba ekstremom, kot so izrazito nasilje, morbidnost, spolne zlorabe, grozljive odvisnosti, ponižanje eksistence itd. Predstava se kritično navezuje na temačne dele naše zgodovine in gledalca popelje v čas vojne in velikih družbenih krivic. Kar je lahko tudi naš čas. Vseskozi pa so prisotni humor, posebna kljubovalna vedrost, ljubezen in lepota. Lepota na sto in en način.

Hitremu in intenzivnemu spreminjanju atmosfere ustreza tudi malo morje inštrumentov na odru. Posebnost orkestra je v tem, da poleg klasičnih inštrumentov, kot so klavir, kontrabas, kitara ipd., izvabljajo še ne slišane zvoke iz še ne videnih improviziranih inštrumentov. Ti so včasih narejeni iz vsakdanjih predmetov, včasih pa zavozlani in zvarjeni skupaj iz raznoraznih materialov na zelo nenavaden način. Nenavadnost, poigravanje z žanri, preskakovanje iz enega časovnega obdobja in kulturnega ozadja v drugo, mešanje klasičnih in izvirnih zvokov ter skrbno naštudirane vokalne interpretacije. Eklekticizem v svoji najbolj harmonični obliki, ki lahko začara gledalca.

Po predstavi poetičnega gledališča je bilo na sporedu politično gledališče. Vsaj tako je pisalo v uradnem opisu predstave. V Španskih borcih je v predstavi Atlas nastopilo 100 prostovoljcev. Koncept sta zasnovala portugalska umetnika Ana Borralho in Joao Galante. Gledališki list predstave obljublja, da lahko na odru vidimo 100 posameznikov, ki s svojim »delom in individualnostjo motijo neoliberalno politiko, ki jo zanima le še kapital«. Nadvse velikopotezno.

Največji problem produkcije je bil najbrž v tem, kako na hitro dobiti 100 prostovoljcev. Najbrž je šla strategija prepričevanja v smer marketinga, da bo nastop v predstavi nekaj novega, zabavnega in prijetnega. Morda nov karierni izziv? Razlogi za takšno predvidevanje tičijo v prepričljivosti udejanjanja osnovne ideje predstave oziroma v njeni neprepričljivosti. Kar je velika škoda in zamujena priložnost.

Ljudi na odru naj bi motil neoliberalizem, še več, oni naj bi bili tisti, ki motijo neoliberalno politiko. Toda s čim? Gotovo ne kar z golim obstajanjem. Gotovo ne s tem, da se identificirajo z lastnim poklicem. V uri in pol se na odru zvrsti vseh 100 oziroma nekaj manj performerjev po zabetonirani formuli. Eden po eden hodijo na oder in publiki zaupajo, kaj so po poklicu. Potem v zboru ponavljajo osnovno mantro, da več ljudi več zmore. Oziroma, če prevedemo, da še bolj zmoti neoliberalno politiko.

To je v večini primerov tudi vse in po desetih minutah postane precej duhamorno. Z redkimi izjemami, ko so performerji izpostavili sebe in svoje eksistencialne probleme, ki bi jih lahko načeloma povezali z neoliberalno politiko, če našo politično situacijo poenostavimo in vse zlo, od korupcije, izbrisanih, tajkunov pa do homofobije, spravimo pod etiketo neoliberalizma.

Predstava Atlas tako žal učinkuje ravno nasprotno od svojega namena. Namesto da bi gledalce motivirala za akcijo in odkrito ter artikulirano izražala nezadovoljstvo posameznikov, gledalce nasmiha zaradi simpatičnosti in nerodnosti prostovoljcev, uspava s svojim ponavljanjem in končno spravlja v nelagodje zaradi neprepričljivosti nastopajočih, ki delujejo, kot da so na odru zato, ker je nastopati pač »fajn«. Še enkrat treba poudariti, da ne vsi – videli smo tudi par iskrenih in pomenljivih nastopov. Škoda, da so bili izjeme.

Iskrenost oziroma vsaj prepričljivost nastopa pa smo lahko videli v ponedeljek v gledališču Glej, in sicer v performansu ameriške pevke, skladateljice, igralke, pisateljice, skratka performerke na potenco,  Cynthie Hopkins. Gre za delo v nastajanju z naslovom A living documentary. Performans govori o položaju umetnika v sodobni družbi. Cynthia pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, seveda estetsko začinjeno z domišljijskimi dodatki in glasbeno-pevskimi vložki.

Njen glas je najbolj uglašen inštrument, ki lahko izpove še tako kompleksno življenjsko situacijo. Tudi zgodbo o gledališki umetnici, ki se s svojim delom ne more dostojno preživljati, pa kljub temu vztraja, ker ne zna in tudi noče delati ničesar drugega. Ekonomska situacija umetnikov, še posebej samozaposlenih, je poseben fenomen sodobne družbe. Cynthia Hopkins sama razkrije ambivalenco pojava.

Po eni strani so umetniki ves čas na robu preživetja. Zaradi časovnih pritiskov in raznih dodatnih služb ne morejo v miru ustvarjati, po drugi strani pa jih situacija sili, da znova in znova preizprašujejo smisel svojega dela. Drugače povedano, umetniki, redno zaposleni v zavodih, so v nevarnosti, da se zaradi udobja polenijo in tako tudi njihova umetnost. Umetniki na robu nimajo te možnosti.

Festival Mladi levi se medtem nadaljuje. S prizorišč se bomo še javili … Tokrat se je javila Tjaša Mislej.